Jedro

V kolikor bi posameznik, ki mu je podeljen status kmeta, moral ob vsakem nakupu zemljišča zgolj zaradi starosti izdane odločbe izkazovati svoj status z dohodkom iz kmetijske dejavnosti za leto pred predvidenim nakupom zemljišča, bi navedeno pomenilo, da bi lahko takšno postopanje pripeljalo do absurdne situacije, ko bi kmet, ki bi zaradi slabe letine v letu pred nakupom zemljišča, dosegal nižji odhodek od 2/3 povprečne plače v RS, izgubil status kmeta, (upoštevan samo za postopek nakupa) zgolj zaradi tega dejstva. Presoja ponovnih pogojev ali je posameznik kmet (zaradi nedoseganja dohodka v višini 2/3 povprečne plače v RS, v postopku nakupa zemljišča) po tem, ko je posamezniku že podeljen status kmeta), v vsakem postopku nakupa zemljišča, po oceni sodišča ni dopustna in odločitev tožene stranke ni zakonsko skladna, saj zakon tovrstnega pogoja ne določa. Zakonski pogoj pri uveljavljanju prednostnega upravičenja je zgolj, da oseba izkaže status kmeta, ki ga je tožnik s predloženo odločbo izkazal, ne določa pa, kot zmotno izhaja iz obrazložitve organa druge stopnje, da tožnik statusa kmeta ne izpolnjuje, ker ne dosega dohodka predpisanega v ZKZ v višini 14.849,60 EUR. V tem postopku se namreč ni na novo ugotavljalo ali izdajalo odločbe o statusu kmeta, pri kateri bi takšna presoja bila upravičena. Dohodek iz kmetijstva bi bil dolžan organ upoštevati v kolikor bi za posameznika na novo odločal o statusu kmeta. Kolikor pa gre za že obstoječo odločbo, pa upravni organ pri nakupu zemljišča nima pravice presojati ustvarjenega dohodka, temveč zgolj dejstvo ali je posameznik sploh še kmet. Zgolj v primeru dvoma ali je posameznik res kmet (torej ali se res še ukvarja s kmetijsko dejavnostjo), dopušča odločitev upravnega organa v tej smeri, kar pa ne pomeni, da se vsakokrat znova v vsakem postopku nakupa zemljišča ugotavljajo pogoji za status kmeta, kot bi se ugotavljali, če bi posameznik na novo zaprosil, za dodelitev statusa kmeta. Dvom nastopi zgolj, če se za osebo, ki ji je podeljen status kmeta izkaže dvom, da se več ne ukvarja s kmetijstvom in ne, če ne dosega pričakovanega pomembnega dohodka, ki znaša 2/3 povprečne plače v RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Maribor številka 330-49/2021-12 z dne 5. 8. 2021 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Upravna enota Maribor je dne 5. 8. 2021 izdala: - sklep, s katerim je vloge sprejemnikov ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča združila v en postopek pod št. 330-49/2021, in - odločbo, s katero je odobrila vlogo A. A. za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo, z dne 5. 2. 2021, sklenjenega dne 8. 1. 2021, pod odložnim pogojem odobritve, na podlagi podane ponudbe, ki jo je za prodajo kmetijskega zemljišča, parc. št. 90/1, k. o. ..., za ceno 15.000,00 EUR, dne 9. 12. 2020 podala prodajalka B. B., ter dne 8. 1. 2021 podane pisne izjave o sprejemu ponudbe kupca A. A., po izdanem obvestilu o ponudbi za prodajo kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda, št. 330-1153/2020-11 z dne 12. 1. 2021 (1. točka izreka).

2. S točkami 2., 3. in 4. izreka je odločila, da se ne odobrijo pravni posli, sklenjeni pod odložnim pogojem, na podlagi pisne izjave o sprejemu ponudbe kupcev C. C. (v nadaljevanju: tožnika), Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in D. D. Stroški v postopku niso bili zaznamovani (5. točka izreka).

3. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da je tožnik vpisan kot član kmetije na naslovu X., pri čemer kmetija nima vpisanih GERK-ov in ne vlaga „subvencijskih vlog“, po podatkih iz Registra kmetijskih gospodarstev (RKG) pa imajo prijavljenih 16 čebeljih družin.

4. Po vpogledu v RKG je upravni organ nadalje ugotovil, da je A. A. vpisan kot nosilec kmetije na naslovu Y., pri čemer ima kmetija vpisanih 12 GERK-ov, s skupno površino 8,6382 ha. Nosilec kmetije je vložil zadnjo zbirno vlogo dne 16. 3. 2021, po podatkih RKG pa na kmetiji redijo govedo, perutnino in prašiče. Ugotovljeno je bilo tudi, da kupec D. D. ni vpisan v RKG.

