Jedro

Tudi pri pogodbah s klavzulo „ključ v roke“ je sklepčno uveljavljati jamčevalne zahtevke oz. ugovarjati, da obseg izvedenih del do razveze pogodbe ne ustreza do takrat zaračunanim delom. Tožena stranka pa se samo s sklicevanjem na to klavzulo in zaradi nje na »nefunkcionalnost del« ne more razbremeniti svoje obveznosti, da plača tisto, kar je izvajalec do odstopa od pogodbe zanjo opravil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine razveljavi (I. točka izreka); v zvezi s tožbenih zahtevkom je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 22.116,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.912,83 EUR od 31.8.2012 dalje, od zneska 2.649,26 EUR od 31.8.2012 dalje, od zneska 7.360,43 EUR od 15.9.2012 dalje in od zneska 10.194,19 EUR od 15.9.2012 dalje do plačila (II. točka izreka); zavrnilo je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od vsakega posameznega zneska za en dan (III. točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 6.385,87 EUR (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki poravna 2.012,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev iz točke III izreka, je pritožbo vložila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Nasprotovala je zaključku sodišča, da je bila vtoževana terjatev s Pogodbo o odstopu terjatve cesija št. 2048/2012, z dne 15.9.2012 veljavno prenesena na tožečo stranko. Sodišču je očitala, da se ni opredelilo do vseh njenih trditev. Ponovila je svoje navedbe iz vloge z dne 29.9.2015, da v času, ko je bila terjatev odstopljena, ni obstajala, in razloge za takšno trditev. Zato odstopnik ni bil upravičen od tožene stranke terjati kakršnegakoli zneska, ki bi presegal vrednost del, kakršno je v trenutku izdaje spornih računov za ista dela dolgoval toženec glavnemu izvajalcu. Ker na dan 23.8.2012 (op.: datum odstopa glavnega izvajalca od Gradbene pogodbe) niso dolgovali družbeniki K. d.o.o. glavnemu izvajalcu ničesar več, tudi ni obstojal dolg podizvajalca S. d.o.o. do posameznega investitorja. Na obstoj terjatve tudi ne more vplivati v 13. točki sodbe izpostavljeno dejstvo, da sta bila končni obračun z glavnim izvajalcem in izvensodna poravnava sklenjeni po zatrjevanem prenosu vtoževane terjatve. Ker sta bili obe pogodbi (temeljna in podizvajalska) sklenjeni po sistemu „ključ v roke“, in ker „ključ ni bil izpolnjen“, podizvajalec ni bil upravičen do pogodbene cene, ki je bila določena po sistemu „ključ v roke“. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala navesti in izkazati, katerih del podizvajalec ni opravil in v kakšnem obsegu. Nadzorni organ naročnika namreč ni potrjeval količin. Tega ne more omajati niti izpostavljena okoliščina, da so bile začasne situacije potrjene s strani naročnika, saj sistem „ključ v roke“ izključuje potrjevanje mesečnih situacij. Kar je odstopnik opravil, je bilo zaradi te klavzule za naročnika nefunkcionalno. Sodišče je zato tudi napačno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi glede na pogoje iz 631. člena OZ, saj vtoževana terjatev predstavlja zahtevek za plačilo terjatve, odplačno pridobljene na podlagi cesijske pogodbe. Glede pobotnega ugovora in bistvenih kršitev pravil postopka je pritožba navedla, da pravdnih strank sodišče ni obravnavalo enako. Tožena stranka je za obstoj pobotne terjatve predložila vse tri račune in predlagala dokaz z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke M.B., „ki bi izpovedala v zvezi s terjatvami, ki jih ima tožena stranka do odstopnika terjatve S. d.o.o.“. Sodišče je ta dokaz zavrnilo, kar je v popolnem nasprotju z njegovo obrazložitvijo o nezadostnosti toženčevega dokaznega gradiva. Sodišče neutemeljeno toženi stranki določi, da bi morala predložiti ustrezne listine in dokaz, da je terjatve prijavila v stečajnem postopku. Ker je ob začetku stečajnega postopka tudi sama imela dospelo terjatev zoper stečajnega dolžnika, ter je stečajni dolžnik vtoževano terjatev zoper toženca izkazoval v opominih kot svojo, bi se terjatvi v skladu z določbo 261. člena ZFPPIPP šteli za pobotani, zaradi česar tožencu svojih terjatev tudi ni bilo potrebno prijaviti v stečajnem postopku. Sodišče je z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, dejansko stanje pa je ostalo nepojasnjeno, kar je vplivalo na nepravilnost sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izpodbijani sodbi se je tudi opredelilo do vseh, za odločitev pomembnih, trditev tožene stranke, razen do trditev glede pogodbene klavzule „ključ v roke“, kar pa na sicer materialno pravno pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča ni imelo nobenega vpliva (1).

