Jedro

Iz 5. točke 279. člena ZUP jasno izhaja, da mora za obstoj tega razloga za izrek ničnosti upravne odločbe predhodno obstajati neko nedovoljeno ravnanje (druge osebe), zaradi katerega je upravni organ oziroma uradna oseba izdal/a upravno odločbo.

Drugostopni organ je pravilno presodil, da uveljavljani razlog, to je, da je prvostopni organ izdal odločbo zaradi s strani tožnice zatrjevanega nedovoljenega dejanja A.A., ki ga je ta storil zoper tožnico, v posledici katerega je bil nato vložen skupni predlog (tožnice in A.A.) za evidentiranje urejene meje, izravnave dela meje in parcelacije, ki mu je prvostopni organ v celoti (in po preveritvi izpolnjevanja ostalih pogojev po ZEN) tudi sledil s pozitivno odločitvijo, ne predstavlja ničnostnega razloga po 5. točki 279. člena ZUP in je tožničin predlog pravilno zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) zavrnilo predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Kranj, št. 02112-1712/2012-5 z dne 18. 12. 2012. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ s citirano odločbo odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja (del meje) parcel 1648/1 in 1649 s sosednjima parcelama 1642 in 1643, da se evidentira izravnani del meje parcel 1648/1 in 1649 s sosednjo parcelo 1643/1 in izravnani del meje parcele 1643/1 s sosednjima parcelama 1648/1 in 1649, da se v postopku evidentiranja parcelacije ukinejo parcele 1643/1, 1648 in 1649 ter nastanejo nove parcele 1643/3, 1643/4 in 1649/1, ter da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga k temu aktu in da stroškov postopka ni. Tožnica je vložila predlog za izrek ničnosti citirane odločbe in se pri tem sklicevala na 5. točko 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ je uvodoma navedel, da je ničnost izredno pravno sredstvo, v okviru katerega ni mogoče uveljavljati katerihkoli razlogov nezakonitosti upravne odločbe, temveč le tiste, naštete v 279. členu ZUP. Pojasnil je, da mora biti pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno dejanje naperjeno zoper uradno osebo, pri čemer vpliva na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takega nedovoljenega dejanja ne bi bilo. Tožnica ta ničnostni razlog utemeljuje z obširnimi navedbami o podpisanih dogovorih med njo ter A.A. d.o.o. oziroma o tem, kakšni dogovori bi morali biti podpisani glede menjave in prodaje zemljišč, iz navedb in dokazil pa ni razvidno, da so bila nedovoljena dejanja uperjena tudi zoper uradno osebo, ki je odločala v obravnavanem postopku. Organ je zato tožničin predlog zavrnil. 2. Tožnica je v tožbi uvodoma navedla, da so bili z odločbo z dne 18. 12. 2012 dejansko zaključeni trije postopki - postopek evidentiranja urejene meje, postopek izravnave meje in postopek parcelacije. Prvostopni organ je v zadevi odločal po napačnem vrstnem redu, saj je stanje, ki je nastalo po parcelaciji, uporabil za izravnavo meje, kar pa ne bi smel storiti, temveč bi moral najprej odločiti o evidentiranju urejene meje in izravnavi ter šele nato o parcelaciji. Prvostopni organ je kršil 60. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), saj je mejo izravnal med tremi parcelami (smel bi le med dvema), hkrati pa je kot manjšo od parcel, katere meja se izravnava, uporabil parcelo št. 1643/1, ki je po površini večja od 1648 in 1649. Pred parcelacijo se parceli 1643/1 in 1649 sploh nista stikali (stikata se parcela 1643/1 in 1648), torej se parcela 1643/1 pri izravnavi meje sploh ne more upoštevati. Če bi organ ravnal pravilno, bi glede na predpogodbo, sklenjeno med tožnico in A.A., prišel do ugotovitve, da se je površina 1648/1 (ki je manjša od parcel) spremenila za več kot 500 m2, tj. za 917 m2, torej za več, kot dopušča 60. člen ZEN. S tem je organ presegel svojo stvarno pristojnost, saj je dejansko odločal o de facto prenosu lastninske pravice (in jo prenesel na A.A.) in s tem kršil Stvarnopravni zakonik. Po izdaji odločbe A.A. ni želel s tožnico skleniti menjalne pogodbe (ki bi lahko predstavljala podlago za prenos lastninske pravice), ne prodajne pogodbe, zato je bila tožnica prisiljena vložiti tožbo na sklenitev pogodbe. Pravdni postopek se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod II P 1855/2013. A.A. je torej s svojim ravnanjem zavedel tožnico in upravni organ ter z goljufijo izposloval sporno odločbo. Stališče drugostopnega organa, da mora biti nedovoljeno dejanje, navedeno v 5. točki 279. člena ZUP, usmerjeno zoper uradno osebo, je rezultat sodne prakse, ki v Republiki Sloveniji ni formalni pravni vir. Sicer pa so razlogi za izrek odločbe za nično podani, ker je A.A. podal predlog za evidentiranje urejene meje, izravnavo meje in parcelacijo zlonamerno in z namenom dosege pridobitve lastninske pravice na delu zemljišča brez sklenitve pogodbe in plačila kupnine, na ta način dosegel, da je predlog vložila tudi tožnica, s tem pa zlorabil svoje pravice in namerno zavedel uradno osebo, da gre za odraz skupne volje obeh strank. Stališče drugostopnega organa je torej preozko, saj je bilo ravnanje družbe usmerjeno tudi v zavajanje uradne osebe, ki je vodila postopek. Drugostopni organ je s tem storil bistveno kršitev določb postopka in zmotno ugotovil dejansko stanje in je treba zato tožbi ugoditi, odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje toženki. Tožnica je tudi predlagala povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o zavrnitvi tožničinega predloga za izrek ničnosti odločbe in sklepa prvostopnega organa, št. 02112-1712/2012-5 z dne 18. 12. 2012. 6. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Po 5. točki 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

