Jedro

Pri ugotavljanju subjektivnih elementov kaznivega dejanja (naklepa) gre za vprašanje, ki ga bo sodišče ugotavljalo in nanj dokončno odgovorilo v nadaljevanju kazenskega postopka, pri tokratnem pritožbenem odločanju pa zadošča ugotovitev, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na potrebno stopnjo verjetnosti, da naj bi obtoženec storil očitani kaznivi dejanji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega še vedno podani.

2. Zoper uvodoma navedeni sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer kršitev 19., 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi, oziroma nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je torej izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je z izčrpnimi in razumnimi razlogi, ob številnih objektivnih in subjektivnih okoliščinah, ki jih pritožnik v sklepu neutemeljeno pogreša, utemeljilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

6. Obstoj objektivnih okoliščin je naslonilo predvsem na težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bili izvršeni očitani mu kaznivi dejanji. Obtožencu se očitata dve najhujši kaznivi dejanji zoper življenje in telo, v kvalificirani obliki, ko naj bi vzel življenje dvema osebama zaradi ukrepanja pri uradnih dejanjih, ko sta izvrševali odločbo sodišča, obe dejanji pa naj bi bili storjeni iz nizkotnih nagibov. V izpodbijanem sklepu je sodišče upoštevalo tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženčeve negativne osebne lastnosti, ko naj bi z izvršitvijo kaznivih dejanj izkazal veliko agresivnosti, brutalnosti, nepredvidljivosti, nekritičnosti ter bi naj dejanje storil premišljeno in življenje vzel dvema oškodovancema, ki oboroženega odpora nista pričakovala, z direktnim strelom v glavo. Takšnih logično utemeljenih zaključkov pritožnik ne more spodnesti z izpostavljanjem obtoženčevega preteklega življenja, nekonfliktnega in nezaznamovanega z obsodbami, ter s podanimi lastnimi sklepanji glede obtoženčeve osebnosti in soprispevka oškodovanca k dogodku. Ponovitvena nevarnost obtoženca pa je nadalje utemeljena tudi na v postopku pridobljenih izvedenskih mnenjih, pri oceni katerih je sodišče upoštevalo ugotovitve izvedencev v celoti in ne le v iz konteksta izvzetem delu, ki ga zagovornik tolmači obtožencu v korist. 7. Taki razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti obtoženca so tudi po sodbi pritožbenega sodišča logični in razumno obrazloženi na konkretnih okoliščinah, ki jih pritožnik v sklepu neutemeljeno pogreša. Na tej podlagi pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe, oziroma smiselno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vse ugotovljene okoliščine izkazujejo, da navkljub pritožbenemu nasprotovanju, obstoji konkretna in realna nevarnost, da bo obtoženec v zanj stresnih situacijah in pod vplivom močnih čustev na prostosti lahko ponovil kazniva dejanje zoper življenje in telo.

8. Pri ugotavljanju subjektivnih elementov kaznivega dejanja (naklepa) gre za vprašanje, ki ga bo sodišče ugotavljalo in nanj dokončno odgovorilo v nadaljevanju kazenskega postopka, pri tokratnem pritožbenem odločanju pa zadošča ugotovitev, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na potrebno stopnjo verjetnosti, da naj bi obtoženec storil očitani kaznivi dejanji. Sodišče v tej fazi postopka operira z dokaznim standardom utemeljenega suma, ko je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejana kot da jih ni, čemur sledi tudi argumentacija izpodbijanega sklepa, zato je odveč pritožbena razprava o obstoju vsaj dvoma v storitev očitanih kaznivih dejanj.

9. Sodišče druge stopnje tudi tokrat sprejema kot pravilni v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sprejeti prvostopni stališči, da je pripor zoper obtoženca še vedno neogibno potreben in sorazmeren. Razlogi sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ponovno neutemeljeno pogreša, naslonjeni na obtoženčevo ponovitveno nevarnosti v povezavi s težo obravnavanih kaznivih dejanj, so tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča povsem zadostni. Sodišče prve stopnje se je pri izdaji pritožbeno izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do časovnega vidika sorazmernosti izrečenih ukrepov (točka 6. pritožbeno izpodbijanega sklepa), pri čemer se je opredelilo, do dolžine pripora, teže in narave očitanih kaznivih dejanj. Ko je sodišče navedlo tek dosedanjega postopka po vložitvi obtožbe, ob upoštevanju da sodišče prispevka k trajanju postopka ni pripisalo priprtemu, ko tudi pritožnik ne izpostavlja ravnanj tožilstva, ki bi pripomoglo k dolgotrajnosti postopka in ko je na mestu zaključek, da sodišče odloča brez nepotrebnega odlašanja in v celoti spoštuje svojo dolžnost, da postopa posebno hitro ter je v izpodbijanem sklepu te kriterije tudi razumsko obrazložilo, ni moč slediti pritožbi v očitku, ki problematizira manjko obrazložitve sodne odločbe in hitrost postopanja sodišča prve stopnje.

10. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, oziroma zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upoštevaje vse navedeno, se pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper predmetni sklep, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.