5. Upravni organ je dne 15. 6. 2021 izvedel ustno obravnavo, na kateri je kupec A. A. predložil odločbo o priznanem statusu kmeta Upravne enote Slovenska Bistrica št. 330-47/2021-4 z dne 12. 3. 2021. Pooblaščena uradna oseba Upravne enote Maribor je po pregledu navedene odločbe ugotovila, da se pogoji za priznanje statusa kmeta nanašajo na leto 2020, torej leto, ki je merodajno za ugotavljanje prihodka iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti tudi v tem postopku. Na podlagi navedenega je upravni organ zaključil, da A. A. šteje kot predkupni upravičenec v skladu s 4. točko prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ), in sicer kot drug kmet. 6. Tožnik je na ustni obravnavi prav tako predložil odločbo o priznanem statusu kmeta Občine Maribor, št. 321-304/91-11/6 z dne 10. 10. 1991 in najemno pogodbo z dne 25. 10. 1995. 7. Glede na starost izdane odločbe o priznanem statusu kmeta je pooblaščena uradna oseba Upravne enote Maribor ugotovila, da je tožnik v tem postopku dolžan izkazati dohodek iz kmetijske dejavnosti za leto 2020. V zvezi s tem pozivom je tožnik na ustni obravnavi izjavil, da predpisanega dohodka v višini 14.849,60 EUR v letu 2020 iz naslova opravljanja kmetijskih dejavnosti ni ustvaril, pri čemer je pojasnil, da na zemljiščih, ki jih ima trenutno v uporabi, t. j. cca. 2 ha zemljišč, ne more ustvariti dohodka, predpisanega z ZKZ. Njegova pooblaščenka je k temu še dodala, da ima tožnik zemljišče, ki je naprodaj, v zakupu že od dne 14. 1. 2000, prav tako pa ima v zakupu vse okoliške parcele. Postavljen ima plastenjak in več rastlinjakov, prideluje sadike vrtnin in cvetje, ima registrirano znamko W. Nadalje je še dodala, da je prodajalka s tožnikom za prodajo obravnavanega zemljišča že sklenila predpogodbo in sprejela aro.

8. Upravni organ je ugotovil, da tožnik ne dosega predpisanega dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti kot enega od pogojev za priznanje statusa kmeta, ki morajo biti podani kumulativno, zato, po presoji upravnega organa, ugotavljanje ostalih pogojev ne bi imelo vpliva na samo odločitev o priznanju statusa kmeta.

9. V zvezi s tožnikovo navedbo, da ima v zakupu tudi zemljišče, ki je predmet tega postopka, pa je upravni organ pojasnil, da tožnik ni upravičen uveljavljati prednostne pravice do nakupa predmetnega zemljišča kot zakupnik zemljišča, ker zakup za predmetno zemljišče ni bil sklenjen po postopku, določenem v 27. členu ZKZ. Z vpogledom v e-ZK je namreč upravni organ ugotovil, da v zemljiški knjigi ni vpisanega zakupnega razmerja v korist tožnika. Upoštevajoč vse navedeno, je upravni organ zaključil, da tožnik ni predkupni upravičenec v smislu 3. oziroma 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ.

10. Ob nadaljnji ugotovitvi, da D. D. ni uveljavljal prednostne pravice pri nakupu kmetijskega zemljišča, in da je A. A. kot „drug kmet“ uvrščen na 4. mesto, zaradi česar ima pri nakupu kmetijskega zemljišča prednost pred Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je glede na prednostno pravico do nakupa uvrščen na 6. mesto, je tako upravni organ odobril pravni posel, sklenjen med prodajalko B. B. in kupcem A. A. 11. Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano je, kot drugostopenjski organ, z odločbo št. 33008-259/2020/7 z dne 11. 10. 2021, zavrnilo.

_Tožbene navedbe_

12. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Navaja, da je uveljavljal predkupno pravico na podlagi 3. točke (kot zakupnik zemljišča, ki je naprodaj) in 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ (kot drug kmet), zaradi česar meni, da ima prednost pred ostalimi predkupnimi upravičenci. Poudarja, da si že 20 let prizadeva, da bi iz naslova kmetijske dejavnosti ustvaril višji prihodek, vendar ima na voljo premalo kmetijskih zemljišč.

