Jedro

Pritožba neutemeljeno očita, da je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je do pojava težav zaradi degenerativnih sprememb prišlo povsem spontano in naključno, predvsem pa neodvisno od poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani prometni nesreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**_Odločitev sodišča prve stopnje_**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2019 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, tožeči stranki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

**_Pritožbene navedbe_**

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. V 17. a točki obrazložitve je sodišče napačno povzelo zatrjevanja tožnika v tožbi.

4. Sodišče je nesprejemljivo poseglo v izpovedbo izvedenca in je na vprašanje, v kakšnem času se pokažejo težave v zvezi z degenerativnimi spremembami, odgovorilo samo.

5. Neprimeren je pristop sodišča k izvedbi dokaznega postopka, ki je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da opredelitev do tožnikove izpovedbe ni potrebna in da je za ugotavljanje določenih dejstev neprimeren dokaz.

6. Sodba temelji izključno na izvedenskem mnenju, ki je v direktnem nasprotju z vso zdravstveno dokumentacijo. Iz zdravstvene dokumentacije od 1. 3. 2017 do 31. 3. 2018 izhaja, da se je tožnik zdravil zaradi posledic poškodb in ne zaradi posledic bolezni. Sodišče bi moralo skrbneje oceniti izvedensko mnenje, le tako bi lahko ugotovilo številne neskladnosti med zaključki izvedenca in zdravstveno dokumentacijo.

7. Sodišče bi moralo zaradi teh neskladnosti dopustiti dokaz s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke - travmatologa. Tožba je bila vložena zaradi poškodb in njihovih posledic (tako so ocenili vsi lečeči zdravniki), ne pa zaradi degenerativnih sprememb, katere je bolj usposobljen ocenjevati postavljeni izvedenec. Travmatolog bi podal bolj strokovno mnenje, saj se bistvena vprašanja nanašajo na travmatološke posledice.

8. Izvedenec je brez objektivnih dokazov zaključil, da ima tožnik degenerativne spremembe tudi na drugih delih telesa in da ima Haglundovo eksostozo na obeh petnicah. Za te zaključke ni imel nikakršne podlage v medicinski dokumentaciji niti v dejanskem zdravstvenem stanju tožnika. Izvedenec ni predložil RTG slik drugega stopala tožnika, zato njegovo zatrjevanje v tem obsegu ne more biti upoštevano.

9. Izvedenec ni odgovoril na vprašanje, kako to, da tožnik pred nesrečo z nogami ni imel težav, po nesreči pa številne. Ne drži, da tožnik v zvezi s tem ni dal pripomb. Zato je sodišče v tem obsegu povsem neutemeljeno zavrnilo vprašanje tožnika in povzročilo, da je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno.

10. Neprepričljiv je zaključek sodišča v 17.b točki obrazložitve, da je do težav zaradi degenerativnih sprememb prišlo spontano in naključno. Takega zaključka ne potrjuje dokazni postopek. Razumnemu človeku je jasno, da je na težave tožnika, ki so se začele takoj po nesreči, lahko vplivala le poškodba tožnika, ki jo je dobil v prometni nesreči. **_Odgovor na pritožbo_**

11. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

**_O utemeljenosti pritožbe_**

12. Pritožba ni utemeljena.

**_Glede procesnih kršitev_**

13. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno povzelo tožnikovo zatrjevanje v tožbi. Ne drži namreč, da tožnik v zvezi z uveljavljanjem nove škode, zloma kosti v levem stopalu, ni več zatrjeval, kot zmotno navaja pritožba.

