Jedro

Trditveno in dokazno breme, da je bil toženec ob sklepanju pogodbe in vpisu v zemljiško knjigo seznanjen, da sporna nepremičnina ni bila last njegovega sopogodbenika, je na strani tožeče stranke, ki mora z veliko stopnjo verjetnosti izpodbiti domnevo dobre vere.

Tožničina posest na sporni nepremičnini ni bila jasno vidna navzven, zato toženca ob sklepanju menjalne pogodbe ni zavezovala raziskovalna dolžnost, da se pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika. Ker je bila sporna nepremičnina izrecno zajeta v menjalni pogodbi, sestavljeni pri odvetnici in overjeni pred sodiščem, v zemljiški knjigi pa vpisana kot last AG in AmG, tožnica proti tožencu, ki je pošteno ravnal in se zanesel na podatke v zemljiški knjigi, ne more uspeti.

Ker je toženec svojo vlogo v danem roku popravil oz. dopolnil, gre odgovor na tožbo šteti kot pravočasen. Ker pa je tudi obrazložen, niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan priznati, da je do celote lastnica parcele št. X, vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. Y, k.o. K, pri kateri je do sedaj vpisana lastninska pravica na toženca ter da ji je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, da se bo v zemljiški knjigi pri navedeni parceli lahko vpisala kot lastnica, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Zavrnilo je tudi tožničino zahtevo za povračilo stroškov pravdnega postopka.

(2.) Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (1)). Uveljavlja relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj bi po njenem mnenju sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Toženec je sicer pravočasno odgovoril na tožbo, vendar ta vloga ni bila popolna. Sodišče je neutemeljeno ravnalo v skladu s 108. členom ZPP, saj mora biti v skladu z 278. členom ZPP odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen, kakor sodišče toženo stranko tudi opozori. Glede na to, da je tožnica v tožbi navedla vse relevantne trditve in predložila dokaze, ki niso v nasprotju z njenimi trditvami, bi sodišče moralo brez nadaljnjega obravnavanja izdati zamudno sodbo. Sodišče ni upoštevalo, da je ob menjavi v letu 1988 priča GA toženca opozorila, da je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik parcele št. X, k.o. K, ki pa ni njegova, ampak je last tožnice. Ob sklenitvi je GA tožencu pokazal meje zemljišča, ki je bilo predmet menjalne pogodbe, parcele št. X pa mu ni pokazal, ga je pa opozoril, da ta parcela nikoli ni bila njegova. Ob zaslišanju je GA jasno izpovedal, da je tožencu prodal parcelo, kjer je postavil hišo, mejnike pa mu je pokazal tako, kot so mu povedali prejšnji predniki. Pokazal ni ceste, škarpe in dvorišča. Od priče nikakor ni mogoče pričakovati, da bo zagotovo vedela, za katero parcelno številko gre, gotovo pa je vedela, za katero nepremičnino gre v naravi. Resničnost teh navedb potrjuje tudi izjava z dne 20.08.2007, katere sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, saj priča za postopek nima nikakršnega interesa. Takšno stanje je potrdil tudi FO, ki je povedal, da je približno dve do tri leta nazaj, ko je slišal, da si sporno nepremičnino lasti toženec, AG vprašal, do kje mu je pokazal, da je njegovo in ta mu je jasno odgovoril, da je pokazal tako, kot je bilo vsem znano in kot so predniki uporabljali. Tudi tožnica je izpovedala, da je sporno parcelo obdeloval SV, kar sta potrdila tudi SV in AnG. Sodišče ni upoštevalo niti priče IK, ki je povedal, da je s spornim zemljiščem njegova družina vse čas gospodarila in da je okrog leta 1986 ali 1987 na sporni nepremičnini podiral drevje in da mu je toženec pomagal. Toženec se je nedvomno zavedal, da sporna parcela ni njihova in zato ni mogel biti v dobri veri, da je ta predmet menjalne pogodbe, kar je potrdila tudi priča VB. Da je temu tako, je razvidno tudi iz lege same parcele, saj ta sega do praga hiše in bi bil ob tem, da parcela ni tožničina, vstop v hišo onemogočen. Nikakor ne drži ugotovitev, da od leta 1951 ni nihče živel na posestvu, prepričljivo pa tudi ni razzlogovanje sodišča, da naj bi toženec tožnici dovolil nabiranje sadja na sporni parceli. Tožnica pa tudi ne more trpeti škodljivih posledic, če je toženec kupil od AG nekaj, kar ni bilo njegovo. Toženec je parcelo le užival z dovoljenjem tožnice skupaj z njeno stanovanjsko stavbo. Po njenem mnenju je sodišče napravilo napačno dokazno oceno, zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in priglaša stroške pritožbe.