5. Pritrditi je pritožbenim trditvam, da je lahko odstopnik, podizvajalec iz gradbene pogodbe, veljavno prenesel terjatve na tožečo stranko le, če jih je v času odstopa imel do naročnika del. Temeljni ugovor tožene stranke v zvezi s tem je bil, da podizvajalec del ni opravil pravočasno in kvalitetno, nekaterih zaračunanih del pa sploh ni opravil. Do tega ugovora se je prvostopenjsko sodišče opredelilo in sicer tako, da je takšen ugovor označilo za nekonkretiziran, zaradi česar se ga ne more preizkusiti. Del ugovora, da vseh pogodbenih del odstopnik terjatev ni izpolnil, ki ga pritožba izpostavlja in ga poimenuje, da „ključ ni bil izpolnjen“, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ostal nekonkretiziran, manjkajočih navedb o tem, katera dela niso bila izvedena, pa ni mogoče nadomestiti s (pritožbenim) sklicevanjem na dve dokazni listini, to je na „Stališče“ in „Odgovor na opomine družbe S. d.o.o.- v stečaju“. Enako velja tudi za ugovor toženke, da naj bi imeli investitorji do glavnega izvajalca (M. d.o.o.) »vrsto ugovorov« o neizpolnitvi pogodbe, v zvezi s čemer pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi v prvostopenjskem postopku podal kakšne določne navedbe o tem ugovoru. Samo dejstvo, ki ga pritožba ponavlja, da je glavni izvajalec od pogodbe 23.8.2012 odstopil, pa je brez zgoraj navedenih manjkajočih trditev pravno irelevantno, saj je ob razdrtju pogodbe (ne glede na to, kdo je za razdrtje pogodbe odgovoren) naročnik dolžan plačati izvajalcu tista dela, ki so bila do takrat izvedena. Da se takšen obračun lahko naredi in se z njim preveri, ali je v času odstopa terjatve tožniku imel odstopnik do naročnikov terjatve, bi tožena stranka morala torej podati določne navedbe o tem, katera dela niso bila izvedena (2), pa naj bi bila vseeno obračunana.

6. Glede pritožbenega poudarjanja, da sta bili obe gradbeni pogodbi (med naročniki in glavnim izvajalcem in med slednjim in njegovim podizvajalcem) sklenjeni s klavzulo „ključ v roke“, pa je izpostaviti, da se to določilo v skladu s 659. členom Obligacijskega zakonika (OZ) nanaša na določitev pogodbene cene za izgradnjo določenega objekta ali za izvedbo dogovorjenih del. S to klavzulo so pogodbeniki obeh pogodb dogovorili ceno v skupnem znesku za vsa dogovorjena dela, katera je vključevala tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del (drugi odstavek 659. člena OZ). Vendar nastopijo tudi v primeru, ko se pogodba s takšno klavzulo predčasno razdre, zanjo posledice, določene v 122. uzanci Posebnih gradbenih uzanc (PGU) (3) in je dolžan naročnik plačati izvajalcu tista dela, ki jih je do razdrtja pogodbe slednji izvedel (4). Zato je tudi pri pogodbah s to klavzulo dolžan naročnik sklepčno uveljavljati jamčevalne zahtevke (v skladu z določbami 5. oddelka XI. poglavja OZ v zvezi s 660. členom OZ) oz. ugovarjati, da obseg izvedenih del do razveze pogodbe ne ustreza do takrat zaračunanim delom, in sicer tako, da se v postopku lahko obravnava utemeljenost njegovega ugovora. Tožena stranka pa se samo s sklicevanjem na to klavzulo in zaradi nje na »nefunkcionalnost del« ne more razbremeniti svoje obveznosti, da plača tisto, kar je izvajalec do odstopa od pogodbe zanjo opravil. 7. Nadalje ni mogoče pritrditi niti pritožbenemu izvajanju, da ta klavzula izključuje potrjevanje mesečnih situacij s strani naročnika, saj sta se o tem, da se izstavljajo mesečne situacije na podlagi potrjenih osnutkov vsake skupne situacije (za vse družbenike konzorcija) dogovorila naročnik in glavni izvajalec v Gradbeni pogodbi št. A/2010 (v 7. členu), prav tako pa tudi glavni izvajalec in podizvajalec S. d.o.o. v pogodbi, z dne 21. 6. 2012. V 7. členu zadnje navedene pogodbe se je K. d.o.o. celo zavezal (5), da v roku 3 dni od prejema potrdi mesečno začasno situacijo, po tem, ko potrdi za naročnika nadzorni organ gradbeno knjigo (6), in da s potrditvijo zapade zahtevek izvajalca (S. d.o.o.) iz 631. člena OZ do naročnika (tretji odstavek 7. člena) (7). Le ta pa je bil nato dolžan vse takšne mesečne situacije plačati v višini 100%, brez zadržanja posebno izjavo je slednji prevzel vse obveznosti iz podizvajalske pogodbe sredstev (drugi odstavek 8. člena pogodbe). Na takšen način naj bi bilo izvedeno plačilo do 90% pogodbene vrednosti, preostanek pa naj bi se opravil na podlagi končnega obračuna. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo (odstopljene) terjatve iz te pravde zneske iz mesečnih začasnih situacij in ne iz končnega obračuna po gradbeni pogodbi, pa pritožba tudi ne izpodbija.

