Jedro

Podpis mejaša na zapisniku o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku GU (14. člen Zakona o zemljiškem katastru) sam zase še ne pomeni priznanja lastninske pravice na (kasneje ugotovljenem) spornem zemljišču (razlaga 20. člena ZTLR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo v pravdi zaradi ugotovitve močnejše pravice na spornem mejnem prostoru med parcelama št. 43/1 k.o..., ki je v lasti tožnika in parc. št. 40/2 k.o..., ki je v lasti tožencev. Ugotovilo je, da je sporni mejni prostor, ki je označen v spisu N 5/91 sodišča prve stopnje, last tožnika S. P. Na pritožbo tožene stranke pa je sodišče druge stopnje odločilo o spremembi sodbe sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek na ugotovitev močnejše pravice zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da je tožnik v mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1984, ki je tekel na predlog soseda Č., priznal mejo med parcelama št. 43/1 in 40/2 k.o... tako, kakor je urejena v zadevi opr. št. N 5/91. Tožnikovo sodelovanje v tem mejnem ugotovitvenem postopku ni pomenilo le priznanja meje, temveč tudi priznanje lastninske pravice na spornem zemljišču v korist tožencev. Revizija graja navedeno pravno razlago. Po njenem mnenju bi bilo mogoče sprejeti razloge izpodbijane sodbe le tedaj, če bi tekel mejni ugotovitveni postopek med pravdnima strankama, pri čemer bi obe stranki morali dobiti tudi ustrezni upravni odločbi. Do tega pa ni prišlo. Geometer, ki je vodil mejni ugotovitveni postopek v letu 1984, je kot priča povedal, da je postopek tekel le na predlog soseda Č. in se ni nanašal na mejo med zemljiščema pravdnih strank. Sicer pa gre za kmetijski zemljišči, zaradi česar brez ustreznega pravnega posla, ki ga je zahtevala tedanja kmetijska zakonodaja, lastninske pravice na toženo stranko ni bilo mogoče prenesti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Lastninska pravica se po določbi 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem, pod pogoji, ki jih določa zakon, pa tudi z odločbo državnega organa. Po razlagi sodišča druge stopnje naj bi toženca na spornem prostoru ob meji med parcelama št. 43/1 in št. 40/2 k.o... pridobila lastninsko pravico (tudi) na slednji opisani način. Podpis tožnika na zapisniku o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji Geodetske uprave SO D. z dne 22.8.1984 št... naj bi pomenil tudi priznanje lastninske pravice tožene stranke na spornem svetu. Vendar pa je sodišče druge stopnje navedenemu zapisniku s priloženo skico izmere, ki res potrjuje po zadnji mirni posesti določeno mejo med spornima parcelama v nepravdnem postopku sodišča prve stopnje opr. št. N 5/91, pripisalo pravni pomen, ki ga sam zase nima. V mejnem ugotovitvenem postopku se s soglasjem lastnikov oziroma uporabnikov ugotovijo mejne točke na posestnih mejah (14. člen Zakona o zemljiškem katastru - Ur. list SFRJ, št. 16/74). Vendar pa je bil mejni ugotovitveni postopek, razviden iz zapisnika z dne 22.8.1984, voden na zahtevo soseda pravdnih strank J. Č. zaradi spora o meji med njim in tožnikom. Sodelovanje toženca glede na priloženo skico izmere lahko dokazuje, da mu je tožnik na spornem svetu priznal lastnino, vendar je takšna ugotovitev možna le po ustrezni dejanski presoji ostalih dejstev, ki bi mogla podpreti močnejšo pravico tožene stranke. Samo tožnikov podpis - ločeno od ostalih dejstev, sam zase še ne more voditi do pravnega sklepanja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Predmet mejnega ugotovitvenega postopka je namreč bila po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje le določitev meje med parcelo št. 42/1 (J. Č.) in parcelo št. 43/1 (tožnik P.). Ustrezna upravna odločba bi torej mogla biti izdana le glede meje v navedenem obsegu.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno. Tožnikov podpis na citiranem zapisniku o mejnem ugotovitvenem postopku (s skico izmere) je lahko le ena od okoliščin, ki bi mogla v povezavi z drugimi ovreči tožbeno trditveno podlago. Sodišče druge stopnje zadeve ni presojalo s tega stališča. Ker je tožnikov podpis na citiranem zapisniku zmotno štelo za priznanje, da je lastnik spornega zemljišča tožena stranka, se do dokazne ocene, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, ki temu podpisu ne pripisuje take veljave, ni opredeljevalo - in sicer ne samo do tega dejstva samega, temveč tudi v njegovi povezavi z ostalimi dokazi, nanašajočimi se na nasprotujoče se trditve o tem, ali je sporno zemljišče bilo toženi stranki prodano ali dano le v zakup.

Zmotna uporaba materialnega prava pri sodišču druge stopnje ima za posledico razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Ob nakazani pravilni pravni presoji naj sodišče druge stopnje o pritožbi tožene stranke odloči v njenem celotnem obsegu. Če bo v dokazno oceno, sprejeto pri sodišču prve stopnje, podvomilo, ima na razpolago razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje, razen če ne bo sklenilo, da bo samo opravilo obravnavo (370. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.