(3.) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Določba 276. člena tedaj veljavnega ZPP-UPB3 (2) sodišču nalaga, da tožbo, ki ima vse potrebne sestavine (popolna tožba) toženi stranki vroči v odgovor, ki ga mora ta podati v 30 dneh od njene vročitve (276. člen ZPP-UPB3). Odgovor na tožbo mora biti obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen, iz obrazložitve pa mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Priložiti je potrebno tudi listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru (278. člen ZPP-UPB3).

(6.) Citirane določbe postavljajo vsebinske zahteve, ki jih mora vsebovati odgovor na tožbo. V kolikor odgovor na tožbo tem zahtevam ne zadosti, sodišče pod pogoji iz 318. člena ZPP-UPB3, brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (zamudna sodba). Takšna sankcija pa tožene stranke ne doleti, če vloži sicer vsebinsko popoln odgovor na tožbo, ki pa ne zadošča zahtevam iz 105. člena ZPP-UPB3 (formalno nepopolna vloga). V kolikor vloga (tudi odgovor na tožbo) ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala ali pa je nerazumljiva, sodišče od vložnika zahteva, da vlogo popravi oziroma dopolni (1. odstavek 108. člena ZPP-UPB3). V kolikor je vloga dopolnjena oz. popravljena v roku, se šteje da je bila vložena tisti dan, ko je bila prvič vložena (3. odstavek 108. člena ZPP).

(7.) Tožnik je v danem 30-dnevnem roku pri sodišču podal odgovor na tožbo, ki ga ni podpisal. V odgovoru na tožbo pa je jasno in obrazloženo ugovarjal tožbi ter predlagal tudi dokaze. Ker pa je hkrati postavil tudi tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je lastnik sporne nepremičnine, je bilo v tem delu nejasno ali zgolj odgovarja na tožbo ali pa vlaga nasprotno tožbo. Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da gre njegovo vlogo označiti kot nepopolno in nejasno v smislu 108. člena ZPP-UPB3 in jo je bilo zato potrebno vrniti v popravo oz. dopolnitev. Ker je toženec svojo vlogo v danem roku popravil oz. dopolnil, gre odgovor na tožbo šteti kot pravočasen. Ker pa je tudi obrazložen, niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (2. odstavek 277. člena ZPP-UPB3 v zvezi s 1. odstavkom 318. člena ZPP-UPB3). Uveljavljena bistvena kršitev določb 277. in 318. člena ZPP-UPB3 tako ni podana.

