Jedro

Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je izrecno urejena v prvem odstavku 59. člena ZP-1, kjer so taksativno naštete osebe, ki lahko le to vložijo, in sicer: oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (kršitelj), njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. Kdo je upravičen do vložitve zahteve za sodno varstvo zoper obravnavani plačilni nalog, je bil storilec pravilno poučen tudi v pravnem pouku plačilnega naloga. V obravnavanem primeru je zahtevo vložil oče storilca, ki pa ni upravičenec do vložitve zahteve za sodno varstvo v imenu svojega sina.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 327/2014 z dne 28. 4. 2015 spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo storilca B.Č., vložena zoper plačilni nalog Finančnega urada z dne 5. 11. 2014, zavrže kot nedovoljena.

Vlagatelj zahteve za sodno varstvo T.Č. je dolžan kot strošek postopka plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo ZSV 327/2014 z dne 28. 4. 2015 razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Finančnega urada z dne 5. 11. 2014 ugodi in se postopek ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ Finančni urad zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in kršitve materialnih določb zakona. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in jo vrne okrajnemu sodišču v novo sojenje.

Storilcu B.Č. je bil dne 5.11.2014 izdan plačilni nalog, zoper katerega je dne 7.11.2014 vložil zahtevo za sodno varstvo njegov oče, T.Č., v katerem navaja tudi, da nase prevzema ves nadaljnji postopek. Finančna uprava je sodišču dne 14.1.2014 posredovala v reševanje zahtevo za sodno varstvo ter glede dovoljenosti slednje zavzela stališče, da se v konkretnem primeru uporablja drugi odstavek 150. člena ZP-1 (na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1, ki določa v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabo določb pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku), na podlagi katerega lahko v korist obdolženca pritožbo vloži tudi krvni sorodnik v ravni vrsti.

Tako stališče prekrškovnega organa je napačno, napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je vloženo zahtevo za sodno varstvo vsebinsko obravnavalo, ne da bi presojalo, ali je vložnik imel pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo. Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je izrecno urejena v prvem odstavku 59. člena ZP-1, kjer so taksativno naštete osebe, ki lahko le to vložijo, in sicer: oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (kršitelj), njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. Kdo je upravičen do vložitve zahteve za sodno varstvo zoper obravnavani plačilni nalog, je bil storilec pravilno poučen tudi v pravnem pouku plačilnega naloga. V obravnavanem primeru je zahtevo vložil oče storilca, ki pa ni upravičenec do vložitve zahteve za sodno varstvo v imenu svojega sina(1). Pritožbi prekrškovnega organa je zato pritožbeno sodišče, sicer iz drugih razlogov kot jih navaja, ugodilo, ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo pritožbenih navedb in odločilo, da se sodba Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 327/2014 z dne 28. 4. 2015 spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo storilca B.Č., vložena zoper plačilni nalog Finančnega urada št. 5 z dne 5. 11. 2014, zavrže kot nedovoljena. Odločitev je sprejelo na podlagi 168. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZP-1. Sodišče je vlagatelju zahteve za sodno varstvo na podlagi prvega in tretjega odstavka 147. člena ZP-1 kot strošek postopka naložilo v plačilo sodno takso v znesku 50,00 EUR po tarifni številki 8211 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo mora storilec plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

op. št. 1: enako stališče je zavzeto v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani PRp 272/2010 z dne 10. 3. 2010