Jedro

Iz izpodbijane odločbe, niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, v čem naj bi bila izkazana realna, konkretna in določna javna korist za gradnjo nogometnega igrišča na območju, ki zajema tudi tožničino nepremičnino. Upravni organ namreč povsem posplošeno navaja naraščajoče potrebe po gradnji nogometne športne infrastrukture, češ da število igralcev nogometa narašča in da primanjkuje kapacitet za zagotovitev izvajanja letnega programa športa za nogometne klube v ... Navedenih ugotovitev v ničemer ne konkretizira, saj ne navede nobenih podatkov, ki bi te ugotovitve podpirali in utemeljevali, temveč se zgolj na povzet posplošen način sklicuje na navedbe stranke z interesom. Na podlagi tako splošnih navedb pa obstoja konkretne javne koristi, ki bi utemeljevala poseg v tožničino lastninsko pravico, ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 352-59/2019-51 z dne 30. 6. 2021 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zahteva stranke z interesom A. A. za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v korist razlastitvene upravičenke A. A. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) razlastil nepremičnino s parc. št. 497/7, k. o. ..., v tožničini lasti zaradi izvedbe projekta ..., pri čemer je rok za izvedbo investicije do 30. 11. 2023 (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Odločil je še, da je pravnomočnost te odločbe podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini v korist stranke z interesom (2. točka izreka) ter da bo o stroških postopka odločil s posebnim sklepom (3. točka izreka)

2.Iz obrazložitve izhaja, da gre za gradnjo nogometnega igrišča in spremljajočih objektov. Izkazanost javne koristi na abstraktni ravni organ utemeljuje z navedbo, da je igrišče objekt družbene infrastrukture, da je izvajanje športa na ravni občine v javnem interesu in da je v enoti urejanja prostora, v kateri se nahaja tožničina nepremičnina, gradnja športnega igrišča in spremljajoče infrastrukture dopustna. Izkazanost javne koristi na konkretni ravni pa utemeljuje z navedbo, da se tožničina nepremičnina nahaja v neposredni bližini ... in da potrebe po nogometni infrastrukturi naraščajo, saj število igralcev narašča, hkrati pa primanjkuje kapacitet za zagotovitev izvajanja letnega programa športa za nogometne klube v ... Organ še ugotavlja, da razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugimi primernimi nepremičninami v isti prostorski enoti urejanja prostora v bližini obstoječega nogometnega centra, da bi ta lahko deloval kot zaokrožena celota. Dodaja še, da investicija sledi usmeritvam in ciljem v nacionalnih strateških dokumentih in da ima podlago v regionalnem razvojnem programu ljubljanske urbane regije.

3.Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja kršitev pravil postopka, ker je upravni organ ni seznanil s pozivi k dopolnitvi, ki jih je pošiljal stranki z interesom, niti z njenim odgovorom na pritožbo. Organu očita, da se ni opredelil do večine njenih argumentov glede obstoja javnega interesa, predlog za izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke pa je zavrnil iz nedopustnega razloga. Dodaja še, da je organ odločal o spremenjeni zahtevi, ki ji niso bile priložene vse obvezne priloge, ki bi se nanašale na spremembo. Navaja, da razlastitev ni potrebna, ker ima stranka z interesom znotraj EUP ŠE-570 in ŠE-793 druge primerne nepremičnine, poleg tega pa ima druga tekmovalna nogometna igrišča. Uveljavlja, da v izreku ni določen rok za začetek gradnje. Trdi, da načrtovan projekt ni izvedljiv, niti dopusten. Meni, da je upravni organ obstoj konkretne javne koristi utemeljeval s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami ter da obrazložitev ne ustreza zahtevam testa sorazmernosti pri posegu v lastninsko pravico. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov postopka.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

6.Stranka z interesom v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne, tožnici pa naloži, da ji povrne stroške postopka.

7.Tožnica in stranka z interesom sta v nadaljevanju v pripravljalnih vlogah v bistvenem vztrajali vsaka pri svojih stališčih.