(8.) Pritožbena graja v nadaljevanju je v pretežni usmerjena v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, predvsem ugotovitve, da je bil toženec v času sklenitve pogodbe in vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo v dobri veri in da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo. 8. člen ZPP sodišču nalaga, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Kot je pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje, je trditveno in dokazno breme, da je bil toženec s tožničino posestjo sporne nepremičnine seznanjen, na tožeči stranki. Toženec je sporno nepremičnino pridobil na podlagi menjalne pogodbe z dne 1. aprila 1988, sklenjene s takratnima zemljiškoknjižnima solastnikoma A in Am G (v nadaljevanju menjalna pogodba) in vpisa v zemljiško knjigo. Tožnica do trenutka, ko je pričela s prodajo svojega posestva, ni vedela, da lastninska pravica na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi ni vpisana na njeno ime, čeprav jo je njena družina (njeni pravni predniki) vsaj deloma vseskozi uporabljala za dostop do svoje stanovanjske hiše. Ob toženčevem nakupu pa tožnica na posestvo ni prihajala prav pogosto, tožencu je dovolila uporabo svoje stanovanjske hiše, stoječe na parceli, ki meji na sporno nepremičnino. AG je zaslišan kot priča izpovedal, da je tožencu pokazal meje zemljišč, čemur pa ob hkratni izpovedbi, da ni vedel za meje zemljišč in da mu ni pokazal dvorišča (sporna nepremičnina pa predstavlja travnik), ni mogoče verjeti. Kakor tudi ne, da ob podpisu menjalne pogodbe ni videl parcelnih številk v pogodbi (ob tem, da je bila cena določena glede na površino zemljišč). Identifikacijski znak nepremičnine je ravno njena parcelna številka, z njo je nepremičnina označena v zemljiški knjigi, mora pa biti navedena tudi pravnem poslu, ki je podlaga vpisom v zemljiško knjigo in v zemljiškoknjižnem dovolilu. Tudi v kolikor bi držalo, da ob sklepanju menjalne pogodbe ni bila seznanjena s parcelnimi številkami, navedenimi v njej, je priča ravnala s premajhno skrbnostjo (3), tožena stranka pa se je ob tem zanesla na podatke, vpisane v zemljiško knjigo, kjer sta bila kot lastnika sporne parcele vpisana ravno priča AG in AmG. Izpoved te priče je sicer potrdil tudi FO, ki je povedal, da je približno dve do tri leti nazaj, ko je slišal, da si sporno nepremičnino lasti toženec, AG vprašal, do kje je tožniku pokazal, da je njegovo in ta mu je jasno odgovoril, da je pokazal tako, kot je bilo vsem znano in kot so predniki uporabljali. Vendar ob že omenjeni izpovedbi priče AG, da sploh ni vedel za meje svojih nepremičnin (kot očitno tudi ni vedel, da katera izmed v pogodbi zajetih nepremičnin, ni njegova), tudi temu ni mogoče pritrditi. Iz istih razlogov tudi ni slediti pisni izjavi te priče iz leta 2007 (A7), da je tožencu pokazal meje zemljišča, saj je očitno prirejena za potrebe te pravde. Strinjati se je, da je ob tem, da tožnica in njena družina posestva ni obdelovala, niti nanj prihajala (vsaj ne v večji meri (4)), toženec pa se je na to območje priselil od drugod, verjetnejša izpovedba toženca, da ob nakupu ni bil seznanjen s kakršnimikoli lastninskimi zadržki glede sporne parcele in je bil glede zemljiškoknjižnega stanja v dobri veri. Res je priča IK potrdil, da mu je toženec še pred nakupom pomagal zlagati podrt oreh, ki naj bi ga priča podrla na sporni parceli, kar pa še ne pomeni, da je bil z lastništvom sporne nepremičinine in oreha toženec seznanjen. Da je sporno nepremičnino kosila zaslišana priča SV po naročilu tožnice oz. njenega moža, niti ni sporno, priča pa je potrdila tudi, da ni vedela, kdo je lastnik in da se je toženec (ko je to opazil) temu zoperstavil, priča pa je košnjo opustila. Šele v tem trenutku bi morebiti lahko nastopilo vprašanje dobre vere toženca, ker pa je bilo to šele 2 ali 3 leta pred zaslišanjem (kot izrecno navaja tudi pritožba), to na toženčevo dobro vero ob sklepanju pogodbe in vpisu v zemljiško knjigo leta 1988 ne more vplivati. Da pa bi tožnica kakorkoli drugače (kot z občasnim pobiranjem sadja in košnjo V) tožencu dala vedeti, da sporna nepremičnina ni njegova, ni ta niti zatrjevala, niti dokazala. Izjava priče VB, da ni njihova parcela, za katero je IK rekel, da je čudna, ker ni dostopna in na kateri rasteta dva bobovca in ki je od družine K. in sredi njihovega, pa se ne nanaša na sporno parcelo, pač pa na neko drugo (št. Y), kot izhaja tudi iz pričanja toženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotujočim si izvedenim dokazom, dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8. člena ZPP. Zgolj ob tem, da sporna nepremičnina meji na sam vhod v stanovanjsko hišo, stoječo na parceli tožnice, pa ni mogoče zaključiti, da bi toženec moral vedeti, da sporna nepremičnina ne pripada njegovemu sopogodbeniku. Ker tožničina posest na sporni nepremičnini ni bila jasno vidna navzven, toženca ob sklepanju menjalne pogodbe ni zavezovala raziskovalna dolžnost, da se pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika (5). Ker je bila sporna nepremičnina izrecno zajeta v menjalni pogodbi, sestavljeni pri odvetnici in overjeni pred sodiščem, v zemljiški knjigi pa vpisana kot last AG in AmG, tožnica proti tožencu, ki je pošteno ravnal in se zanesel na podatke v zemljiški knjigi, ne more uspeti, niti v kolikor gre takšno stanje pripisati priči AG kot odsvojitelju.

