Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica in toženec sta sklenila sodno poravnavo, s katero sta uredila uporabo nepremičnine po razvezi zakonske zveze, toda ta nepremičnina ni ne v lasti ne v solasti ali skupni lasti pravdnih strank, zato tožnica z zahtevkom za izselitev toženca iz prostorov, ki naj bi jih po sodni poravnavi zasedala sama, ne more uspeti.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izselitev toženca iz prvega nadstropja stanovanjske hiše na naslovu X, njegovo izpraznitev in izročitev tožnici. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo uporabnine v višini 9.442,69 EUR ter ji naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov.
2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da vpis v zemljiško knjigo pomeni le dokazilo o lastninski pravici proti tretjim osebam, v nobenem primeru pa ne med samimi lastniki nepremičnine. Zavzame tudi stališče, da sodišče nima pravice posegati v sodno poravnavo, sklenjeno med pravdnima strankama. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.
3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva, ki jih tožnica v pritožbi ne izpodbija: - Pravdni stranki sta na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot družbena lastnina, zgradili stanovanjsko hišo, za katero pa nista pridobili ustreznih gradbenih dovoljenj.
- Tožnica ni ne lastnica ne solastnica niti skupna lastnica te stanovanjske hiše. - Tožnica ni zatrjevala, da bi (bodisi sama bodisi skupaj s tožencem) na sporni nepremičnini imela pravico uporabe v smislu določb ZLNDL.
- Na sporni nepremičnini je bila zaradi nedovoljene gradnje zaznamovana prepoved uporabe ali upravljanja gospodarskih in drugih dejavnosti v objektu, prometa z objektom ali zemljiščem, na katerem je, in sklepanje drugih pravnih poslov.
6. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala upravičenj, ki izhajajo iz naslova lastninske pravice (37. člen SPZ) in zato nima potrebne aktivne legitimacije za uveljavljanje stvarnopravnega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da sodna poravnava, sklenjena med pravdnima strankama, ureja uporabo nepremičnine po razvezi zakonske zveze, ni pa na tej podlagi mogoče izvajati materialnopravnih upravičenj, ki gredo (le) lastniku. Povedano drugače: s sklenitvijo sodne poravnave tožnica ni postala ne lastnica ne solastnica ali skupna lastnica, torej nima potrebnega materialnopravnega upravičenja za zahtevek, kot ga je postavila.
7. V skladu s 198. členom OZ je do uporabnine lahko upravičen zgolj imetnik (lastnik) stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, kar pa tožnica ni, tako da posledično tudi ne more biti upravičena do uporabnine, saj z uporabo predmetne nepremične ni bila v ničemer oškodovana. Odločitev prvostopenjskega sodišča se tako tudi v tem delu izkaže za pravilno.
8. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
9. Odločitev o stroških postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in je njena logična posledica.