8.Na naroku za glavno obravnavo je tožnica kot dodaten razlog za odpravo izpodbijane odločbe uveljavljala, da se je iztekel rok, določen v odločbi, do katerega bi morala biti gradnja zaključena, da so bila v okviru gradnje športne dvorane zgrajena nova parkirna mesta, zato dodatna niso potrebna, ter da občinski prostorski akt ne predvideva gradnje pomožnega objekta v površini približno 500 m2.

9.Stranka z interesom je navedenim navedbam oporekala kot prepoznim, saj je predmet tega upravnega spora zakonitost izpodbijane prvostopenjske odločbe na dan njene izdaje oziroma na dan izdaje drugostopenjske odločbe.

Dokazni postopek

10.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in v listine A1 do A6, A11 in A23 do A26, ki jih je tožnica priložila k tožbi.

11.Zavrnilo pa je dokazne predloge za vpogled v ostale listine, priložene tožbi, to je listine na A7 - A10, A12, A15, A16 in A20 do A22 (posamezne strani iz nacionalne in občinske strategije športa ter občinskega letnega programa športa), A13 do A14 (dopisa ... B. B.), A17 do A19 (opis projekta ... in članek "..."). Sodišče je te dokazne predloge zavrnilo na podlagi 52. člena ZUS-1, ker jih tožnica ni predlagala že v postopku izdaje izpodbijanega akta, niti ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj tega ni storila.

12.Dokazne predloge za vpogled v listine, ki sta jih tožnica in stranka z interesom podali v pripravljalnih vlogah, to je po izteku roka za tožbo oziroma za odgovor na tožbo (listine A27 do A40 ter C2 in C3), ter dokazni predlog za izvedbo ogleda na kraju samem je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUS-1.

13.V zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi sodišče pojasnjuje, da prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v upravnem sporu izhaja iz tega, da je predmet sodnega varstva v tem postopku zakonitost upravnega akta, s katerim je odločeno o pravici in obveznosti stranke. Stranka je zato dolžna že v upravnem postopku takoj, ko je mogoče, navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze, ki so pomembni za odločitev, in tako upravnemu organu omogočiti, da izda zakonito odločbo. Ker ima torej tožba v upravnem sporu naravo sodnega varstva zoper oblastne odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 predpisan prekluziven rok, po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom upravnega postopka.

K I. točki izreka

14.Tožba je utemeljena.

15.V tem upravnem sporu sodišče presoja zakonitost odločbe, s katero je upravni organ odločil o razlastitvi tožničine nepremičnine s parc. št. 497/7, k. o. ...

16.Razlastitev je poseg v lastninsko pravico, ki jo Ustava RS varuje v 33. členu. Tudi pogoje za dopustnost razlastitve ureja Ustava. In sicer v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.

17.Iz citirane ustavne določbe torej izhaja, da je razlastitev dopustna le, če to zahteva javna korist. Ta razlastitveni namen (javna korist) mora obstajati na dveh ravneh. Prva raven je obstoj ti. abstraktne javne koristi, ki jo je opredelil že zakonodajalec in je predpostavka za uvedbo razlastitvenega postopka (ti. razlastitveni namen). Druga pa je ti. konkretna javna korist, ki mora biti ugotovljena za konkretno nepremičnino.

18.Dopustni abstraktni razlastitveni nameni so določeni v 193. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Po prvem odstavku 194. člena ZUreP-2 pa se za nepremičnine iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena šteje, da je javna korist izkazana, če so predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, ali če je bilo zanje izdano celovito dovoljenje.