(9.) Res je sodišče prve stopnje pomotoma zapisalo, da od leta 1951 ni nihče živel na posestvu, čeprav je mogoče takšen zaključek podati šele od leta 1981 (odselitev tožničinih staršev). Takšen zapis sodišča pa nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje zaradi tega ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (6). Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo ostalih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

(10.) Ker tožnica ni izkazala, da bi bil toženec ob sklepanju menjalne pogodbe in vpisu v zemljiško knjigo nedobroveren, s tožbenim zahtevkom za ugotovitev njene lastninske pravice, temelječe na priposestvovanju, ne more uspeti (7). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za izstavitev primerne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnica pri sporni nepremičnini vpisala kot lastnica. Pritožba izpodbija tudi ta del sodbe, ker pa podrobnejše obrazložitve ne navede, je pritožbeno sodišče ta del preizkusilo le v mejah kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Kršitev pravdnega postopka ni zasledilo, ker pa tožnica niti ni navedla, da bi obstajal ustrezen zavezovalni pravni posel, ki bi tožencu narekoval takšno ravnanje (8), pritožbi tudi v tem delu ni mogoče ugoditi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(11.) Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (2. odstavek 163. člena ZPP).

(1) Ur. l RS, št. 26/1999 - 57/2009. (2) Zakon o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo; ZPP-UPB3), Ur. l. RS, št. 73/2007, ki je bil v veljavi pred novelo ZPP-D. Tudi novelirana ureditev ne bi narekovala drugačne odločitve, saj sankcija zavrženja vloge brez poziva na popravo oz. dopolnitev velja le za nepopolne vloge, vložene po odvetniku (2. odstavek 108. člena ZPP), toženec pa je odgovor na tožbo vložil sam.

(3) Skrbno ravnanje udeležencem obligacijskih razmerij nalaga 18. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami).

(4) Enkrat letno pobiranje sadja, ki ga toženec tudi ni vedno opazil, občasno pa dovolil. Temu pritožba sicer izrecno nasprotuje, vendar pa glede na to, da naj bi šlo za čas po toženčevem vpisu v zemljiško knjigo, to niti ni pomembno. Takšne uporabe pa ne gre označiti kot navzven vidno posestno stanje.

(5) Glej tudi Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 270. (6) 1. odstavek 339. člena ZPP.

(7) Dobrovernega pridobitelja varuje pravilo paragrafa 1500 Občega državljanskega zakonika, ki se je ob sklepanju menjalne pogodbe še uporabljalo, kasneje pa je bilo uzakonjeno v 2. odstavku 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

(8) Podlaga za prenos lastninske pravice, ki se izvede z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine in vpisom v zemljiško knjigo mora biti ustrezen zavezovalni pravni posel (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 49. člen SPZ).