Jedro

Dejanske ugotovitve, da je tožnik soglašal s postavitvijo reklamnega panoja z njegovo sliko in osebnimi podatki, v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. V zvezi z navedeno ugotovitvijo je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ravnanje toženke ni bilo nedopustno. Tožnik namreč ni postavil nikakršnih relevantnih trditev o tem, da je bilo s postavitvijo reklamnega panoja poseženo v njegove osebnostne pravice v večji meri, kot je s predhodnim soglasjem sam dopustil. Zato so neutemeljene revizijske trditve o tem, da bi moral tožnik soglašati tudi s končno podobo reklamnega sporočila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval, da mu toženka plača odškodnino v znesku 16.691,70 EUR zaradi „posega v osebnostne pravice in objavo podobe ter imena“, zaradi tega ker je bila leta 2003 postavljena velika reklamna tabla s tožnikovo sliko in njegovimi osebnimi podatki kot reklama za M. 2. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je tožnik soglašal s postavitvijo reklamnega panoja z njegovo sliko in osebnimi podatki in zato ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno.

3. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi, ker je soglašalo z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami nižjega sodišča. 4. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča in v njej poudaril, da predstavljajo osebnostne pravice temelj človekovih pravic, zaradi česar je treba posege obravnavati skrajno previdno in tehtati interese udeleženih tako, da se v dvomu odloči v korist nosilca osebnostne pravice. O soglasju ni mogoče sklepati iz konkludentnih ravnanj (na primer, da naj bi se tožnik prostovoljno fotografiral). Tožnikov zahtevek je bil oblikovan iz naslova škode na tožnikovih osebnostnih pravicah, telesnih in duševnih bolečin, razžalitve dobrega imena in časti, kar vse je nastalo zaradi uporabe in namestitve tožnikove portretne fotografije na reklamni pano ter zaradi navedbe njegovega osebnega imena in delovnega mesta. Na oglasnem panoju so navedli tožnikovo ime in priimek, pripisali, da je A. A. manager M. in pod njegovo sliko vabilo: dobrodošli, Welcome, Willcommen, Benvenuti, Vitany. Reklamni pano je bil postavljen marca 2003 in delal reklamo za toženko do začetka novembra 2003, skupno najmanj osem mesecev. Sporni plakat je bil postavljen na severovzhodni vpadnici v Novo mesto iz smeri Ljubljane in Zagreba. Namenjen je bil širokemu krogu domačinov in naključnim mimovozečim potnikom. Stališče sodišča prve stopnje, zlasti pa stališče sodišča druge stopnje, ki niti ni obravnavalo pritožbenega očitka o obsegu, intenziteti, trajanju posega v tožnikove osebnostne pravice, ki ni obravnavalo vse nastale škode, predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Opustitev izjave sodišča druge stopnje naj bi posegalo tudi v tožnikovo pravico do sodnega varstva po 23. členu in pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Stališče revidenta je, da ni zadoščalo njegovo vnaprejšnje soglasje za postavitev reklamnega panoja in bi zato moral biti obveščen o vseh detajlih postavitve plakata. Če bi se razpravljalo o objavi, bi se postavilo tudi vprašanje denarne odmene. Tožnika naj bi tudi prevarali, ker je na fotografiranje pristal izključno zaradi navodila delodajalca, da potrebuje slike zaposlenih za potrebe delovnega procesa. Neupravičeno ravnanje s posameznikovo podobo predstavlja kršitev njegove pravice na lastni podobi in posledično posega v njegovo pravico do zasebnosti.

5. Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrženje revizije, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000 EUR.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Trditev toženke v odgovoru na revizijo o nedovoljenosti revizije sicer ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo sodbo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D in je zato treba glede dovoljenosti revizije upoštevati vrednostni limit za dovoljenost revizije po prejšnjih procesnih predpisih, pri čemer vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega relevantni revizijski prag.(1)

8. Neutemeljene so revizijske trditve o procesnih kršitvah in posegih v tožnikove ustavne pravice, ki naj bi jih storili nižji sodišči v pravdnem postopku. Za odločitev obeh sodišč je bilo namreč odločilno stališče, da ravnanje toženke ni bilo nedopustno in se zato sodiščema ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem in argumentiranjem (ne)obstoja drugih elementov odškodninske obveznosti.

9. Dejanske ugotovitve, da je tožnik soglašal s postavitvijo reklamnega panoja z njegovo sliko in osebnimi podatki, v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati.(2) V zvezi z navedeno ugotovitvijo je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ravnanje toženke ni bilo nedopustno. Tožnik namreč ni postavil nikakršnih relevantnih trditev o tem, da je bilo s postavitvijo reklamnega panoja poseženo v njegove osebnostne pravice v večji meri, kot je s predhodnim soglasjem sam dopustil. Zato so neutemeljene revizijske trditve o tem, da bi moral tožnik soglašati tudi s končno podobo reklamnega sporočila.

10. Tožnik je s tožbo uveljavljal denarno zadoščenje zaradi nepremoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi posega v osebnostno pravico. Zato v revizijskem postopku neutemeljeno odpira vprašanje denarne odmene zaradi objave fotografije v komercialne namene, saj takšna odmena ni predmet tožbenega zahtevka.

11. Odločitev o reviziji ima podlago v 378. členu ZPP, odločitev o revizijskih stroških pa v 165. in 154. členu ZPP. O stroških v zvezi z odgovorom na revizijo je bilo odločeno tudi na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj drugi odstavek 130. člena ZPP-D in drugi odstavek 367. člena ZPP/99. Op. št. (2): Primerjaj določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP.