Jedro

Tožnik je dejanja storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal tudi na glavni obravnavi. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 16. 12. 2024 od 10:10 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 16. 3. 2025 do 10:10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Obrazložitev se uvodoma sklicuje na obvestilo socialne službe azilnega doma in varnostne službe z dne 16. 12. 2024, nanašajoče se na dokumente z dne 6. 12. 2024 in 14. 12. 2024 o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 6. 12. 2024 ob 23:55 uri je razvidno, da je bil tožnik udeležen v pretepu z drugimi sostanovalci v sobi M33. Čeprav je varnostnik tožnika večkrat ustno pozval, naj preneha z razgrajanjem, tožnik tega ni upošteval in je začel varnostniku groziti tako, da ga je prijel za roko in poskušal napasti; zato je varnostnik tožnika od zadaj prijel za vrat, da bi izvedel ukrepa davljenja. Ker se je tožnik takoj umiril, je varnostnik prenehal z ukrepom in tožnika pospremil do sobe, kjer naj bi bil opravljen razgovor. Na stopnicah se je tožnik obrnil, ponovno začel groziti varnostniku in ga poskušal napasti. Zato je varnostnik tožnika od zadaj prijel za vrat zaradi izvedbe ukrepa davljenja, ker pa se je tožnik začel tresti, zvijati in trzati, je varnostnik takoj prenehal z ukrepom, poklical 112 in tožniku, ki je imel močan zadah po alkoholu, nudil prvo pomoč. Po prihodu reševalnega vozila je tožnik odklonil pomoč. Ko je tožnik stal pri reševalnem vozilu, ga je sostanovalec prepoznal kot napadalca, ki ga je pretepel, kar je povedal policiji.

4.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 14. 12. 2024 ob 1:22 uri izhaja, da je tožnik v sobi D7 s svojim vedenjem kalil nočni red in mir tako, da je razgrajal po sobi, glasno govoril in vznemirjal tamkajšnje ostale. Po varnostnikovem ustnem opozorilu se je umiril. Ob 1:40 uri je varnostna služba ugotovila, da tožnik leži na glavnem hodniku azilnega doma, nerazločno govori, se peni okrog ust, zavija z očmi, izgublja zavest, njegovo gibanje je nekoordinirano. Tožniku je bila takoj nudena zdravniška pomoč, ker pa jo je odklonil, ga je varnostnik pospremil do sobe. Ob 2:41 uri je tožnik v sobi D7 spet kršil hišni red z razgrajanjem in glasnim govorjenjem, zato mu je bilo ustno odrejeno, naj nemudoma preneha, sicer bo posredovala policija. Tožnik se je umiril in prenehal s kršenjem hišnega reda. Ob 3:00 uri je varnostna služba ponovno posredovala zaradi kršenja hišnega reda v sobi D7 in tožniku takoj izrekla ukrep zadržanja v prostoru do prihoda policije. Med spremstvom do sobe za zadržanje je tožnik izgubljal zavest in kazal enake znake kot pri dogodku ob 1:40 uri. Zato je bila klicana nujna medicinska pomoč, ki je ugotovila, da tožnik ne potrebuje strokovne medicinske pomoči.

5.Tožnik je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja seznanjen z navedenimi dejanji. V zvezi s poročilom varnostne službe z dne 6. 12. 2024 je pojasnil, da ni mogel spati, zato je vpil, želel je samo spati. Prisegel je, da ni grozil varnostniku in da tudi sicer v življenju ni nikomur grozil. Na vprašanje uradne osebe, ali je bil to noč pod vplivom alkohola, je odgovoril, da je pil vodko in da je bil pijan, ni pa razgrajal. Sostanovalci v sobi so bili glasni, ker so ga zbudili, je začel kričati na njih. V sobo je prišel varnostnik, ker se je tožnik z njim pogovarjal bolj ostro, ga je (varnostnik) prijel in odpeljal v sobo za pridržanje. Tožnik je še povedal, da ga je odpeljala policija za dva dni na pridržanje. Ko je prišel nazaj, se je varnostniku opravičil.

6.Uradna oseba je tožnika seznanila tudi s poročilom varnostne službe z dne 14. 12. 2024, v zvezi s katerim je izjavil, da se dogodka ne spomni. Povedal je, da je v zelo težki situaciji, saj je njegova mama v bolnici, kjer čaka na operacijo srca, in da ima (tožnik) probleme z alkoholom. Na vprašanje uradne osebe, ali je obiskoval psihiatra v azilnem domu, je tožnik odgovoril, da zadnje čase ne. Navedel je še, da ima težave z alkoholom in cigaretami ter da uživa Lyrico zaradi bolečin v nogi in je astmatik.

7.Po zaključnem razgovoru je uradna oseba tožniku izrekla obravnavani ukrep, ker je s svojimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe, ki določata, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki. Prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prav tako je prepovedano kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb ter vnašanje ali uživanje alkohola.

