Jedro

Ker so bila zemljišča v državni lasti, na stavbah pa je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico, tudi ni več veljalo temeljno načelo stvarnega prava superficies solo cedit (načelo povezanosti zemljišča in objekta), po katerem so nepremičnine zgolj zemljišča, vse, kar je na, nad ali pod nepremičnino, pa je sestavina nepremičnine. Po povojnih predpisih sta bila zemljišče in stavba vsak zase nepremičnina in se je v zemljiški knjigi za stavbo odprl poseben zemljiškoknjižni vložek. V Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami je bilo uzakonjeno pravilo, da je zemljišče sledilo usodi stavbe. Na podlagi te določbe je pravilen sklep, da je, če je pravna prednica tožeče stranke, ki je bila občina, na prvo toženko prenesla pravico uporabe na zidanem kiosku, nanjo prešla tudi pravica uporabe na zemljišču pod njim.

Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih ni bil konstitutivne narave, zaradi česar izostanek takega vpisa še ne pomeni, da upravičena stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določb ZLNDL. Res pa je, da je zato, ker je v zemljiški knjigi pravica uporabe na nepremičnini (sedaj že lastninska pravica) vknjižena na tožečo občino, peti toženec tisti, ki mora dokazati, da je ob uveljavitvi ZLNDL na nepremičnini imel pravico uporabe.

Izrek

1. Pritožba četrtega in petega toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II.2 točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v tem delu zavrne.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka in četrti ter peti toženec krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Med tožnico in toženci je nesporno, da nepremičnina parc. št. 3834, k.o. X. predstavlja stavbišče s poslovno stavbo - zidanim kioskom v izmeri 6m2. Nesporno je tudi, da je bilo to zemljišče v zemljiški knjigi ves čas vpisano kot družbena lastnina s pravico uporabe Skupščine Občine L.C.. Iz podatkov zemljiške knjige pa izhaja, da je bila po koncu postopka pred sodiščem prve stopnje dne 7. 5. 2008 na parc. št. 3834 k.o. X. že vknjižena lastninska pravica v korist tožeče stranke.

Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je vložila 20.5.1992, nato pa večkrat spremenila, od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je lastnica parc. št. 3834 k.o. X, naj razveljavi pogodbo z dne 14. 3. 1980, s katero je prva toženka pravico uporabe na zidanem kiosku prodala drugi toženki, naj razveljavi pogodbo z dne 14. 3. 1984, s katero je druga toženka pravico uporabe zidanega kioska prodala pravnemu predniku tretje toženke, naj razveljavi pogodbo z dne 15. 1. 1985, s katero je pravni prednik tretje toženke pravico uporabe zidanega kioska prodal četrtemu tožencu in naj razveljavi pogodbo z dne 14. 5. 1986, s katero je četrti toženec zidani kiosk podaril petemu tožencu. Zahtevala je tudi, naj sodišče petemu tožencu naloži, da ji mora izročiti nepremičnino - stavbišče s poslovno stavbo.

Peti toženec pa je z nasprotno tožbo z dne 8. 11. 2000 od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je on lastnik parc. št. 3834 k.o. in naj tožnici naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na nepremičnini na njegovo ime.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa je ugodilo in tožnici tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencem.

Zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka se pritožujeta četrti in peti toženec in opozarjata, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo sodne takse za sodbo po nasprotni tožbi v znesku 71,37 EUR.

Tožnica pa izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica poudarja, da uveljavlja lastninsko tožbo, s katero zahteva vrnitev stvari, in opozarja, da ta tožbeni zahtevek ne zastara. Meni, da prva toženka na spornem kiosku ni nikdar pridobila pravice uporabe. Poudarja, da je sicer res, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo po tedanji pravni ureditvi ni bil konstitutivnega značaja, vendar pa meni, da toženci niso dokazali, da je prva toženka pravico uporabe pridobila. Meni, da bi v tem primeru kot gospodarska družba zagotovo pred prodajo zagotovila vpis pravice v zemljiško knjigo, pa tega ni storila. Opozarja, da prva toženka ni predložila nobene listinske dokumentacije o pridobitvi pravice. Meni, da bi moralo sodišče na podlagi listinskih dokazov, zlasti stavbnega in uporabnega dovoljenja investitorja ugotoviti, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine. Meni, da izpoved priče M. V., ki je povedal, da je bila nepremičnina splošno ljudsko premoženje "v lasti" podjetja, in navedba v cenitvi A. V., da je kiosk v lasti prve toženke, ne zadošča za oceno, da je prva toženka dokazala imetništvo pravice uporabe na zemljišču. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje s takšno dokazno oceno kršilo določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnica tudi meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, saj toženci niso dokazali prenosa pravice uporabe na nepremičnini, ker jim manjka ključna listina, pogodba o prenosu pravice uporabe s tožnice na prvo toženko. Opozarja pa tudi, da je neutemeljen tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj gre za obligacijskopravni zahtevek, tožnica pa se k izstavitvi zemljiškoknjižne listine ni nikdar zavezala.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožencev pa je neutemeljena.

