Jedro

Ker se kazenske točke v cestnem prometu dosežejo šele s pravnomočnostjo odločbe, s katero so bile izrečene in ne že s storitvijo prekrška, je treba za opredelitev triletnega obdobja, v katerem storilec zbira kazenske točke, uporabiti datume pravnomočnosti odločb o prekršku, s katerimi so kazenske točke bile storilcu izrečene in ne datume storitve prekrškov. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti. Ker v obravnavanem primeru storilcu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bilo izrečeno kot vozniku začetniku, sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 56/05-11 z dne 8.6.2006, ni utemeljeno, saj je čas storitve prekrška pomemben le glede presoje statusa voznika, ko se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreka vozniku začetniku.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu M. Č. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje na dan 25. 5. 2009, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel in presegel predpisano število 18 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki, ki v pritožbi navajajo, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je storilec v obdobju od 25. 4. 2009 do 25. 3. 2011 dosegel 20 kazenskih točk v cestnem prometu, saj je pri opredelitvi obdobja zbiranja kazenskih točk napačno upoštevalo datume pravnomočnosti odločbe o prekrških, s katerimi so storilcu bile izrečene kazenske točke, kar je v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča RS, ki je v odločbi Up-56/05-11 z dne 8. 6. 2006 zavzelo stališče, da je pri vprašanju doseganja števila kazenskih točk potrebno upoštevati datum prekrška. Storilec je tako v obdobju od 25. 4. 2009 do 25. 3. 2011 dosegel le 8 kazenskih točk. Tudi če bi bilo pravilno stališče, da je za doseganje števila točk ključen datum pravnomočnosti, s katero so bile točke izrečene, je izrek izpodbijanega sklepa napačen, saj bi storilec število točk presegel 2. 3. 2011 in ne 25. 3. 2001 ali celo 25. 5. 2009. Predlagajo pa tudi vložitev zahteve za presojo ustavnosti tretjega odstavka 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj naj bi navedena določba bila nejasna, ker nekonkretizira pričetka, zaključka in trajanja obdobja treh let, za katere storilec doseže ali preseže predpisano število kazenskih točk. Če je ključna pravnomočnost odločb, s katerimi storilec doseže 18 kazenskih točk, je namreč usoda kršiteljev odvisna od trajanja sodnih postopkov, kar povzroča neenakopravnost. Lahko pa se tudi zgodi, da se triletno obdobje raztegne na sedem let. Ker se odločitev sodišča prve stopnje ne sme spremeniti v storilčevo škodo in ker pritožbeno sodišče tudi ni odločilo v času, ko bi bilo mogoče upoštevati vse prekrške oziroma sodne odločbe, predlagajo, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in se iz naštetih razlogov tudi vloži zahteva za oceno ustavnosti ZP-1, nato pa naj se postopek zaradi poteka roka določenega v 22. členu ZP-1 ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v predmetnem postopku ugotovilo, da je storilcu s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 27. 3. 2009, ki je postala pravnomočna 25. 4. 2009, izrečenih 6 kazenskih točk, s plačilnim nalogom Postaje prometne policije C. z dne 26. 9. 2008, ki je postal pravnomočen 23. 6. 2009, izrečenih 7 kazenskih točk, s plačilnim nalogom Policijske postaje C. z dne 29. 9. 2008, ki je postal pravnomočen 27. 8. 2009, izrečene 3 kazenske točke, s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 28. 6. 2010, ki je postala pravnomočna 2. 3. 2011, izrečenih 5 kazenskih točk in s plačilnim nalogom Policijske postaje Š. p. J. z dne 25. 5. 2009, ki je postal pravnomočen 25. 3. 2011, izrečene 3 kazenske točke, vse za prekrške storjene z motornimi vozili B kategorije. Ker pa so storilcu bile 11. 12. 2009 na podlagi uspešno opravljenega programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo izbrisane 4 kazenske točke, je imel na dan izdaje izpodbijanega sklepa v skupni evidenci kazenskih točk vpisanih 20 kazenskih točk v cestnem prometu. Ob upoštevanju takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenje na dan 25. 5. 2009, saj je tega dne storil prekršek, s katerim je dosegel in presegel predpisano število 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Takšno posledico namreč predpisujejo tretji odstavek 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Tretji odstavek 22. člena ZP-1 namreč določa, da sodišče vozniku, ki v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Ker se kazenske točke v cestnem prometu dosežejo šele s pravnomočnostjo odločbe, s katero so bile izrečene in ne že s storitvijo prekrška, je treba za opredelitev triletnega obdobja, v katerem storilec zbira kazenske točke, po mnenju pritožbenega sodišča uporabiti datume pravnomočnosti odločb o prekršku, s katerimi so kazenske točke bile storilcu izrečene, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Drugačno stališče bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti, kot na to opozarja tudi ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič v svojem ločenem odklonilnem mnenju v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-56/05 z dne 8. 