13. Tožnik glede izpolnjevanja pogojev drugega ponudnika A. A. izpostavlja, da ima slednji z odločbo priznan status kmeta šele z dnem 12. 3. 2021, pri čemer je odločba postala pravnomočna dne 1. 4. 2021. Po mnenju tožnika je bila vloga za priznanje kmeta vložena izključno za potrebe predmetnega upravnega postopka, in sicer po tem, ko je ponudba prodajalke že prenehala veljati. Navaja, da je sporno, ali je A. A. v času sklenitve pravnega posla aktivno obdeloval kmetijska zemljišča, ali mu je kmetijska dejavnost pomenila glavni vir zaslužka, sporen je tudi delež živali na kmetijskem gospodarstvu. Tožnik je prepričan, da upravni organ ni preverjal izpolnjevanja teh pogojev, saj bi sicer ugotovil, da jih A. A. ne izpolnjuje. Ker pa sam ni bil stranka v okviru upravnega postopka, v katerem je bila A. A. izdana odločba o priznanju statusa kmeta, ne more predložiti ustreznih dokazil niti ni mogel opozoriti na nepravilnosti v okviru postopka dodeljevanja statusa kmeta. Po tožnikovem mnenju prvostopenjski in drugostopenjski organ nista zadostno preverila dejanskega stanja, tudi v smislu, ali je A. A. kot predkupni upravičenec prodajalko v 30-dnevnem roku obvestil, da želi uveljaviti predkupno pravico.

14. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da se odobri obravnavani pravni posel, sklenjen med njim in prodajalko B. B., preostali pravni posli pa se zavrnejo.

15. Podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa predlaga povrnitev stroškov postopka, skupaj z 22% DDV in pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe tožene stranke_

16. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem je prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. Navaja, da tožnik ni izkazal zatrjevane predkupne pravice kot drug kmet, saj za to ne izpolnjuje predpisanih pogojev po ZKZ, kar priznava tudi sam. Glede statusa A. A. pa izpostavlja, da je odločba o statusu kmeta ugotovitvene narave in učinkuje ex tunc. Neobstoj odločbe o statusu kmeta v določenem trenutku tako še ne pomeni, da oseba takrat ni izpolnjevala pogojev za status kmeta, hkrati pa obstoj takšne odločbe, ki je starejšega datuma (kot jo ima tožnik), še ne pomeni, da ima stranka še vedno status kmeta. Predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

17. Tožba je bila vročena v odgovor tudi B. B., A. A., D. D. in Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki nastopajo v tem upravnem sporu kot prizadete stranke s položajem stranke v smislu tretje alineje 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1. 18. Stranka z interesom D. D. je v odgovoru na tožbo navedel, da je predpogodba, ki sta jo sklenila B. B. in tožnik, v tem postopku brezpredmetna, saj se uporabljajo specialne določbe o prodaji zemljišč po 23. členu ZKZ. V zvezi z uveljavljanjem predkupne pravice opozarja, da sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ tožniku že pojasnila, da se zakupna pogodba lahko upošteva le pod zakonsko določenimi pogoji, kakor tudi, kako se upoštevajo pogoji za priznanje statusa kmeta, pri čemer navaja sodno prakso s tega področja. Nadalje prereka tožbene navedbe, da naj bi imel tožnik v zakupu vse okoliške parcele, saj je iz javno dostopnih podatkov na e-strani Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije razvidno, da ima 5 okoliških parcel v zakupu drug zakupnik, tožnik pa ima v zakupu le dve parceli. Za sosednja zemljišča, ki so v lasti fizičnih oseb, tožnik ni priložil nobene pogodbe o zakupu, veljavnost le-te pa je po več kot dvajsetih letih tudi vprašljiva.

19. Stranka z interesom D. D. še dodatno izpostavlja, da je sporno zemljišče dejansko zatravljeno oziroma je travnik, kar pomeni, da na tem zemljišču, razen trave, že dolgo ni raslo nič drugega, kar bi lahko bila pridobitna dejavnost v smislu kmetijskih pridelkov. Na predmetni parceli namreč bližnji kmet večkrat letno kosi travo za svojo živino in ne za potrebe tožnika. Tudi iz tega razloga je možno podvomiti, ali je pogodba, na katero se sklicuje tožnik, še vedno v veljavi. Kar se tiče registrirane znamke W. pa še dodaja, da je, skladno z 52. členom Zakona o industrijski lastnini, znamko treba obnoviti po 10 letih. Glede na to, da je tožnik znamko registriral v letu 2006, tako ni jasno, ali je znamka sploh še veljavna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

20. Stranka z interesom B. B. in tožnik sta dne 14. 11. 2022 na sodišče naslovila prošnjo za pospešitev zadeve, pri čemer sta pojasnila, da sta sklenila zavezujočo predpogodbo, v času objave prodaje pa se je kot špekulativni slamnati kupec pojavil tudi ponudnik iz vasi ... nad Slovensko Bistrico, ki je po naknadni pridobitvi vprašljivega statusa kmeta uspel na upravni enoti. Pojasnila sta, da tožniku pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, pomenijo poglavitni vir za preživetje. B. B. je kot prodajalka še pojasnila, da se ji je zaradi dveletnega zavlačevanja realizacije zavezujoče predkupne pogodbe dodatno poslabšalo že tako močno načeto zdravstveno stanje, saj je kupnino nujno potrebovala za zdravstvene, zdraviliške in oskrbovalne potrebe. Znatno materialno oškodovanje pa trpi tudi tožnik, in sicer zaradi nezmožnosti resnega načrtovanja kmetijske dejavnosti. Vlogi je, med drugim, priložena tudi kopija overjene zakupne pogodbe z dne 12. 7. 2022 in sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu Dn 141628/2022 z dne 15. 7. 2022, iz katerih izhaja, da je z dnem učinka vpisa 12. 7. 2022 pri nepremičnini, ki je predmet prodaje v obravnavani zadevi, vknjižena zakupna pravica v korist tožnika do dne 31. 12. 2039. _Prednostna obravnava zadeve_