15. Zmotno je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nesprejemljivo poseglo v izpovedbo izvedenca in na vprašanje odgovorilo samo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni poseglo v izpovedbo izvedenca, temveč je njegovo izpovedbo za lažje razumevanje zgolj povzelo, izvedenec pa je takšnemu povzetku izpovedbe pritrdil.1

16. Po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje do tožnikove izpovedbe ustrezno opredelilo in jo ocenilo v skladu z 8. členom ZPP, zato pritožbeni očitki o neprimeren pristopu sodišča prve stopnje k izvedbi dokaznega postopka niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je sicer v 17. točki obrazložitve res zapisalo, da je za ugotovitev določenih dejstev potrebno strokovno znanje medicinske stroke in opredelitev do tožnikove izpovedbe v tem delu ni potrebna ter da tožnikova izpovedba ni primeren dokaz, kar po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno postopanje. Vendar se je sodišče prve stopnje do tožnikove izpovedbe kljub temu opredelilo v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in izpovedbo na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj tudi ustrezno ocenilo. Upoštevajoč prepričljivo izvedensko mnenje in še posebej ugotovitev izvedenca, da je z medicinskega vidika povsem običajno, da tožnik pred nezgodo zaradi degenerativnih sprememb ni imel nobenih telesnih težav, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je prepričljivo dokazano, da med nezgodo in telesnimi bolečinami ni vzročne zveze in zato tožnikovi izpovedbi, da je bil pred nesrečo zdrav, da se je ukvarjal s športom itd., ni sledilo. Pri tem je upoštevalo tudi, da tožnik nima strokovnega znanja, da bi lahko sam vedel, kaj je dejanski vzrok zatrjevanih poškodb in sprememb, zato njegova izpovedba tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more imeti takšne teže kot izvedensko mnenje.

**_Odgovori na ostale relevantne pritožbene navedbe_**

17. Sodišče prve stopnje je vprašanje nastalih telesnih poškodb tožnika pravilno presojalo skozi prizmo vzročne zveze, torej ali je vtoževana škoda, ki jo je tožnik po svojih trditvah utrpel po sklenitvi izvensodne poravnave, v zvezi s škodljivim dejstvom (prometno nezgodo). V postopku je bil imenovan sodni izvedenec medicinske stroke za ortopedijo, ki je podal mnenje, da degenerativne spremembe nimajo vzročne povezave s prometno nezgodo. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca in pravilno ugotovilo, da vzročna zveza in s tem odškodninska odgovornost toženke v predmetni zadevi ni podana.

18. Ker je sodišče prve stopnje to odločilno dejstvo ugotovilo predvsem na podlagi mnenja izvedenca – ortopeda, ki mu je tožnik ves čas nasprotoval, pritožba meni, da bi bilo treba izvesti dokaz z novim izvedencem – travmatologom. V pritožbi v bistvenem pojasnjuje nestrinjanje z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja, dopolnitvijo in izpovedbami izvedenca ter s tem utemeljuje stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti novega izvedenca. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju obrazložitve opredeljuje do posameznih pravno relevantnih pritožbenih očitkov, s katerimi pritožba nasprotuje izvedenskemu mnenju.

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba temelji izključno na izvedenskem mnenju, ki je v direktnem nasprotju z vso zdravstveno dokumentacijo tožnika od 1. 3. 2017 do 31. 3. 2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik zdravstvene dokumentacije, ki naj bi bila po njegovem v direktnem nasprotju z izvedenskim mnenjem, sploh ni konkretiziral, temveč je zgolj navedel vso dokumentacijo, ki jo je pridobil po sklenitvi izvensodne poravnave. Pritožbene navedbe so torej v tem delu premalo konkretne.

20. Po presoji pritožbenega sodišča je napačno stališče tožnika, da bi izvedenec travmatolog lahko v zadevi podal bolj strokovno utemeljeno izvedensko mnenje, saj so se bistvena vprašanja nanašala na travmatološke posledice prometne nesreče in ne na degenerativno zdravstveno stanje tožnika. Treba je tudi upoštevati, da se je tožnik na pripravljalnem naroku strinjal s postavitvijo izvedenca ortopeda. Poleg tega je v postopku imenovani izvedenec medicinske stroke - ortoped v svoji izpovedbi prepričljivo in strokovno pojasnil, da gre za vprašanja s področja ortopedske stroke, ker gre za degenerativne spremembe in ne za travmatološke posledice prometne nesreče, kakor neutemeljeno zatrjuje tožnik. Pri tem ne more biti relevantno dejstvo, kako so težave tožnika ocenili lečeči zdravniki, saj je bila pravilna diagnoza postavljena šele po pregledu pri ortopedu. Izvedenec je kompetentno pojasnil svojo strokovno usposobljenost za ugotavljanje vzroka nastanka zatrjevanih poškodb in njihovih posledic (tj. Haglundove eksostoze). Zgolj nestrinjanje z izvedencem pa ni utemeljen razlog za postavitev drugega izvedenca.