6. 2006. Čas storitve prekrška je po mnenju pritožbenega sodišča pomemben le glede presoje statusa voznika, ko se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreka vozniku začetniku. Voznikom začetnikom se namreč prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče že pri doseženem številu 7 kazenskih točk, če prekrške, zaradi katerih so jim bile izrečene kazenske točke, storijo v času dveh let od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za kategorijo A2, A ali B, oz. pred dopolnjenim 21. letom starosti, čeprav odločba, s katero storilec kot voznik začetnik doseže ali preseže predpisano število kazenskih točk postane pravnomočna v času, ko statusa voznika začetnika nima več. Da bi imetniku vozniškega dovoljenja izrekli prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja kot vozniku začetniku je namreč nujno, da prekrške, s katerimi tudi po izteku obdobja, v katerem ima status voznika začetnika, doseže 7 kazenskih točk, stori v času, ko ima status voznika začetnika. Ravno na takšno situacijo se nanaša odločba Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicujejo storilčevi zagovorniki in ker v obravnavanem primeru storilcu ni bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja kot vozniku začetniku, je sklicevanje na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS neutemeljeno, saj iz te odločbe izhaja zgolj mnenje večine ustavnih sodnikov, da stališče Senata za prekrške, po katerem zakonski rok dveh let iz četrtega odstavka 29.a člena Zakona o prekrških (ta je določal, da storilcu prekrška, ki v času dveh let doseže ali preseže osemnajst kazenskih točk v cestnem prometu, organ, ki vodi postopek o prekršku, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil ter da se vozniku začetniku sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče, če v času dveh let doseže ali preseže sedem kazenskih točk v cestnem prometu) ni v zvezi z rokom, v katerem ima voznik status voznika začetnika (59. točka prvega odstavka 19. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP), ni nerazumno oz. da pritožnik ni izkazal, da bi bila izpodbijana odločba tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Stališče, kot ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu je tudi v skladu s prevladujočo sodno prakso, po kateri se pri izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za presojo pogoja, ali je storilec dosegel predpisano število kazenskih točk v obdobju treh let, upoštevajo datumi pravnomočnosti odločb o prekrških, s katerimi so storilcu bile izrečene kazenske točke. Čeprav drži, da je storilec prekrške, zaradi katerih so mu bile izrečene kazenske točke, storil v obdobju daljšem od treh let, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj so odločbe o prekrških, s katerimi so storilcu bile izrečene kazenske točke, postale pravnomočne znotraj triletnega obdobja. Posledično so neutemeljene tudi navedbe, da je storilec v obdobju od 25. 4. 2009 do 25. 3. 2011 dosegel le 8 kazenskih točk in da bi moralo sodišče storilcu izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorije motornih vozil, ki jih je imel vpisane v vozniško dovoljenje na dan 2. 3. 2011, ko je postala pravnomočna sodba o prekršku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 28. 6. 2010, s katero je storilcu bilo izrečenih 5 kazenskih točk. S to odločbo namreč storilec še ni dosegel 18 kazenskih točk, saj so mu bile dne 11. 12. 2009, po uspešno opravljenem izobraževanju in usposabljanju za varno vožnjo, izbrisane 4 kazenske točke in je tako s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 28. 6. 2010 dosegel 17 kazenskih točk. Šele s pravnomočnostjo plačilnega naloga Policijske postaje Š. p. J. izdanega dne 25. 5. 2009, ki je postal pravnomočen 25. 3. 2011 pa je storilec dosegel in presegel predpisano število 18 kazenskih točk in ker je ta prekršek storil 25. 5. 2009, mu je sodišče utemeljeno in v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za tiste kategorije motornih vozil, ki jih je imel vpisane v vozniško dovoljenje na dan storitve tega prekrška.

Kljub obširnim pojasnilom k pobudi za vložitev zahteve za presojo ustavnosti tretjega odstavka 22. člena ZP-1 pritožbeno sodišče ne ocenjuje, da je potrebno vložiti zahtevo za presojo ustavnosti, ta možnost pa je za storilčeve zagovornike odprta. Pritožbene navedbe, da se odločitev sodišča prve stopnje ne sme spremeniti v storilčevo škodo in da pritožbeno sodišče ni odločilo v času, ko bi ji bilo mogoče upoštevati vse prekrške oziroma sodne odločbe, zaradi česar naj se izpodbijani sklep v celoti razveljavi, nato pa se postopek zaradi poteka dveh let od pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katerim je storilec dosegel in presegel predpisano število kazenskih točk ustavi, niso razumljive in nanje ni mogoče odgovoriti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.