Višje sodišče uvodoma poudarja, da je bila po drugi svetovni vojni v takratni Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji (v nadaljevanju FLRJ) večina zemljišč podržavljena, tako da so postala splošno ljudsko premoženje. Na področju lastninskopravnih razmerij so bili zato sprejeti predpisi, ki so močno odstopili od klasičnih institutov stvarnega prava. Najprej je bilo že z Uredbo o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Ur. l. FLRJ, št. 58/47) določeno, da se državna nepremičnina vknjiži v zemljiške knjige kot splošno ljudsko premoženje ter se navede organ, ki mu je poverjena uprava tega premoženja. Na tej podlagi je bila na celotnem H. trgu, takrat parc. št. 26/21 k.o. X vknjižena družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe, takratno občino L.C. Dejstvo, da je imela pred tem po predvojnih predpisih pravna prednica tožeče stranke na sporni nepremičnini lastninsko pravico, za odločitev v tej pravdi, ni pravno pomembno.

Ker so bila zemljišča v državni lasti, na stavbah pa je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico, tudi ni več veljalo temeljno načelo stvarnega prava superficies solo cedit (načelo povezanosti zemljišča in objekta), po katerem so nepremičnine zgolj zemljišča, vse, kar je na, nad ali pod nepremičnino, pa je sestavina nepremičnine. Po povojnih predpisih sta bila zemljišče in stavba vsak zase nepremičnina in se je v zemljiški knjigi za stavbo odprl poseben zemljiškoknjižni vložek (glej Navodilo o vpisovanju lastninske pravice na hišah, sezidanih na svetu splošnega ljudskega premoženja, Ur. l. FLRJ, št. 44/51). V Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. RS, št. 26/54) je bilo uzakonjeno pravilo, da je zemljišče sledilo usodi stavbe. Tako je v VI. poglavju tega zakona z naslovom "Stavbno zemljišče, ki ga daje v uporabo občina" v 37. členu določeno, da s prenosom lastninske pravice oziroma pravice uporabe stavbe, zgrajene na dodeljenem stavbnem zemljišču, preide na tistega, ki pridobi stavbo, tudi pravica uporabe zemljišča. Na podlagi te določbe je pravilen sklep, da je, če je pravna prednica tožeče stranke, ki je bila občina, na prvo toženko prenesla pravico uporabe na zidanem kiosku, nanjo prešla tudi pravica uporabe na zemljišču pod njim. Enako določbo je v 7. členu vseboval tudi Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76), ki je veljal ob prenosu pravice uporabe na kiosku s prve toženke na pravnega prednika druge toženke, na kar je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje.

Po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997, v nadaljevanju ZLNDL) nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb (2. člen) oziroma lastnina občine (5. člen), ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Gre za pridobitev pravice na podlagi zakona. Lastninska pravice se pridobi originarno, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. Tako tožeča občina v tožbi in peti toženec v nasprotni tožbi zatrjujeta, da sta bila v trenutku uveljavitve ZLNDL imetnika pravice uporabe in sta tako na podlagi zakona pridobila lastninsko pravico in oba od sodišča zahtevata, naj ugotovi obstoj njune lastninske pravice.

Vrhovno sodišče je že odločilo, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih ni bil konstitutivne narave, zaradi česar izostanek takega vpisa še ne pomeni, da upravičena stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določb ZLNDL (glej odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 664/2001 in II Ips 220/2004). Res pa je, da je zato, ker je v zemljiški knjigi pravica uporabe na nepremičnini (sedaj že lastninska pravica) vknjižena na tožečo občino, peti toženec tisti, ki mora dokazati, da je ob uveljavitvi ZLNDL na nepremičnini imel pravico uporabe. Toženec je prenose pravice uporabe od druge toženke preko tretje toženke in četrtega toženca izkazal z listinami. Sporen je le prvi prenos pravice uporabe s tožeče stranke na prvo toženko.