19.Po drugem odstavku 192. člena ZUreP-2 je razlastitev dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

20.Konkretna javna korist torej obsega javno potrebo, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov ter je realna, določna in konkretna. Pristojni organ jo ugotavlja v vsaki zadevi posebej. Ni dovolj, da razlastitveni namen in abstracto odtehta abstraktni interes lastnika; tehtanje je treba opraviti tudi v konkretnem primeru. To pomeni, da mora razlastitev v konkretnem primeru zadostiti vsem trem elementom načela sorazmernosti: - obstajati mora javni interes, javna potreba, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov in je realna, določna, konkretna; - razlastitev mora biti nujno potrebna za dosego tega namena; - med javno koristnostjo konkretnega namena razlastitve in težo posega v lastnino mora obstajati sorazmernost v ožjem smislu. Ob tem sodišče opozarja, da trditveno in dokazno breme za obstoj abstraktnega in konkretnega javnega interesa nosi razlastitveni upravičenec (v tem upravnem sporu stranka z interesom).

21.Sodišče se strinja s toženko, da je upoštevaje opredelitev družbene infrastrukture v 4. točki prvega odstavka 3. člena ZUreP-2 ter opredelitev javnega interesa v športu v 2. točki prvega odstavka 4. člena in 2. odstavka 5. člena Zakona o športu (ZŠpo-1) gradnjo nogometnega igrišča mogoče šteti za dopusten razlastitveni namen v smislu tretje alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2. Med strankami ni sporno, da tožničina nepremičnina leži v enoti urejanja prostora ŠE-570, kjer je po OPN MOL ID določena namenska raba ZS - površine za oddih, rekreacijo in šport in kjer je do uveljavitve OPPN poleg posegov iz 95. člena OPN MOL ID dopustno tudi urejanje športnih igrišč.

22.Utemeljeno pa tožnica uveljavlja, da so razlogi, s katerimi upravni organ v izpodbijani odločbi utemeljuje obstoj konkretne javne koristi povsem splošni in ne ustrezajo v 19. in 20. točki te sodbe pojasnjenim zahtevam konkretizacije razlastitvene potrebe in testa sorazmernosti pri posegu v lastninsko pravico.

23.Iz izpodbijane odločbe, niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, v čem naj bi bila izkazana realna, konkretna in določna javna korist za gradnjo nogometnega igrišča na območju, ki zajema tudi tožničino nepremičnino. Upravni organ namreč povsem posplošeno navaja naraščajoče potrebe po gradnji nogometne športne infrastrukture, češ da število igralcev nogometa narašča in da primanjkuje kapacitet za zagotovitev izvajanja letnega programa športa za nogometne klube v ... Navedenih ugotovitev v ničemer ne konkretizira, saj ne navede nobenih podatkov, ki bi te ugotovitve podpirali in utemeljevali, temveč se zgolj na povzet posplošen način sklicuje na navedbe stranke z interesom. Na podlagi tako splošnih navedb pa obstoja konkretne javne koristi, ki bi utemeljevala poseg v tožničino lastninsko pravico, ni mogoče preizkusiti.

24.Enako velja za ugotovitev, da je gradnja nogometnega igrišča na predvidenem območju potrebna zato, da bo z ... deloval kot zaokrožena celota. Pri tem pa upravni organ sploh ne pojasni, kaj naj bi ta nogometni center bil in zakaj naj bi javna korist terjala, da se dopolni oziroma zaokroži z novim nogometnim igriščem. Navaja sicer, da osnovno športno igrišče na tem območju (verjetno s tem misli na igrišče prej imenovanega ... v isti enoti urejanja prostora) ne zadostuje za potrebe izvedbe letnih programov športa .., ker je število vadečih veliko oziroma v porastu. Vendar pa je ta ugotovitev prav tako povsem splošna, saj je upravni organ ne podkrepi z nobenim konkretnim podatkom, ki bi utemeljeval zatrjevano javno potrebo po gradnji dodatnega nogometnega igrišča na območju, na katerem leži tožničina nepremičnina.

25.Upravni organ javne koristi ni konkretiziral niti z navedbo, da je treba slediti usmeritvam in ciljem, opredeljenim v nacionalnih in regionalnih oziroma občinskih strateških dokumentih, saj niti ne pove, na katere konkretne usmeritve meri, in kako te usmeritve konkretizirajo javno korist za razlastitev tožničine nepremičnine. Če s tem meri na to, da je treba slediti razvoju v konkretni športni panogi, ki terja izgradnjo sodobne infrastrukture v skladu z zahtevami nacionalne in mednarodne športne zveze, sodišče pojasnjuje, da je tudi ta navedba povsem splošna in ne omogoča nobenega preizkusa.