21. Upoštevajoč zlasti razloge na strani prodajalke B. B., navedene v vlogi z dne 14. 11. 2022, je sodišče, na podlagi drugega odstavka 13.a člena Zakona o sodiščih odločilo, da bo zadevo obravnavalo prednostno.

_Odločanje po sodnici posameznici_

22. V predmetni zadevi sodišče, na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, skladno s sklepom senata II U 354/2021 z dne 22. 12. 2022, ki je bil vročen vsem strankam, odločilo po sodnici posameznici.

_Odločanje brez glavne obravnave_

23. Vse stranke postopka so, skladno z določilom prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču poslale pisno obvestilo v katerem so se glavni obravnavi odpovedale, zaradi česar je sodišče odločilo brez glavne obravnave.

**K I. točki izreka**

24. Tožba je utemeljena.

25. V obravnavanem primeru je sporno, ali so bile pravilno uporabljene določbe 23. in 24. člena ZKZ o predkupni pravici pri prodaji kmetijskega zemljišča, zlasti pa, ali je bilo dovolj raziskano dejansko stanje.

26. Iz upravnega spisa, zapisnika o ustni obravnavi številka 330-49/2021-9, je razvidno, da je bila pred toženo stranko dne 15. 6. 2021 izvedena ustna obravnava.

27. Na sami obravnavi je stranka A. A., ki je sicer ob sprejemu ponudbe za nakup predmetnega zemljišča uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, predložil odločbo UE Slovenska Bistrica številka 330-47/2021/4 z dne 12. 3. 2021, iz katere izhaja, da mu je bil tega dne priznan status kmeta kot fizične osebe.

28. Tožnik je svoj status kmeta izkazal z odločbo o podelitvi statusa kmeta, ki jo je izdala Občina Maribor, Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, številka 321-304/91-11/6 z dne 10. 10. 1991. 29. V predmetni zadevi sta predkupno upravičenje, po določilih 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, pod pojmom _drug kmet_ v trenutku oddaje sprejema ponudbe na obrazcu, uveljavljala zgolj tožnik in stranka z interesom A. A., zaradi česar je sodišče v okviru tega postopka presojalo zgolj okoliščine za ti dve stranki, glede ostalih strank pa sodišče, na podlagi 71. člena ZUS-1, povzema obrazložitev tožene stranke in ji pritrjuje, zaradi česar je na tem mestu ne navaja ponovno.

_Glede statusa kmeta A. A._

30. Tožeča stranka tudi v tožbi ugovarja ugotovitvi tožene stranke, ki je na podlagi naknadno izdane odločbe o statusu kmeta štela A. A. za drugega kmeta že v času sprejema ponudbe, saj meni, da v tistem času, še ni imel statusa kmeta.

31. Sodišče pojasnjuje, da je upoštevajoč ustaljeno sodno prakso1 odločba o priznanju statusa kmeta deklaratorne narave, kar pomeni, da se z njo ugotavlja obstoj določenega pravnega razmerja, pravice ali obveznosti oziroma pravnega stanja, ki ob izpolnjenih dejanskih okoliščinah obstaja že po samem zakonu. V upravnem postopku je stranka z interesom A. A. tekom postopka zatrjevala in dokazovala, da so pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisen njen status kmeta, nastala že pred iztekom roka za sprejem ponudbe, in v zvezi s tem podala dokazne predloge (odločbo UE Slovenska Bistrica), zato je navajanje tožeče stranke v zvezi s tem pogojem, ki naj ne bi bil izpolnjen v trenutku za sprejem ponudbe, neutemeljen.

_Glede uveljavljanja predkupnega upravičenja na podlagi 3. točke 23. člena ZKZ_

32. Neutemeljen je očitek tožeče stranke o napačni odločitvi tožene stranke glede upoštevanja vrstnega reda upravičencev zaradi dejstva, ker ima tožnik v zakupu zemljišče, ki se prodaja. V času, ko je bila izpodbijana odločba izdana, je veljalo še določilo 28. člena ZKZ, ki je določalo, da se _zakupno razmerje v skladu s predpisi vknjiži v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru (prvi odstavek 28. člena) in da mora zakupodajalec, če ni s pogodbo za to določen zakupnik, predlagati vpis zakupnega razmerja v zemljiško knjigo in zemljiški kataster v 30 dneh od prejema odobritve pravnega posla oziroma potrdila iz 19. člena tega zakona, izbris tega razmerja pa v 30 dneh od njegovega prenehanja (2. odstavek 28. člena)_2, česar pa tožnik v postopku in trenutku pred samim odločanjem organa ni izkazal, zato je odločitev tožene stranke v tem delu pravilna.

