Jedro

Pravilna je zavržba tožbe, če je bila tožeča stranka kot tujka večkrat opozorjena na odpravo pomanjkljivosti tožbe, pa tega ni naredila, niti ni tožbe, s predpisano vsebino, dopolnila oseba, ki jo je tožeča stranka navedla kot svojo pooblaščenko v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1580/99-10 z dne 22.11.2000.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je dne 11.10.1999 prejelo dopis, ki ga je tožnica označila kot tožbo, v njem pa zaprosila za podaljšanje roka za dostavo manjkajočih dokumentov. V zvezi s tem dopisom je prvostopno sodišče tožnici pojasnilo, da se v upravnem sporu lahko izpodbija dokončen upravni akt in navedlo, katere sestavine mora imeti tožba, s katero se tak akt izpodbija. Tožnica je prvostopnemu sodišču poslala dopis z dne 26.4.2000, v katerem navaja, da se pritožuje zoper odločbo in da zato, ker njena pooblaščenka ni dvignila poslanega pooblastila in zaradi jezikovnih nesporazumov ni vedela, da določene listine glede zahteve za denacionalizacijo še manjkajo, prosi za podaljšanje roka. Kopijo te vloge je prvostopno sodišče prejelo tudi od tožene stranke, naj jo smiselno šteje kot tožbo zoper njeno odločbo z dne 18.8.1999. Prvostopno sodišče je tožnico ponovno pozvalo, da tožbo dopolni tako, kot ji je bilo že pojasnjeno in da mora, glede na to, da iz njene vloge izhaja, da nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, v denacionalizacijskem postopku imeti pooblaščenca, ki ima prebivališče v Republiki Sloveniji.

Tožnica je v dopisu z dne 14.7.2000 navedla le, da prosi za podaljšanje roka ter sporočila naslov osebe (G.P. - P.15 - Š. pri J.). Prvostopno sodišče je tudi to osebo kot tožničino pooblaščenko pozvalo k dopolnitvi tožbe, vendar odgovora ni prejelo.

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je citiralo določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZUS. Pojasnilo je, da mora v tožbi, s katero se izpodbija upravni akt, ali v skladu z zakonom drug posamični akt, tožnik razložiti, zakaj toži ter predlagati, kako in v čem naj se akt odpravi (1. odstavek 28. člena ZUS). V obravnavanem primeru tožnica, kljub pojasnilu prvostopnega sodišča, kakšen akt v upravnem sporu izpodbija in kakšna mora biti vsebina tožbe, le-te ni tako dopolnila, niti ni tožbe, s predpisano vsebino, dopolnila oseba (G.P.), ki bi jo bilo, glede na pojasnilo tožnice, mogoče šteti kot njeno pooblaščenko v Republiki Sloveniji. Prvostopno sodišče zato ugotavlja, da je vložena tožba nepopolna. Ker je bila tožnica opozorjena na posledice, če tožbe ne dopolni in popravi tako, kot ji je pojasnilo, je na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS tožbo zavrglo.

Tožnica v pritožbi navaja, da naproša pritožbeno sodišče za podaljšanje roka za eno leto. Prosi, da sodišče ne konča postopka, dokler ji ne bo uspelo zbrati vseh manjkajočih dokumentov. Doslej ji tudi ni bilo nikoli natančno obrazloženo, kaj mora še dodatno priložiti. Njeni polsestri, ki sta prav tako upravičeni dedinji, se pa pravici do dedovanja odrekata, živita v Ameriki. Zaradi tega je nemogoče zbrati vso dokumentacijo v roku le enega meseca.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna in zakonita.

Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodišče od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, obenem pa ga pouči, kako in kaj naj napravi, in ga opomni na posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi (1. odstavek 29. člena ZUS).

Prvostopno sodišče je v skladu s citirano določbo tožnico in njeno pooblaščenko večkrat opozorilo na odpravo pomanjkljivosti tožničine tožbe (18.11.1999, 1.6.2000 in 5.10.2000), kar pa je ostalo neizpolnjeno, saj tožnica svoje tožbe ni dopolnila, niti ni tožbe, s predpisano vsebino, dopolnila oseba, ki jo je tožnica navedla kot svojo pooblaščenko v Republiki Sloveniji (G.P.). Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je vložena tožba nepopolna in jo je prvostopno sodišče utemeljeno zavrglo na podlagi določbe 2. odstavka 29. člena ZUS, ker je ni moglo obravnavati.

Sicer pa tožnica v pritožbi prosi le za podaljšanje roka za dostavo dokumentacije in ne navaja nič takega, s čemer bi izpodbijala sklep prvostopnega sodišča. Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.