26.Ker po povedanem javna korist za gradnjo novega nogometnega igrišča ni konkretizirana, niti pojmovno ni mogoče ugotavljati in preizkusiti, ali je razlastitev tožnice za dosego tega namena sploh nujno potrebna. Pri presoji tega vidika testa sorazmernosti gre namreč za to, da mora upravni organ preizkusiti, ali zasledovane konkretne javne koristi ni mogoče doseči tudi na drug način, to je brez posega v konkretno lastninsko pravico. Te presoje pa ni mogoče opraviti, če javna korist ni konkretizirana, saj ni mogoče preizkusiti, ali ne bi bilo mogoče istega cilja doseči brez posega v konkretno lastninsko pravico. Pri tem gre tudi za to, da mora upravni organ pri preizkusu nujnosti, upoštevati enako raven presoje kot pri utemeljevanju konkretne javne koristi. Povedano drugače: če je upravni organ javno korist utemeljeval s potrebami na območju celotne občine (na kar kažejo sicer povsem splošne navedbe o naraščanju števila igralcev nogometa in pomanjkanje nogometne infrastrukture v občini), bi moral tudi pri preizkusu nujnosti posega presoditi, ali stranka z interesom na celotnem območju občine ne razpolaga z drugo primerno nepremičnino, na kateri bi lahko uresničila zatrjevano razlastitveno potrebo.

27.Enako kot za nujno potrebnost razlastitve velja tudi za presojo sorazmernosti v ožjem smislu. Pri tem elementu testa sorazmernosti je namreč treba tehtati, ali je teža posledic posega v lastninsko pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Tega tehtanja pa sploh ni mogoče opraviti, če javna korist, zaradi katere naj bi bil poseg potreben, sploh ni konkretizirana. Prav takšen je obravnavani primer, saj ni jasno, zakaj je načrtovana gradnja nogometnega igrišča za uresničevanje javne koristi potrebna prav na območju, na katerem leži tožničina nepremičnina.

28.Sodišče še dodaja, da je zmotno stališče o pravni nerelevantnosti tožničinih navedb, da načrtovani projekt ni izvedljiv oziroma ni dopusten. Kot že pojasnjeno, je razlastitev dopustna le ob izkazani konkretni javni koristi. To pomeni, da je razlastitev mogoče dopustiti le, če je potrebna zaradi gradnje konkretnega objekta, ki ima dopusten razlastitveni namen iz 193. člena ZUreP-2. Če načrtovana gradnja, ni izvedljiva oziroma ni dopustna, potem javna korist za razlastitev očitno ne more biti izkazana. Povedano drugače: razlastitev je mogoče dovoliti le za objekt, ki ga je dopustno zgraditi. Upravni organ se je bil zato do tožničinih navedb o nedopustnosti načrtovanega projekta, ki jih tožnica ponavlja tudi v tožbi, dolžan vsebinsko opredeliti.

29.Doslej povedano pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Te kršitve iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kljub temu, da jo je tožnica uveljavljala v pritožbi, drugostopenjski organ ni odpravil, saj je tudi njegova obrazložitev ostala na tako splošni ravni kot obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločbe.