33. Sodišče pa na tem mestu pripominja da je, glede na predloženo dokumentacijo, tožnika mogoče šteti za osebo, ki skladno z drugo točko drugega odstavka 23. člena ZKZ obdeluje zemljišče, ki se prodaja, na kar se tožeča stranka sklicuje tudi v tožbi in česar tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja ni ugotavljala in tudi ne obrazložila.

_Glede statusa kmeta tožnika_

34. Tožnik je v postopku pred upravnim organom predložil pravnomočno odločbo, ki izkazuje njegov status kmeta, v katero je tožena stranka na naroku ustne obravnave podvomila zaradi starosti in zahtevala, da tožnik iz razloga uveljavljanja predkupnega upravičenja, ki izvira iz statusa kmeta, predloži dokazilo o doseganju dohodka iz kmetijstva za leto pred nakupom.

35. V skladu z določilom šestega odstavka 24. člena ZKZ, zgolj **če nastane dvom** ali je fizična oseba kmet, odloča v postopku upravna enota, na območju katerega leži pretežni del zemljišča katerega uporablja fizična oseba, kar pa ne pomeni, da se navedeno ugotavlja v okviru postopka nakupa zemljišča, saj bi v takem primeru morala biti stranki izdana nova odločba o statusu kmeta. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi izrazila dvom v izkazani status kmeta sprejemnika ponudbe tožnika, zaradi dolgega poteka časa od izdaje odločbe o statusu kmeta, kljub predloženim drugim listinam, ki jih je v postopku za izkazovanje opravljanja kmetijske dejavnosti predložil tožnik.

36. Po mnenju sodišča je s strani tožene stranke v izpodbijani odločbi nekonkretiziran in nepojasnjen razlog dvoma in dopustnost za odločitev ugotavljanja statusa kmeta tožeče stranke, ki ga je tožeča stranka _izkazala z odločbo o podelitvi statusa kmeta_, zgolj zaradi dejstva, ker je bil ta status kmeta tožniku podeljen že v letu 1991. 37. Zahteva, ki jo je podala tožena stranka na naroku, da je tožnik zaradi poteka časa od izdaje odločbe o statusu kmeta, status kmeta dolžan izkazati še z dohodkom iz kmetijske dejavnosti za leto 2020 (str. 6 zapisnika3), nima podlage v zakonu in tudi razlog za takšno odločitev v izpodbijani odločbi ni konkretizirano pojasnjen in obrazložen. Tako pa je šlo s strani tožene stranke za neenakopravno obravnavo strank, saj od drugih strank tovrstnih dokazil tožena stranka ni zahtevala in tako ni šlo za pošteno izveden postopek. Dejstvo, ki ga je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi, da je za tožnika preverjala njegov dohodek zaradi starosti izdane odločbe o statusu kmeta, medtem ko je glede statusa kmeta A. A. štela odločbo za merodajno, ker se je ugotovitev nanašala na leto 2020, nima podlage v materialnih določbah ZKZ. Nobena določba ZKZ namreč ne določa, da mora stranka v postopku sprejema ponudbe za nakup zemljišča zraven statusa kmeta izkazati še dohodek v letu pred letom nakupa.

