Jedro

Davčna izvršba, ki se je zaradi izterjave tožnikovega davčnega dolga vodila na njegovo terjatev (predmet izvršbe), je bila ustavljena. Postopek davčne izvršbe ni pretrgal zastaranja terjatve, na katero je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi posegel, saj ni šlo za tožnikovo zoper toženca zaradi uveljavitve sporne terjatve izvedeno dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sta razveljavljeni 1. in 3. točka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 24.5.2007 in tožbeni zahtevek zavrnjen.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sledi razlogom sodišča, da je bilo zastaranje pretrgano s postopkom davčne izvršbe, ne soglaša pa s posledicami, ki naj bi nastopile zaradi ustavitve postopka davčne izvršbe. V obrazložitvi davčni urad ne navaja, da prisilna izterjava ni utemeljena oz. da bi po upravnem postopku moralo priti do zavrženja oz. zavrnitve. Davčni organ je kot upravni organ v skladu z načelom sorazmernosti ustavil postopek ter tožečo stranko napotil na pravdo, ker je menil, da je o utemeljenosti zahtevka zaradi dolžnikovega ugovarjanja dolžno odločati sodišče. To ni niti zavrnitev niti zavrženje tožbe. Davčni organ je v obrazložitvi sklepa z dne 8.5.2006 poudaril, da je toženec v ugovoru z dne 10.11.2003 dolg do tožnika pripoznal. Ugovor zastaranja ni ustrezno postavljen, ker je v ugovoru z dne 14.7.2007 toženec navajal zgolj to, naj bi sodno varstvo zastaralo. V kolikor bi sprejeli stališče toženca, da ustrezna primopredaja ni bila izvedena, terjatev prav tako ne more biti zastarana. Toženec ni podal konkretiziranih ugovorov glede kvalitete del. Pritožbi prilaga potrdilo z dne 10.11.2005, ki naj bi dokazovalo, da je toženec, ki je to potrdilo napisal, dolg pripoznal. Tožena stranka je na pritožno odgovorila. Meni, da pritožbi priloženo potrdilo dokazuje nekvalitetno izvedbo del, saj tožnik zmanjšanje zahtevka priznava.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je iztoževana terjatev že pred začetkom tega postopka – preden je tožnik dne 2.10.2006 vložil predlog za izvršbo – zaradi zastaranja postala neiztožljiva. Od decembra 2002, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev, do vložitve predloga za izvršbo je preteklo več kot tri leta, kar je čas, ki je predpisan za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb.

Pritožbeno sodišče s prvostopenjskim soglaša tudi v tem, da do pretrganja zastaranja ni prišlo, ne pa tudi z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče svoje stališče utemeljilo. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanje zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. čl. Obligacijskega zakonika). Tožnik kot tako dejanje zatrjuje potek davčne izvršbe, kar ni njegovo, zoper toženca zaradi izterjave sporne terjatve usmerjeno dejanje. Davčna izvršba se je vodila zoper tožnika; zaradi izterjave njegovih davčnih obveznosti in ne zaradi v tem postopku iztoževane terjatve. V tem pravdnem postopku sporna terjatev je bila v postopku davčne izvršbe zgolj predmet izvršbe (1), s katerim naj bi bil (tožnikov) davčni dolg poplačan. Svojih dejanj, ki naj bi jih zaradi izterjave, ugotovitve, zavarovanja sporne terjatve uperil zoper toženo stranko (pred vložitvijo predloga za izvršbo 2.10.2006), tožnik sploh ne navaja. Sklicuje se le na tek davčne izvršbe, kar pa, kot je navedeno zgoraj, ni njegovo zoper toženca zaradi uveljavitve sporne terjatve izvedeno dejanje. Dejstvo, da v obrazložitvi sklepa z dne 8.5.2006 davčni organ tožniku (v postopku davčne izvršbe dolžniku) svetuje, da začne s postopkom izterjave terjatve, ki je bila sredstvo davčne izvršbe, na zastaranje nima vpliva.

Ker postopek davčne izvršbe zastaranja ni pretrgal, je brezpredmetno pritožbeno razpravljanje v zvezi z razlogom za zaključek postopka davčne izvršbe (zavrnitev, zavrženje, ustavitev postopka). Povsem nepomembno je tudi to, kako davčni organ v svojem sklepu z dne 8.5.2006 tolmači ugovor dolžnikovega dolžnika (toženca). V nobenem od ugovorov (gre za ugovora z dne 10.11.2003 in 26.4.2006) toženec iztoževane terjatve ne pripoznava, ampak v obeh izrecno zanika, da bi tožniku karkoli dolgoval. S tem, ko toženec obstoj pravno poslovnega razmerja priznava, ne priznava tudi neplačanega dela obveznosti iz tega razmerja; plačilo iztoževanega dela zavrača zaradi nekvalitetne izpolnitve. Potrdilo o plačilu 250.000,00 SIT je nedovoljena pritožbena novota, saj pritožnik ne navaja, zakaj ga ni predložil že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. čl. ZPP). Dejstvo, da je listina v davčnem spisu, katerega branje je bilo predlagano, ni pomembno, saj se tožnik v teku postopka pred sodiščem prve stopnje na to listino ni skliceval; celo iz pritožbe pa ni razvidno, zakaj naj bi s to listino, ki jo je podpisal tožnik, toženec dolg pripoznal. Toženec je ugovor zastaranja podal argumentirano. Navedel je zapadlost terjatve in zastaralni rok, kar utemeljuje trditev, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev prenehala pred vložitvijo predloga za izvršbo, o utemeljenosti katerega se je v ugovoru opredeljeval. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Definicija predmeta izvršbe je vsebovana v 130. čl. Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 54/2004 s spremembami; ZDavP-1) oz. sedaj veljavnem Zakonu o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami, ZdavP-2).