Jedro

Dedni dogovor, čeprav povzet v izreku sklepa o dedovanju, nima pravne narave sodne odločbe, pač pa predstavlja bodisi pogodbo civilnega prava bodisi ima naravo sodne poravnave, če izpolnjuje pogoje, ki jih mora imeti pravnomočna sodna odločba oziroma pravnomočen izvršilni naslov. Tudi v pravni teoriji je enotno stališče, da dedni dogovor, čeprav povzet v izrek sklepa, nima pravne narave sklepa o dedovanju

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine v napovedani vrednosti 50.000,00 EUR in razglasilo zakonite dediče, zapustnikove otroke, vsakega do 1/5 zapuščine. V nadaljevanju je ugotovilo, da so dediči sklenili dedni dogovor, ki ga je povzelo v izrek sklepa.

Zoper sklep so se po pooblaščenem odvetniku pritožili Z. V. K, M. R. V, E. G. in M. V, dedinja E. G. pa je vložila še samostojno pritožbo. V prvi pritožbi pooblaščenec pritožnikov uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sklep nezakonit, ker dedni dogovor ni izvršljiv, saj nista določena višina ter rok za izpolnitev obveznosti dediča B. V. do sodedičev iz naslova njihovega nujnega deleža. V času sklepanja dednega dogovora ni bila izkazana verjetnost, da se bo kasneje našlo še kakšno premoženje, ki bi sodilo v zapuščino, niti ne njegova vrednost. Razen tega je prenizko označena vrednost zapuščine.

Dedinja E. G. obstoja katerega od pritožbenih razlogov formalno ne uveljavlja in tudi ne podaja pritožbenega predloga. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je navedena vrednost zapuščine 50.000,00 EUR nerealna. Vrednost bo določil sodni cenilec. Zahteva izplačilo nujnega deleža v 30-tih dneh po cenitvi. Zapuščinski postopek zavlačuje B. V., zato naj plača vse stroške.

B.V. je na pritožbi odgovoril in predlagal njuno zavrnitev. Med drugim opozarja, da je dedni dogovor pogodba, ki jo pritožniki lahko razveljavijo le s tožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Dedni dogovor, čeprav povzet v izreku sklepa o dedovanju, nima pravne narave sodne odločbe, pač pa predstavlja bodisi pogodbo civilnega prava (glej II Ips 576/98) bodisi ima naravo sodne poravnave, če izpolnjuje pogoje, ki jih mora imeti pravnomočna sodna odločba oziroma pravnomočen izvršilni naslov (glej II Ips 177/97). Tudi v pravni teoriji je enotno stališče, da dedni dogovor, čeprav povzet v izrek sklepa, nima pravne narave sklepa o dedovanju (glej dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski Vestnik, Ljubljana 1999, stran 165 in 170). Pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati navedb obeh pritožb, s katerimi pritožniki izpodbijajo sklenjeni dedni dogovor.

Neupoštevna je tudi pritožbena navedba zoper napovedano vrednost zapuščine. 214. čl. Zakona o dedovanju ne predvideva, da bi moral sklep o dedovanju vsebovati tudi podatek o vrednosti zapuščine. Ta ugotovitev ima pomen le zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine, in ne pomeni, da je zapuščina dejansko toliko vredna. Po določbi 1. odst. tar. št. 9/a Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 30/78 s spremembami, ki se uporablja na podlagi 39. čl. ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/08) se namreč sodna taksa plača po čisti vrednosti zapuščine, ki jo sodišče ugotovi po prostem preudarku, na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 14.5.2009, na katerem so bili prisotni vsi dediči, ugotovilo vrednost zapuščine v znesku 50.000,00 EUR in dediči oceni vrednosti niso nasprotovali. Le če se kateri izmed dedičev do konca zapuščinske obravnave ne strinja s podatkom o vrednosti zapuščine ali odmerjeno takso, lahko sodišče odredi, da vrednost zapuščine ocenijo izvedenci. Navedba v obeh pritožbah, da vrednost zapuščine ni ustrezna, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je glede na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD ni mogoče upoštevati, saj v nobeni od pritožb ni pojasnjeno, zakaj pritožniki te navedbe niso mogli uveljavljati že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Ker ni našlo niti katerega od po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je obe pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.