8. Iz citirane zakonske določbe tudi po presoji sodišča jasno izhaja, da mora za obstoj tega razloga za izrek ničnosti upravne odločbe predhodno obstajati neko nedovoljeno ravnanje (druge osebe), zaradi katerega je upravni organ oziroma uradna oseba izdal/a upravno odločbo. To potrjuje že besedna razlaga te določbe. Sodišče se tako ne strinja s tožnico, da je to stališče organa (ki mu sodišče v celoti sledi kot pravilnemu) le plod sodne prakse, torej ne-formalnega pravnega vira, in da presega besedno razlago. Če bi sprejeli tožničino razlago določbe, torej, da slednja vsebuje generalno klavzulo o nedovoljenih ravnanjih, usmerjenih proti komurkoli, bi se s tem izničil njen namen, to pa je preprečitev, da se vzdrži v veljavi odločba, ki jo je izdal upravni organ zato, ker je bil z nekim nedovoljenim dejanjem v to prisiljen.

9. Drugostopni organ je zato tudi pravilno presodil, da uveljavljani razlog, to je, da je prvostopni organ izdal odločbo zaradi s strani tožnice zatrjevanega nedovoljenega dejanja A.A., ki ga je ta storil zoper tožnico, v posledici katerega je bil nato vložen skupni predlog (tožnice in A.A.) za evidentiranje urejene meje, izravnave dela meje in parcelacije, ki mu je prvostopni organ v celoti (in po preveritvi izpolnjevanja ostalih pogojev po ZEN) tudi sledil s pozitivno odločitvijo, ne predstavlja ničnostnega razloga po 5. točki 279. člena ZUP in je tožničin predlog pravilno zavrnil. 10. V zadevi tudi ne gre za situacijo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 179/2003 z dne 19. 1. 2006, na katero se sklicuje tožnica. Iz te sodbe namreč izhaja, da je organ izrekel upravno odločbo za nično iz razloga po 5. točki 279. člena ZUP, ker je sam tožnik zavestno organu posredoval neresnične podatke (kar je bilo tudi nedvomno ugotovljeno) zato, da je organ izdal odločbo s strani tožnika zasledovano vsebino. V obravnavanem primeru pa tožnica zatrjuje, da je bilo z izvršitvijo nedovoljenega dejanja zoper njo posledično izvršeno tudi nedovoljeno dejanje zoper upravni organ. Tej argumentaciji pa sodišče že iz zgoraj povedanih razlogov (in še dodatnih, ki jih bo navedlo v nadaljevanju) ne more slediti. Ničnost odločbe je namreč določena kot pravna posledica najhujših kršitev procesnega in materialnega prava in zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo (ničen upravni akt s potekom časa ne konvalidira, na njegovo ničnost se lahko sklicuje vsakdo, ne glede na morebitno predhodno izkoriščenje drugih pravnih sredstev, akt pa je ničen že do samega začetka), so ničnostni razlogi v zakonu natančno določeni in omejeni ter jih zato ni mogoče širiti oziroma razlagati širše, kot to dopušča sama določba. Kako je treba citirano določbo razlagati, pa je sodišče povedalo že v 8. točki obrazložitve te sodbe.

11. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.