30.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano prvostopenjsko odločbo in na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Na podlagi petega odstavka istega člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

31.Ker je sodišče iz pojasnjenih razlogov tožbi ugodilo, se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih razlogov, ki za odločitev niso relevantni. Ne glede na to pa glede na nekatere tožbene ugovore zaradi ekonomičnosti vodenja nadaljnjega postopka dodaja še naslednje:

32.V zvezi z tožbenim očitkom kršitve načela kontradiktornosti je sodišče tožnici vročilo pozive k dopolnitvam, ki jih je upravni organ naslavljal na stranko z interesom, in odgovor stranke z interesom na pritožbo. S tem je tožnici omogočilo, da se izjavi tudi o teh listinah, ki ji niso bile vročene že v upravnem postopku. Sodišče pojasnjuje, da načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) od upravnega organa terja, da stranki pred izdajo odločbe omogoči izjavljanje o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. To v okoliščinah, ko sta v upravnem postopku udeleženi stranki z nasprotnim interesom (kakršna je obravnavana zadeva), pomeni, da mora obema z vročanjem (vsaj v vednost) omogočiti izjavljanje o relevantnem spisnem gradivu. Enako velja za odgovor na pritožbo. Če odgovor na pritožbo stranki ni vročen (vsaj skupaj z odločitvijo pritožbenega organa), je lahko kršena njena pravica do sodnega varstva.

33.Strankina pravica do izjave pa je kršena tudi, če upravni organ iz nedopustnega razloga zavrne izvedbo njenega dokaznega predloga. Upravni organ namreč lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Zato je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Izvedbo dokazov pa lahko zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz (1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, (2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno pomembno, oziroma je dokaz (3) neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. K temu je treba dodati, da izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, lahko zavrne samo, če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva.

34.Sodišče opozarja še na določbo 203. člena ZUreP-2, po kateri upravni organ lahko v odločbi določi rok za začetek gradnje objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. Pri določitvi tega roka pa mora upoštevati tudi določbo prvega odstavka 204. člena ZUreP-2, ki določa, da razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah s pravnomočno odločbo o razlastitvi.

K II. in III. točki izreka

35.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopala odvetnica, se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Stroške je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

36.Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------

133. člen Ustave: "Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja."

2Ob pogojih iz prejšnjega člena se nepremičnina lahko razlasti za naslednje namene: - za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra; - za gradnjo in prevzem objektov za potrebe obrambe države, državnih rezerv, varnosti državljanov in njihovega premoženja ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; - za gradnjo in prevzem objektov družbene infrastrukture; - za gradnjo neprofitnih in socialnih stanovanj (prvi odstavek 193. člena ZUreP-2). Poleg razlastitvenih namenov iz prejšnjega odstavka, se lahko razlasti tudi nepremičnina, ki je potrebna za izvedbo omilitvenih ali izravnalnih ukrepov po predpisih o ohranjanju narave, če so bili ti ukrepi določeni zaradi izvedbe prostorskih ureditev iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 193. člena ZUreP-2).

3Gl. G. Virant v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 675.

4Idem.

5Družbena infrastruktura so prostorske ureditve, namenjene izvajanju dejavnosti splošnega pomena, s katerimi se zagotavljajo dobrine, ki so v javnem interesu (dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja, znanosti, športa, zdravstva, socialnega varstva, kulture in drugih dejavnosti splošnega pomena, če je tako določeno z zakonom) (4. točka prvega odstavka 3. člena ZUreP-2).

6Javni interes v športu obsega naloge nacionalnega in lokalnega pomena, ki se določijo v Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji in so namenjene zagotavljanju pogojev, da se prebivalci Republike Slovenije več in bolj kakovostno ukvarjajo s športom in gibalnimi dejavnostmi za ohranjanje zdravja, in se uresničuje zlasti na področjih (…) športnih objektov in površin za šport v naravi (2. točka prvega odstavka 4. člena ZŠpo-1). Lokalna skupnost uresničuje javni interes v športu z zagotavljanjem sredstev za izvedbo letnega programa športa na lokalni ravni, načrtovanjem, gradnjo in vzdrževanjem lokalno pomembnih športnih objektov in površin za šport v naravi v lasti lokalne skupnosti ter s spodbujanjem in zagotavljanjem pogojev za opravljanje in razvoj športnih dejavnosti (drugi odstavek 5. člena ZŠpo-1).

7Občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana - Izvedbeni del.

8Gl. npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016.

9Gl. npr. sodbo Upravnega sodišča I U 176/2020.