8.Tožnik je očitana dejanja zanikal, oziroma opisal drugače. Vendar pa mu tožena stranka ni verjela, saj kljub več opozorilom ni upošteval hišnega reda azilnega doma, ki ga je dobro poznal. Pri tem je pomembno, da gre v tožnikovem primeru že za drugi izrek ukrepa omejitve gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ. Prvi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je tožena stranka tožniku izrekla s sklepom z dne 14. 10. 2024, ki ga je Upravno sodišče odpravilo s sodbo I U 1846/2024. Zato je bil tožnik ponovno nastanjen v azilni dom, kjer je nadaljeval s kršitvami, čeprav so mu bila večkrat pojasnjena pravila hišnega reda ter odnos do zaposlenih in nastanjenih. Tožnik je prejemal tudi terapijo s tabletami in občasno obiskoval psihiatra. Pristojne službe namreč lahko predlagajo in ponudijo pomoč prosilcu, vendar ga ne morejo prisiliti, da jo sprejme. Ker celostna obravnava očitno ni pripomogla k spremembam tožnikovega vedenja, je po presoji tožene stranke izrek ukrepa omejitve gibanja v obravnavani zadevi nujen in logičen, kar velja tudi zato, ker je tožnik s svojim vedenjem grozil tudi osebi (varnostniku), ki v azilnem domu opravlja svoje dolžnosti.

9.Tožena stranka je presojala še učinkovitost ukrepa, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na vsa tožnikova ravnanja (prepiri s sostanovalci, neprimerno obnašanje, grožnje varnostnikom, vpitje v stanju vinjenosti) je menila, da je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi tožnik nadaljeval s kršitvami, če bi ostal v prostorih azilnega doma, kar potrjuje tudi njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje, saj je morala dvakrat posredovati celo policija. Omejitev tožnikovega gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomogla k prenehanju kršitev, saj bi bil tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih kot do sedaj z istim hišnim redom, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom kršil, s čimer bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Vsa dejanja, tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso pripomogla k izboljšanju tožnikovega vedenja.

Tožnikove trditve

10.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

11.Uvodoma tožnik trdi, da izrečen ukrep pomeni poseg v njegovo osebno svobodo. Poleg tega ni jasno, ali je bil ob prisotnosti prevajalca seznanjen z dejanji in ali je imel možnost s tem povezane izjave. Na glavni obravnavi je treba preveriti, ali imajo uradni zaznamki vse potrebne sestavine, ali so bili razgovori opravljeni ob prisotnosti prevajalca, ali je bil tožnik informiran o pravilih hišnega reda ob prisotnosti prevajalca in ali je socialna služba s tožnikom opravila več razgovorov.

12.Tožena stranka ugotovljenih kršitev ni opredelila kot lažje ali težje z vidika 82.a člena ZMZ-1 in sorazmernosti ukrepa ni presojala skladno z izhodišči Upravnega sodišča v sodbi I U 1921/2024.

13.Iz nadaljnjih tožnikovih trditev je razvidno, da ne bi smel biti pridržan v Centru za tujce le zato, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Poleg tega tožniku pri ustnemu izreku ukrepa o omejitvi gibanja ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, v zvezi s čimer je Upravno sodišče sprejelo stališče v sodbi I U 1846/2024. Glede na navedeno izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

14.V okviru predloga za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode. S tem je kršena njegova pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar že samo po sebi zadošča za nastanek težko popravljive škode. Poleg tega mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave ter prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive II zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastal položaj, ko bi tožnik uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločbe stanje uredilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sodne odločitve prenehati izvajati izrečeni ukrep.

Trditve tožene stranke

15.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda azilnega doma, ob prisotnosti tolmača pa tudi z očitanimi kršitvami. Ukrep omejitve gibanje je glede na težo kršitev sorazmeren.

Dokazni postopek

16.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

17.Tožba ni utemeljena.

18.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19.Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

20.Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

21.Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

22.Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbenimi navedbami ne nasprotuje določno dejanskim zaključkom tožene stranke glede opisanih ravnanj, storjenih 6. 12. 2024 (povzetek je razviden iz 3. točke obrazložitve te sodbe ) in 14. 12. 2024 (povzetek je razviden iz 4. točke obrazložitve te sodbe). Celo več, iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi je razvidno, "da se je vse zgodilo zaradi velikih količin alkohola", s čimer je tožnik posredno priznal izvršitev očitanih dejanj. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da sta navedeni poročili v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da ju je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz njiju z vidika zahtev obravnavane zadeve (zadnja poved v 21. točki obrazložitve te sodbe) dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejstva (storitev očitanih dejanj). Zato ni utemeljen sicer pospložen tožbeni ugovor, da "uradni zaznamki nimajo vseh potrebnih sestavin".

