Jedro

Iz prepisa zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 19. 3. 2018 je razvidno, da je obdolženka v svojem zagovoru želela izpovedovati o okoliščinah, ki niso v nobeni zvezi s predmetom zasebne tožbe. Sodeča sodnica je zato ravnala povsem pravilno, ko obdolženki takega izpovedovanja ni dovolila. Iz navedenega prepisa ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da sodeča sodnica obdolženki ni dovolila, da pove, da je bila po prihodu domov pa vse do odhoda gostov ves čas v istem prostoru z ostalimi, nasprotna posplošena pritožbena trditev predstavlja zgolj subjektivno videnje zagovornika. Poleg tega iz navedenega prepisa ni razvidno, da bi obramba imela kakršno koli vprašanje v tej smeri. Zato očitane ustavne kršitve niso podane.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca in obdolženkinega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu.

II. Obdolženka in zasebni tožilec sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče je z izpodbijanim sklepom obdolženi E.K., na podlagi 68. člena KZ-1, izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Zasebnega tožilca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sklep sta se pritožila pooblaščenec zasebnega tožilca in obdolženkin zagovornik. Pooblaščenec zasebnega tožilca navaja, da vlaga pritožbo, ker niso podane okoliščine, ki bi upravičevale izrek sodnega opomina po prvem odstavku 448. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženki s sodbo izreče pogojno obsodbo, v kateri ji določi kazen zapora enega meseca, ki pa ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Obdolženkin zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve 22., 27. ter 29. člena Ustave RS in kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), torej iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitve 22., 27. in 29. člena Ustave RS, slednji v zvezi s 6. členom EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženko oprosti obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo obdolženkinega zagovornika je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Obdolženkin zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, oboje v zvezi s kršitvijo pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, s tem, da sodišče prve stopnje obdolženki naj ne bi dovolilo, da v svojem zagovoru pojasni, da je bila, potem ko se je s svojo družino in družino P. vrnila domov, ves čas v istem prostoru z ostalimi in da tega prostora do odhoda gostov ni zapuščala. Ravno okoliščina, da obdolženka v svojem zagovoru ni izpostavila, da je bila po vrnitvi domov ves čas v istem prostoru z ostalimi, pa je bila tista, ki je sodišče prve stopnje prepričala, da je vero poklonilo verziji dogodka, ki so jo podali zasebni tožilec in priči, ki sta izpovedali njemu v prid. Kazenski postopek kot celota je bil zaradi tega nepošten.

6. Iz prepisa zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 19. 3. 2018 je razvidno, da je obdolženka v svojem zagovoru želela izpovedovati o okoliščinah, ki niso v nobeni zvezi s predmetom zasebne tožbe. Sodeča sodnica je zato ravnala povsem pravilno, ko obdolženki takega izpovedovanja ni dovolila. Iz navedenega prepisa ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da sodeča sodnica obdolženki ni dovolila, da pove, da je bila po prihodu domov pa vse do odhoda gostov ves čas v istem prostoru z ostalimi, nasprotna posplošena pritožbena trditev predstavlja zgolj subjektivno videnje zagovornika. Poleg tega iz navedenega prepisa ni razvidno, da bi obramba imela kakršno koli vprašanje v tej smeri. Zato očitane ustavne kršitve niso podane.