38. V kolikor bi posameznik, ki mu je podeljen status kmeta, moral ob vsakem nakupu zemljišča zgolj zaradi starosti izdane odločbe izkazovati svoj status z dohodkom iz kmetijske dejavnosti za leto pred predvidenim nakupom zemljišča, bi navedeno pomenilo, da bi lahko takšno postopanje pripeljalo do absurdne situacije, ko bi kmet, ki bi zaradi slabe letine v letu pred nakupom zemljišča, dosegal nižji odhodek od 2/3 povprečne plače v RS, izgubil status kmeta, (upoštevan samo za postopek nakupa) zgolj zaradi tega dejstva. Presoja ponovnih pogojev ali je posameznik kmet (zaradi nedoseganja dohodka v višini 2/3 povprečne plače v RS, v postopku nakupa zemljišča) po tem, ko je posamezniku že podeljen status kmeta), v vsakem postopku nakupa zemljišča, po oceni sodišča ni dopustna in odločitev tožene stranke ni zakonsko skladna, saj zakon tovrstnega pogoja ne določa. 39. Zakonski pogoj pri uveljavljanju prednostnega upravičenja _je zgolj_, da oseba izkaže status kmeta, ki ga je tožnik s predloženo odločbo izkazal, ne določa pa, kot zmotno izhaja iz obrazložitve organa druge stopnje, da tožnik statusa kmeta ne izpolnjuje, ker ne dosega dohodka predpisanega v ZKZ v višini 14.849,60 EUR. V tem postopku se namreč ni na novo ugotavljalo ali izdajalo odločbe o statusu kmeta, pri kateri bi takšna presoja bila upravičena. Dohodek iz kmetijstva bi bil dolžan organ upoštevati v kolikor bi za posameznika na novo odločal o statusu kmeta. Kolikor pa gre za že obstoječo odločbo, pa upravni organ pri nakupu zemljišča nima pravice presojati ustvarjenega dohodka, temveč zgolj dejstvo ali je posameznik sploh še kmet. Torej ali se sploh še ukvarja s kmetijsko dejavnostjo potem, ko mu je bil dodeljen status kmeta, če v to dvomi, saj je namen ZKZ in nadzora države in lokalnih skupnosti pri prodaji kmetijskih zemljišč določen ravno iz razloga, da se kmetijsko zemljišče ne bi prodalo osebi, ki se s kmetijstvom sploh ne ukvarja. V nasprotnem bi namreč pomenilo, da bi se moralo vsako leto oziroma ob vsakem nakupu kmetijskega zemljišča ugotavljati ali posameznik, ki mu je dodeljen status kmeta, (s svojimi dohodki, ki jih ustvarja) še ustreza doseženemu dohodku predpisanemu v ZKZ.

40. Dvom, ki ga dopušča ZKZ v šestem odstavku 24. člena bi bil upravičen, v kolikor bi bilo v postopku izkazano, da se sprejemnik ponudbe sploh več ne ukvarja s kmetijsko dejavnostjo (in bi organ lahko navedeno ugotavljal v okviru predhodnega vprašanja), saj je namen, ki ga pri pogojih nakupa določa ZKZ in izhaja tudi iz Poročevalca Predloga Zakona o kmetijskih zemljiščih, št. 34, da gre pri prodaji s kmetijskimi zemljišči s strani države, za usmerjanje kmetijskih zemljišč prednostnim upravičencem, to so predvsem kmetje, ki so od kmetijskih zemljišč in njihove obdelave gospodarsko in socialno odvisni.

41. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožnik upravnemu organu predložil več listin (Zakupno pogodbo s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za dve parceli v k.o. ..., številka 017290-909/94 z dne 9. 1. 1995, ki ju bo kot zakupnik uporabljal za proizvodnjo sadja in vrtnin; prikaz parcel, Zakupno pogodbo s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije številka 17290-5313/09 z dne 15. 9. 2009 o dolgoročnem zakupu, ki bi jih naj po pogodbi kot zakupnik uporabljal za kmetijsko pridelavo in grafični prikaz pripadajočih parcel4, pogodbo o najemu parcel z E. E. z dne 25. 10. 1995, listino Mnenje Kmetijske svetovalne službe o primernosti parcele za postavitev zaščitenih prostorov z dne 19. 5. 1997 za pridelovanje sadik vrtnin in eventualno cvetja, soglasje Mestne občine Maribor številka 32100-686/97 0100 21 z dne 5. 1. 1998, odločbo o registraciji znamke W. številka 31207-1540/2005-5 z dne 3. 5. 2006) z dne 9. 1. 1995, Potrdilo o namenski rabi zemljišča številka 3515-54/2021-2 z dne 11. 01. 2021), iz katerih izhaja njegova dejavnost povezana s kmetijstvom. Prav tako pa je tudi zaslišan pred organom povedal, da se s kmetijstvom ukvarja že 20 let in se ukvarja tudi še v času sprejema ponudbe za nakup predmetnega zemljišča, zaradi česar ni jasno in tudi ni obrazloženo, zakaj upravni organ navedenih listin ni vzel v presojo in se do njih v izpodbijani odločbi tudi v ničemer ni opredelil, ko je vendarle v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je dvomil v status kmeta tožnika zaradi časovne distance od izdaje odločbe o statusu kmeta.

42. Ob upoštevanju dejstva, da sta oba sprejemnika ponudbe, ki sta uveljavljala predkupno upravičenje, na podlagi 4. točke 23. člena ZKZ (kot drug kmet – tožnik in A. A.), svoje upravičenje do predkupne pravice izkazovala z odločbo, ki jima priznava status kmeta in h kateri je tožnik predložil še druge dokaze, ki izkazujejo, da se s kmetijsko dejavnostjo še vedno ukvarja, in da se bo iz tega naslova tudi upokojil, se je očitno pri toženi stranki, kljub temu, porodil dvom v okoliščino ali je tožnik kot sprejemnik ponudbe še kmet-fizična oseba.