Višje sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je peti toženec uspel dokazati, da je bila pravica uporabe na sporni nepremičnini prenesena na prvo toženko. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ni ugovarjala trditvi prve toženke, da je imela sporno nepremičnino v posesti od leta 1945 do 1980, ko je pravico uporabe prodala drugi toženki. Prav tako ni izpodbila trditve prve toženke, da za sporno nepremičnino, ni plačevala nobene najemnine. Ker je prva toženka zatrjevala negativno dejstvo, bi morala nasprotno izkazati tožeča stranka, pa tega ni storila. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je upoštevalo, da je imela prva toženka nepremičnino v posesti 35 let ne da bi tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo ali vrnitev nepremičnine, da je priča M. V. povedal, da se je nepremičnina "vodila kot lastništvo podjetja", da je bilo v pogodbi z dne 14. 3. 1980 s katero je prva toženka pravico uporabe na nepremičnini prenesla na drugo toženko zapisano, da ima prodajalec pravico uporabe na nepremičnini, in da je tožeča stranka za to pogodbo izvedela že leta 1981 (A4) pa do vložitve te tožbe ni nikoli uveljavljala pravic na tej nepremičnini. Ob upoštevanju, da za prenos pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, da zato tudi prvi dve pogodbi sploh ne vsebujeta zemljiškoknjižnega dovolila, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da dejstva, da prva toženka ni poskrbela za vpis v zemljiško knjigo, ni mogoče upoštevati kot okoliščino, ki kaže na to, da te pravice ni imela. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da vsak od navedenih dokazov zase in vsi dokazi skupaj ter uspeh celotnega postopka, dajejo podlago za prepričanje, da je tožeča stranka pravico uporabe na nepremičnini prenesla na prvo toženko.

Odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevkov za razveljavitev pogodb tožeča stranka v pritožbi izrecno ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija ocene sodišča prve stopnje, da ni razlogov za ničnost pogodb, s katerimi je bila pravica uporabe na nepremičnini s prve toženke prenesena na petega toženca. Višje sodišče je tako opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka sploh ni uveljavljala nobenega razloga za izpodbojnost pogodb, zato so zahtevki za razveljavitev pogodb pravilno zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da ni razlogov za ničnost pogodb. Obrazložilo je, da je bila po 11. členu Zakona o prometu z nepremičninami prva prodaja nenaseljene stavbe dopustna. Ob ugotovitvi, da je bila prva toženka ob prodaji imetnica pravice uporabe, pa je pravilna odločitev, da ni šlo za prodajo tuje stvari. Višje sodišče še opozarja, da tudi, če bi šlo za prodajo tuje stvari, bi bila ta lahko nična le v primeru, ko bi tožeča stranka dokazala tudi slabovernost pridobitelja.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je imel ob uveljavitvi ZLNDL na podlagi veljavnih pogodb pravico uporabe peti toženec, ki je tako na podlagi zakona pridobil lastninsko pravico. Tožeča stranka ima prav, da pri originarnih pridobitvah lastninske pravice ni podlage za tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj vknjižbo lastninske pravice zemljiškoknjižno sodišče dovoli že na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi). Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in je na podlagi četrte točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo v II. 2. točki spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine po nasprotni tožbi. V preostalem pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnilo pa je tudi pritožbo četrtega in petega toženca glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da sta četrti in peti toženec plačala takso za sodbo, zato sodišče prve stopnje pravilno tega stroška ni upoštevalo pri odmeri. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženca izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje zato je na podlagi 335. člena ZPP njuno pritožbo zavrnilo in je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.

Drugi odstavek 165. člena ZPP pa določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Zavrnitev tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni vplivala na spremembo odločitve o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, saj je bil spor predvsem o tem, katera od strank je lastnica nepremičnine, v to odločitev pa višje sodišče ni posegalo. Višje sodišče zato tudi ocenjuje, da je tožeča stranka uspela le z neznatnim delom pritožbe zaradi česar mora v skladu s prvim odstavkom 165. člena sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.