7. Obdolženkin zagovornik nadalje trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje, potem ko se je sodišču po izpovedbi obdolženkinega moža, da so bili po prihodu domov pa vse do odhoda gostov vsi ves čas v istem prostoru, vključno z obdolženko, porodil dvom o tej okoliščini, ravno o tej okoliščini ponovno zaslišati tako obdolženko kot tudi naslednjo pričo A.P.. Ker tega ni storilo, je kršilo 17. člen ZKP (načelo materialne resnice) v zvezi s 3. členom ZKP (domneva nedolžnosti), to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je bilo sodišče prve stopnje v dvomu glede okoliščine, ali je obdolženka v času obiska gostov zapustila skupni prostor ali ne. Nasprotno, sodišče prve stopnje izpovedbi obdolženkinega moža, da je bila obdolženka ves čas v istem prostoru z ostalimi, ni verjelo, razloge za to je navedlo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene, ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za presojo obravnavane zadeve, ter se je na tej podlagi prepričalo o obdolženkini krivdi. Glede na povedano je na dlani, da o nikakršni kršitvi načela materialne resnice iz 17. člena ZKP in kršitvi domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP ni mogoče govoriti in se tako izkaže zagovornikova pritožba v tem delu kot neutemeljena.

9. Obdolženkin zagovornik nima prav, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obdolženkinega ravnanja in njene krivde. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje sprejema izpovedbe zasebnega tožilca in prič, ki sta potrdili njegovo verzijo dogajanja kritičnega večera, saj so njihova pričevanja glede odločilnih dejstev skladna in prepričljiva, na njihovo verodostojnost kaže tudi pretekli dogodek, ko je obdolženka zasebnemu tožilcu že izrekla enake besede kot v obravnavanem dogodku, kar je obrazložilo v 9. točki izpodbijanega sklepa. Nadalje je izpostavilo, da se obdolženka in njen mož, ki sta sicer skladno izpovedala, da so se vrnili domov nekaj minut po inkriminiranem času, kar je potrdil tudi A.P., razhajata glede okoliščine, ali je bila obdolženka nato ves čas v istem prostoru z ostalimi ali ne, ter v 12. točki izpodbijanega sklepa navedlo razloge, zakaj ne verjame obdolženkinemu možu, da je bila obdolženka ves čas v tem skupnem prostoru in ga niti za kratek čas ni zapustila. Pojasnilo je tudi okoliščino, da obdolženkin mož in A.P. nista slišala inkriminiranih besed obdolženke, kar izhaja iz 13. točke izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, izpovedbam zasebnega tožilca in obremenilnih prič verjelo v celoti, torej, da je obdolženka zasebnemu tožilcu izrekla inkriminirane besede v krajevnih in časovnih okoliščinah, kot izhajajo iz izreka izpodbijanega sklepa, s tem pa istočasno zavrnilo verzijo dogajanja kritičnega večera, kot so jo podali obdolženka in razbremenilni priči. Zato očitani kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe, ki jo zagotavlja Ustava RS v 22. členu, ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani.

10. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obdolženki očitanega kaznivega dejanja razžalitve ugotovilo pravilno in popolno. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, gre v obravnavani zadevi za vrednotenje in ocenjevanje nasprotujočih si izpovedb obdolženke in zasebnega tožilca ter izpovedb prič, ki podpirajo eno oziroma drugo stran. Ko je sodišče prve stopnje v 9. do 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa analiziralo vse te izpovedbe, vsako posebej in v zvezi z drugimi izpovedbami, skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenim v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, se tudi po oceni pritožbenega sodišča pokaže prepričljivejša izpovedba zasebnega tožilca. Sodišče prve stopnje je za svojo presojo navedlo logične in življenjsko sprejemljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pritožnikovo nestrinjanje z njimi in podajanje lastne dokazne ocene jih ne more ovreči. 11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbam zasebnega tožilca in njegove žene ter pastorke, saj so dogodek, zaobsežen z zasebno tožbo, tudi po oceni pritožbenega sodišča opisali podrobno, skladno in prepričljivo. Res je, kot opozarja pritožnik, da se priče razhajajo glede okoliščine, ali se skozi živo mejo vidi k oknu obdolženke ali ne, vendar ta okoliščina v verodostojnost njihovih izpovedb glede odločilnih dejstev ne vnaša nobenega dvoma, kot je argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijanega sklepa, s podani razlogi pa pritožbeno sodišče soglaša. S tem v zvezi pritožnik pod videzom t. i. protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izraža nestrinjanje z dokazno oceno izpovedb žene zasebnega tožilca in njegove pastorke ter ponuja svojo oceno izpovedb teh dveh prič, vendar, kot rečeno, ne more biti uspešen. Pri izpostavljanju razlik med izpovedbami zasebnega tožilca in obremenilnih prič gre tudi za pretirano poudarjanje podrobnosti, ki za presojo njihove verodostojnosti niso pomembne, deloma pa pritožbene navedbe izhajajo iz protispisnih trditev. Prav tako dvoma v verodostojnost zasebnega tožilca ne more vnesti okoliščina, da kritičnega dne ni videl, da imajo pri družini obdolženke goste. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da v izpovedbah obremenilnih prič ni nasprotij o odločilnih dejstvih in tudi ne vrzeli, zaradi katerih bi bilo mogoče podvomiti v resničnost tega, kar so povedali, v prid njihovi verodostojnosti pa govori tudi pretekli dogodek, ko je obdolženka zasebnemu tožilcu že izrekla enake besede kot v obravnavanem primeru ter je v zvezi s tem zasebni tožilec zoper obdolženko vložil zasebno tožbo in se je postopek končal s sodno poravnavo pred okrajnim sodiščem I K xx/yy z dne 22. 10. 2014. Po drugi strani sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolženkinemu možu, da je bila obdolženka po prihodu domov, to naj bi bilo nekaj minut po inkriminiranem času, kot izhaja iz zagovora obdolženke in razbremenilnih prič, pa vse do odhoda gostov ves čas v istem prostoru z ostalimi, saj tega obdolženka sama v svojem zagovoru ni izpostavila (če bi bila ves čas z ostalimi, bi to gotovo omenila), prav tako ne A.P., in življenjsko je, kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje, da je obdolženka med obiskom prijateljev odšla v zadnji del hiše na stranišče, ter je, potem ko je odprla manjše okno, ki gleda k hiši zasebnega tožilca in videla zasebnega tožilca, s katerim se ne razume, slednjemu izrekla inkriminirane besede, pri čemer teh besed njen mož in A.P. v notranjost hiše morda res nista slišala, kot sta izpovedala, so jih pa gotovo slišali zasebni tožilec ter njegova žena in pastorka, kot so vsi trije skladno izpovedali. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo izpovedbo zasebnega tožilca in nanjo oprlo dejanske ugotovitve. Zato pritožbena trditev, da si je zasebni tožilec iz maščevanja do obdolženke, s katero je v sporu, preprosto izmislil očitani dogodek, predstavlja zgolj videnje zagovornika. Kot določa drugi odstavek 3. člena ZKP, sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za tako prepričanje imelo podlago v izvedenih dokazih, nasprotne pritožbene trditve ne morejo biti uspešne.

12. Pooblaščenec zasebnega tožilca nima prav, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženki za storjeno kaznivo dejanje izreklo sodni opomin. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. Pri je dalo pravi pomen okoliščini, ki jo izpostavlja pritožnik, da je bila v letu 2014 sklenjena sodna poravnava v zvezi z enakimi besedami obdolženke kot v obravnavanem primeru, pri čemer se je obdolženka zavezala, da bo v bodoče opuščala taka dejanja. Na podlagi ugotovljenih okoliščin in njihove ocene je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bo sodni opomin na obdolženko vplival tako, da kaznivega dejanja ne bo ponovila. Zato pritožbeno zavzemanje za izrek pogojne obsodbe ne more biti uspešno.

13. Glede na povedano pritožbena izvajanja pooblaščenca zasebnega tožilca in obdolženkinega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi tretjega odstavka 450. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

14. Ker pooblaščenec in zagovornik s pritožbama nista uspela, sta zasebni tožilec in obdolženka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP (obdolženka) oziroma drugim odstavkom 96. člena ZKP (zasebni tožilec), dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerem je tekel postopek na prvi stopnji.