43. Iz izpodbijane odločbe pa jasno ne izhaja na kakšni podlagi je organ, kljub vsem predloženim listinam, upravičeno (če sploh) podvomil v status kmeta tožnika in navedenega v izpodbijani odločbi tudi ni konkretizirano pojasnil in se tudi ni v ničemer konkretizirano opredelil do predloženih dokazov tožeče stranke.

44. Zato ni jasno na kakšni konkretizirani utemeljitvi se je organu pri odločanju pojavil dvom, da je status kmeta za tožnika ponovno presojal v okviru tega postopka. Ker navedenega ni pojasnil, je izpodbijana odločba v tem delu povsem neobrazložena in se je ne da preizkusiti.

45. Organ je očitno tudi spregledal in se ni v ničemer opredelil do navedb tožnika, ki jih je navajal že v postopku, da je predmetna kmetijska dejavnost s katero se ukvarja, njegov **edini vir preživljanja**.

46. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je pri odločanju o nakupu kmetijskega zemljišča glede predkupnih upravičencev treba primarno upoštevati 23. člen ZKZ, ki med drugim v tretjem odstavku določa, da _se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo **tej osebi poglavitni vir za preživetje**_. Tožena stranka kljub navedbam tožeče stranke v postopku in pritožbenem postopku, da ji predmetna kmetijska dejavnost predstavlja edini vir za preživetje, navedenega ni ugotavljala, niti upoštevala, ali se do tega dejstva konkretizirano opredelila, ob tem, ko pa je istočasno dvomila ali je tožečo stranko še mogoče šteti za kmeta fizično osebo, zaradi česar se izpodbijane odločbe tudi v tem delu ne da preizkusiti.

47. Pri presoji izpodbijane odločbe je sodišče dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, torej tudi ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).5

48. Sodišče najprej izpostavlja, da iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustave), ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi/upravnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo poštenega postopka in velja za vsak postopek, voden pred državnim organom. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Posameznik se namreč, v kolikor odločba upravnega organa ni ustrezno obrazložena, ne more ustrezno izjaviti in tudi ne vložiti ustreznega pravnega sredstva, saj ne ve kakšni so tisti razlogi, ki so organ vodili k sprejeti odločitvi. Pravica do izjave (tudi v zvezi z ustrezno obrazložitvijo odločbe) je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP. V 9. členu ZUP je jasno določeno, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Stranka mora imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred in po odločitvi organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU.6

49. Bistvo načela pravice do izjave stranke ni zgolj v navzočnosti stranke na ustni obravnavi pred izdajo odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile po stališču organa pomembne za odločitev in so organ vodile k sprejeti odločitvi, iz razloga, da lahko uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.7 Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP).8 Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom s pravico do lastnega zaslišanja in zaslišanja prič in predložitve dokazov, torej možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.9

50. Sodišče na tem mestu pripominja, da mora biti upravna odločba, v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ustrezno obrazložena, in da ni dovolj, da so v odločbo prepisana zgolj zakonska določila in prepis postopka iz zapisnika o ustni obravnavi, temveč je potrebna konkretizirana obrazložitev organa, katera so tista dejstva in dokazi, ki so organ, ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, vodili k sprejeti odločitvi. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima namreč pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru10. 51. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda, samo kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

52. Sodišče tako pojasnjuje, da morajo biti iz obrazložitve upravnega akta konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev organa obrazložene v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. 53. Tako bi v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi moralo biti jasno navedeno, kakšne so tiste pravno relevantne in konkretizirane okoliščine, vključno s presojo predloženih dokazov, da se je pri organu odločanja (še pred samim odločanjem o predkupnem upravičenju sprejemnikov ponudbe) porodil dvom, da sprejemnik ponudbe, ki sicer razpolaga z odločbo o statusu kmeta, več ni kmet, vključno z ustrezno pravno podlago, na kateri odločitev temelji. V tovrstnih postopkih je bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so oddali svoje vloge – sprejem ponudbe, torej, da se vsi prijavitelji obravnavajo pod enakimi pogoji ter posledično, da veljajo enaki pogoji za odločanje za vsakega izmed njih. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki določa, da morajo biti posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil, da morajo temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa11. 54. Na podlagi navedenega tako sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), tožena stranka pa je napačno uporabila materialno pravo in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišče je zato, na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

55. Ker torej dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in izpodbijana odločba posledično ni ustrezno obrazložena in tako ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe, je sodišče v posledici izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ki bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišča glede dolžnosti _ustrezne obrazložitve_ dvoma o statusu kmeta tožnika (ki ne sme temeljiti zgolj na časovni oddaljenosti od izdane odločbe), ki se je pojavil pri organu pred samim odločanjem, katera mora temeljiti na dokazih in tudi materialno pravni podlagi, če v tak status dvomi ali pa zgolj upoštevati predloženo pravnomočno odločbo o statusu kmeta za oba sprejemnika ponudbe, ki sta uveljavljala predkupno upravičenje po statusu „drug kmet“. Pravnomočna odločba lokalne skupnosti (o podelitvi statusa kmeta) je namreč javna listina, ki potrjuje resničnost tega kar je v njej navedeno in je zato potrebno z dokazi ovreči morebiten dvom v tam navedeno dejstvo in ugotovitev. Nobena določba ZKZ namreč ne določa, da osebi, ki ji je podeljen status kmeta s pravnomočno odločbo, ta status ne velja v trenutku ko ne dosega dohodka 2/3 povprečne plače v RS.