8. S posebno izjavo je slednji prevzel vse obveznosti iz podizvajalske pogodbe Tožena stranka torej ni uspela s svojim ugovorom, da v času, ko je podizvajalec S. d.o.o. odstopil tožeči stranki svoje terjatve do naročnika del (v okviru konzorcija tudi do tožene stranke, kar v pravdi ni bilo sporno), ni imel teh terjatev do naročnika. Z ugovori, ki jih je tožena stranka uveljavljala (in jih ponavlja tudi v pritožbi) prav tako iz tega notranjega razmerja z odstopnikom, in ki se nanašajo na končni obračun, ki je bil opravljen približno 6 mesecev po odstopu terjatev (8), in na izvensodno poravnavo, do katere je prišlo še leto dni kasneje (9), pa ne more uspeti, ker bi lahko bila uspešna le s tistimi ugovori zoper odstopnika, ki bi ji lahko uveljavljala do takrat, ko je za odstop terjatev izvedela (10) (drugi odstavek 421. člena OZ), seveda vse ob predhodno pojasnjeni predpostavki, če bi določno navedla in uspela tudi dokazati, da odstopnik tistih del, ki jih je obračunal z začasnimi situacijami, ni opravil. 9. Ker je bil zahtevek tožeče stranke utemeljen že na pravni podlagi iz cesijske pogodbe, se pritožbeno sodišče do dela pritožbe, ki izpodbija drugo pravno podlago, s katero je prvostopenjsko sodišče še dodatno utemeljevalo svojo odločitev, to je podlago iz 631. člena OZ, ni opredeljevalo.

10. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pravdi zaradi pobota, ne obstoji. Povsem pravilna je namreč odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni izkazala terjatev (11), ki naj bi jih imela do odstopnika terjatev tožeči stranki. O temelju terjatev, to je o tem, iz katerega pogodbenega razmerja naj bi le te izvirale, tožena stranka ni, navkljub opozorilu tožeče stranke, navedla ničesar. V takšnem primeru samo predložitev računov, iz katerih je mogoče preveriti le zahtevek po višini, ne zadošča. Še toliko bolj ta ugotovitev drži v konkretnem primeru, ko tožena stranka uveljavlja zaradi pobota terjatve, ki jih nima do nasprotne stranke v pravdnem postopku, ampak jih ima do tistega, ki je slednji odstopil terjatve. Brez določnih navedb o teh terjatvah je bila nasprotni stranki tudi onemogočena vsaka obramba. Teh manjkajočih navedb pa tožena stranka ne more nadomestiti z dokazom. Zato je njen očitek o postopkovni kršitvi, ker sodišče ni zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke M.B., neutemeljen. Nima pa pritožba prav niti v delu, ko trdi, da bi se terjatve S. d.o.o. iz te pravde, ki naj bi jih štel za svoje (12), štele v skladu z 261. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) za pobotane s terjatvami, ki jih je uveljavljala zaradi pobota, saj terjatev, ki jih je S. d.o.o. odstopil tožeči stranki in o odstopu obvestil toženo stranko, oboje pred začetkom stečajnega postopka nad njim, na dan začetka stečaja ni imel več.

11. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: o tem več v nadaljevanju op. št. 2: ali so bila narejena z zamudo ali z napakami, kot je tožena stranka sprva pavšalno zatrjevala op. št. 3: ki glasi: „Če se pogodba razdre, je naročnik dolžan plačati izvajalcu izvedena dela tudi v primeru, ko je izvajalec odgovoren za to, da se je pogodba razdrla.“ op. št. 4: kar seveda ne izključuje morebitnih naročnikovih odškodninskih zahtevkov op. št. 5: posebno izjavo je slednji prevzel vse obveznosti iz podizvajalske pogodbe op. št. 6: kjer resda zaradi klavzule „ključ v roke“ ni potrjeval tudi količin opravljenega dela, kot to zatrjuje pritožba op. št. 7: S tem, ko je že s podpisom pogodbe odstopil glavni izvajalec svojemu podizvajalcu vse terjatve do K. d.o.o. iz naslova opravljenih del (četrti odstavek 7. člena), je bil tudi pogodbeno urejen pravni položaj, ki ga sicer predvideva določba 631. člena OZ za zaščito podizvajalčevih terjatev.

op. št. 8: 6.6.2013 op. št. 9: 12.5.2014 op. št. 10: 20.11.2012 op. št. 11: Prvostopenjsko sodišče ugotovi, da tožena stranka ni „dokazala“ temelja njihovega nastanka, čeprav bi bila primernejša besedna zveza, da za vtoževane terjatve ni navedla nobenih dejstev op. št. 12: v pravdi ni bilo sporno, ali je imela cesijska pogodba kakšne pomanjkljivosti, da ne bi bila veljavno sklenjena, razen zgoraj obravnavanega ugovora o obstoju terjatev