23.Utemeljen ni niti tožbeni ugovor, da tožnik ob prisotnosti tolmača ni bil seznanjen z očitanimi dejanji in da ni imel možnosti s tem povezane izjave. Nasprotno je namreč razvidno iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja tožniku z dne 16. 12. 2024, iz katerega jasno izhaja, da je bil razgovor z njim opravljen ob prisotnosti prevajalca za arabski jezik, glede katerega je tožnik na glavni obravnavi potrdil, da ga razume. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni jasno, ali je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda, saj je iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi razvidno, da pozna hišna pravila, vendar kljub temu ni ravnal po njih.

24.V obravnavani zadevi tožena stranka ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po tem členu pa so ukrepi drugačni. Gre za samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na 82.a člena ZMZ-1. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka očitanih kršitev ni opredelila kot lažje ali težje z vidika navedene določbe, še zlasti ob upoštevanju, da že iz besedila 1. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil ukrep izdan na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

25.Po presoji sodišča niso utemeljene niti posplošene tožbene navedbe, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 9. točke obrazložitve te sodbe). Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da ni utemeljeno niti tožnikovo stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker (slovenski) zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo sicer ni v celoti prenesel navedene določbe (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.). Vendar pa navedena ugotovitev po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni, da tožena stranka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma glede na tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to po presoji sodišča storila tudi v obravnavani zadevi.

26.V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti je treba v obravnavani zadevi po presoji sodišča vzeti v obzir tudi, da je tožnik dejanja storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal tudi na glavni obravnavi. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

27.Iz tožbenih trditev je razviden še očitek, da bi morala biti tožniku pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja dana možnost, da ga zastopa njegov pravni zastopnik. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da ZMZ-1 obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko ne predvideva. Poleg tega opustitev obvestila pridržanim prosilcem o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje, ne po ZMZ-1 ne po ZUP ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, torej take, za katero bi zakon izrecno določal, da sama po sebi vodi do odprave izpodbijanega upravnega akta. Zato gre po presoji sodišča v primeru, ko tožena stranka pridržanega prosilca ne obvesti o taki možnosti, za relativno bistveno kršitev pravil zakona, pri kateri je treba ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Podlage za drugačno presojo ne dajejo niti stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, ki se sicer nanašajo na omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, vendar pa nosilno stališče za sprejem te odločbe, kljub navedbi procesnih jamstev iz 19. člena Ustave, ne temelji na ugotovitvi, da je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave zaradi opustitve navedenega obvestila o možnosti, da zahteva zastopanje, ampak zato, ker sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika.

28.Ob takih okoliščinah bi moral tožnik določno navesti, zakaj je opustitev obvestila o možnosti, da zahteva zastopanje v upravnem postopku pred toženo stranko, vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi, oziroma kaj bi v postopku, če bi imel pooblaščenca, še navedel oziroma katere pravice bi še lahko uveljavljal, pa jih zaradi pooblaščenčeve odsotnosti ni. Ker tega ni storil, saj iz tožbenih navedb niso razvidne ustrezne trditve, tožbeni ugovor ni utemeljen. Pri tem sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožbenega ugovora na splošno še ugotavlja, da je bilo tožniku ob ustnem izreku obravnavanega ukrepa omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave. Tožnik je tako imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih, pri čemer je zapisnika z dne 16. 12. 2024 razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z očitki iz poročil varnostne službe postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, torej je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost.

29.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

30.ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1, splošna pravila ZUS-1.

31.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

32.Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

33.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

34.Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce in meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

35.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

36.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.

1Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).

2Prav tam, 69. točka obrazložitve.

3Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

4Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 74/ 2023 z dne 19. 4. 2023 že pojasnilo, da je za listino kot dokazno sredstvo bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva (v obravnavani zadevi tožnikovih ravnanj z dne 6. 12. 2024 in 14. 12. 2024). Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena.

5Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

6Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.

7Skladno s četrtim odstavkom 9. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU je treba pridržane prosilce nemudoma pisno in v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvestiti o razlogih za pridržanje in o postopkih za izpodbijanje ukrepa za pridržanje, določenih v nacionalnem pravu, kakor tudi o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje.

8Določa jih 237. členu ZUP in se upoštevajo tudi v upravnem sporu (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

9Ustavno sodišče je v 9. točki obrazložitve pojasnilo, da pravico do osebne svobode zagotavlja Ustava v prvem odstavku 19. člena in da iz Ustave ne izhaja, da do odvzema prostosti lahko pride le v kazenskem postopku ali v zvezi s sumom kaznivega dejanja. Ugotovilo je še, da Ustava skladno z drugim odstavkom 19. člena odvzem prostosti omogoča le v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Izpostavilo je še tretji odstavek 19. člena, ki določa še dodatna jamstva osebi, ki se ji odvzema prostost (pouk o razlogih za odvzem prostosti ter pouk o določenih pravicah). Sprejelo je stališče, da ta procesna jamstva niso zagotovljena le za primere, ko je odvzeta prostost v kazenskem postopku, temveč je treba ta procesna jamstva smiselno upoštevati v vsakem postopku odvzema prostosti.

10Po stališču Ustavnega sodišča gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

11Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.

12Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.