56. Sodišče je v zadevi odločilo, po sodnici posameznici, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi, saj je šlo v postopku za procesne kršitve na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti in se tako sodišče ni ukvarjalo z dejanskim stanjem, zaradi česar v zadevi tudi ni razpisalo glavne obravnave. Prav tako pa so se izvedbi glavne obravnave pisno odpovedale vse stranke postopka.

57. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in izvesti predlagane dokaze ter nato ponovno odločiti o zadevi, upoštevajoč stališče sodišča, zavzeto v predmetni sodbi.

58. Sodišče v luči nadaljevanja postopka pripominja, da zgolj v primeru dvoma ali je posameznik res kmet (torej ali se res še ukvarja s kmetijsko dejavnostjo), dopušča odločitev upravnega organa v tej smeri, kar pa ne pomeni, da se vsakokrat znova v vsakem postopku nakupa zemljišča ugotavljajo pogoji za status kmeta, kot bi se ugotavljali, če bi posameznik na novo zaprosil, za dodelitev statusa kmeta. Dvom nastopi zgolj, če se za osebo, ki ji je podeljen status kmeta izkaže dvom, da se več ne ukvarja s kmetijstvom in ne, če ne dosega pričakovanega pomembnega dohodka, ki znaša 2/3 povprečne plače v RS.

59. V predmetni zadevi bo morala tožena stranka (ob upoštevanju predloženih listin, če bo vztrajala pri stališču, da se ji je pred odločanjem porodil dvom o statusu kmeta sprejemnika ponudbe) v ponovnem postopku pojasniti zakaj dvomi, da tožnik ni več kmet ter na kakšni pravni podlagi in katerih dejstvih to ugotavlja.

60. Zgolj potek časa od izdane odločbe, ne zadošča, da bi v postopku sprejema ponudbe za nakup zemljišča in uveljavljanja predkupnega upravičenja, upravni organ lahko utemeljeno dvomil in ugotavljal njegov status, kot da ga pridobiva na novo, in to zgolj na podlagi dohodka, ne pa na podlagi drugih okoliščin, saj za to ni zakonske podlage.

**K II. točki izreka**

61. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka, na podlagi drugega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena izven naroka po sodnici posameznici potem, ko ji je pooblastilo za odločanje dal senat na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV, se ji prizna tudi ta, tako da znašajo skupni stroški povračila 347, 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 prim. sodbe Upravnega sodišča RS III U 55/2018-20 z dne 23. 5. 2019, I U 114/2017-20 z dne 11. 5. 2018, I U 1340/2016 z dne 11. 7. 2017 idr. 2 Dne 16. 3. 2022 so bile sprejete spremembe Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-G), ki so se pričele uporabljati 8. 4. 2022, in ki so z novo določbo 25b člena ZKZ določile, da se celotno poglavje glede zakupa kmetijskih zemljišč uporablja zgolj za kmetijska zemljišča v lasti Republike Slovenije in lokalnih skupnosti. Za kmetijska zemljišča v lasti fizičnih in pravnih oseb zasebnega prava pa se uporablja zakon, ki ureja obligacijska razmerja, torej Obligacijski zakonik (OZ). 3 Iz zapisnika „Na podlagi prebrane vsebine odločbe in na podlagi tega, da je bila odločba izdana leta 1991 pooblaščena oseba Upravne enote Maribor ugotovi, da je tožnik glede na starost izdane odločbe o priznanem statusu kmeta dolžan izkazati dohodek iz kmetijske dejavnosti za leto 2020.“ 4 Iz katerega izhaja, da tožnik obdeluje in ima v zakupu zemljišča, ki so neposredno ob zemljišču, ki se prodaja. 5 Enako komentar ZUS-1, str. 266, točka 5. in 7. 6 prim. sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. II U 2/2019 z dne 12. 8. 2021, II U 296/2021 z dne 3. 11. 2021, II U 84/2020 z dne 26. 1. 2022 in druge. 7 Komentar ZUP, 2004, stran 86. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve. 9 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89. 10 Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 357/2015, X Ips 358/2015, X Ips 359/2015 in X Ips 360/2015, vse z dne 5. 4. 2017.