Jedro

Plačilni nalog v hitrem postopku o prekršku se izda tudi, če pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen (torej tudi če ne policist prekrška ne zazna osebno).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 93,89 EUR, v roku in na način, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa na plačilo sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje .S. K. z dne 19. 3. 2020 ter mu naložilo plačilo sodne takse za postopek z zahtevo za sodno varstvo v višini 62,59 EUR ter plačilo stroškov pričnine v znesku 4,37 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z zahtevo za sodno varstvo izpodbijanim plačilnim nalogom je prekrškovni organ storilcu izrekel globo v višini 625,94 EUR zaradi prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), ki ga je storil 19. 3. 2020 ob 13.20 uri v stanovanjski hiši v L. s tem, ko je med prepirom z ženo A. L. zaradi sina Ž. L., pričel žaliti ženo in ji groziti ter ji govoriti, da je prasica, da naj spizdi, da nič ne dela, ko pa ga je A. L. prijela za roke in rekla naj jo preneha žaliti, jo je storilec v medsebojnem prerivanju z levo roko udaril po desni strani obraza.

5. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe storilca v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo storilca ter priči A. L. in Ž. L. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je kljub zanikanju storilca, da je ženo žalil z besedami, da je prasica, da naj spizdi, da nič ne dela in zatrjevanju, da je ni udaril po obrazu, dokazano, da je izrekel navedene besede in jo tudi udaril ter je ob tem zabil v radiator, pri čemer se je oškodovanka tudi prestrašila in počutila ogroženo, saj sta oškodovanka in njun sin sta namreč skladno in prepričljivo izpovedala, da je storilec oškodovanki izrekel žaljive besede in jo tudi udaril, oškodovanka pa je tudi izpovedala, da se je zaradi tega počutila prestrašeno. Sodišče prve stopnje je glede na tako izpovedbo obeh prič prišlo do zaključka, da je storilec za storjeni prekršek tudi krivdno odgovoren in mu je utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom, saj se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica (da bo storil prekršek) in je v to privolil. 6. Ker glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 sodbe, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na zgoraj povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča vezano. To pa nadalje pomeni, da so pritožbene navedbe, v katerih storilec ponovno poudarja, da je bil on tisti, ki je poklical policiste na pomoč, ker je bil sam oškodovanec s strani sina tako s telesnimi poškodbami kot premoženjsko škodo; da so policisti usmerili pozornost na histerični napad oškodovanke in ne na dejanski postopek za katerega so bili pozvani; da niso evidentirali dejanske škode, da niti policija niti sodišče nimata želje ugotavljati dejanskega stanja; da so oboji sprovedli postopek na lažnih pričanjih prič, saj se sin želi maščevati že od 23. 8. 2019, žena pa ga s histeričnimi napadi zagovarja, medtem ko je sam edini zaposleni v družini skrbel za preživljanje tudi z nadurnim delom, žena pa je bila zavedena z zaslišanjem policistke, saj navedbe, da je bila ponižana, prizadeta in da jo je bilo strah, ne izvira iz njenega besednjaka, ampak so prepisane iz Zakona o prekrških, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne, saj z njimi storilec izpodbija dokazno oceno in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da prekršek ni utemeljen in dokazan, ker ga ni ugotovila policija, ampak je predstavljen na pričanjih prič, ki ne morejo biti verodostojne in utemeljene za globo, pritožbeno sodišče storilcu pojasnjuje, da se lahko v skladu z drugim odstavkom 57. člena ZP-1 plačilni nalog v hitrem postopku o prekršku izda tudi, če pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen (torej tudi če ne policist prekrška ne zazna osebno). V takem primeru mora uradna oseba pred izdajo in vročitvijo takega plačilnega naloga kršitelju omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku po določbah 55. člena tega zakona, plačilni nalog pa mora vsebovati tudi kratek opis prekrška in kratek povzetek izjave kršitelja o prekršku. Vse navedene pogoje pa izpodbijani plačilni nalog v celoti izpolnjuje.

8. S pritožbenimi navedbami, da so v predmetnem postopku globoko kršene človekove pravice po EU konvenciji in Ustavi RS, storilec sicer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, vendar pri tem ne konkretizira v čem naj bi se kazale storjene kršitve, zaradi česar so take pavšalne pritožbene trditve neutemeljene. V zvezi s trditvami, da je bila policiji z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) z dne 4. 5. 2013 odvzeta sodna funkcija po direktivi EU, da pa še vedno pišejo enormne zneske na položnice in posegajo v socialni položaj obubožanih državljanov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tako stališče storilca zmotno, saj je policija še vedno prekrškovni organ na številnih pravnih področjih in je pristojna obravnavati kršitve številnih predpisov. V konkretni zadevi pristojnost policije za obravnavanje prekrškov po ZJRM-1 izhaja iz prvega odstavka 27. člena ZJRM-1, podlaga za kaznovanje s plačilnim nalogom pa izhaja iz drugega odstavka 57. člena ZP-1. Pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ker naj o prekršku ne bi odločal pristojni organ, tako ni podana.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 in opombe 8.2 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 93,89 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, kot bo storilca pozval prekrškovni organ.