21. Tožnik v pritožbi ponavlja v pripombah z dne 30. 3. 2021 podane neutemeljene očitke, da je izvedenec brez objektivnih dokazov ugotovil, da ima tožnik degenerativne spremembe tudi na drugih delih telesa in da ima Haglundovo eksostozo na obeh petnicah. Že sodišče prve stopnje mu je pravilno odgovorilo, da je vprašanje obstoja degenerativnih sprememb na drugih delih telesa za ugotovitev spornih dejstev, ki se nanašajo izključno na obe tožnikovi stopali, nepomembno. Ravno tako je po presoji pritožbenega sodišča nerelevantno vprašanje obstoja Haglundove eksostoze na levem stopalu, ker je sodišča prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnik po sklenitvi izvensodne poravnave sploh ni bil deležen zdravljenja levega stopala. Zato so povsem neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da izvedenec ni predložil RTG slik drugega (levega) stopala.

22. Nadalje tožnik v pritožbi izpostavlja, da izvedenec ni odgovoril na vprašanje, kako da tožnik pred nesrečo z nogami ni imel težav, po nesreči pa številne. Slednjemu ni mogoče pritrditi. Izvedenec je na to vprašanje odgovoril že v izvedenskem mnenju z dne 23. 12. 2020 in nato še v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 21. 3. 2021, in sicer v točki E, ki obsega več podvprašanj. Tožnik poleg tega sodišču prve stopnje očita tudi, da ne drži, da v zvezi s tem vprašanjem ni podal nikakršnih pripomb. Po prepričanju tožnika je zato sodišče prve stopnje v tem obsegu protipravno zavrnilo njegovo vprašanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik pripomb v zvezi z navedenim vprašanjem ni dal, oziroma pripombe tožnika niso bile konkretizirane, saj je zgolj navedel, da izvedenec ni odgovoril na določena vprašanja sodišča (tožnik jih je označil zgolj s črko in številko)2, ne pa tudi, česa izvedenec ni pojasnil. Pritožbeni očitek tožnika zato ni utemeljen, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo vprašanje tožnika, ker je izvedenec na vprašanje že odgovoril, tožnik pa v zvezi z vprašanjem ni podal nobenih pripomb.

23. Pritožba ravno tako neutemeljeno očita, da je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je do pojava težav zaradi degenerativnih sprememb prišlo povsem spontano in naključno, predvsem pa neodvisno od poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani prometni nesreči. Napačno je tožnikovo stališče, da izvedeni dokazni postopek takšnega zaključka ni potrdil. Nasprotno, sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam izvedenskega mnenja, ki je prepričljivo, temeljito, notranje skladno pa tudi strokovno verodostojno, zato izvedencu ni moč očitati kakršnih koli pomanjkljivosti, nejasnosti, mnenje samo s seboj ni v nasprotju, niti se ne poraja utemeljen dvom v njegovo pravilnost, kar pa je nujni pogoj za postavitev drugega izvedenca. Poleg tega so brez utemeljene podlage pritožbene navedbe, da je razumnemu človeku jasno, da je na težave tožnika lahko vplivalo le poškodovanje v nezgodi. Pritožba pri tem spregleda, da gre v zvezi z Haglundovo eksostozo za medicinsko vprašanje, za katerega povprečen človek ne pozna dejanskega vzroka. Tožnik ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, zato je sodišče prve stopnje mnenju utemeljeno sledilo in zaključilo, da vtoževana škoda ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo.

24. Ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev in zato odgovor nanje ni potreben.

**_Odločitev pritožbenega sodišča_**

25. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**_Odločitev o pritožbenih stroških_**

26. Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Stroškov pritožbenega postopka pa ni priznalo toženki, ker odgovor na pritožbo v bistvenem ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 List. št. 137. 2 List. št. 117.