Jedro

Ker v obravnavanem primeru predlagatelj zahteva priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo hrvaško sodišče, in je med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjena bilateralna mednarodna pogodba, je sodišče uporabilo predvsem določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o mednarodni pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. Ta pogodba v 21. členu navaja skupaj postopek za priznanje tuje (hrvaške) sodne odločbe in postopek za izvršitev tuje (hrvaške) sodne odločbe, vendarle loči dva postopka. In ker ni logično, da bi bilo treba v postopku za priznanje sodne odločbe izkazovati že tudi njeno izvršljivost, to potrdilo v postopku za priznanje tuje sodne odločbe ni potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je priznalo veljavnost sodbe Občinskega sodišča v Pulju, ki je bila izdana pod opr. št. P-136/92-16 dne 17.3.1994, s katero je bilo toženi stranki naloženo plačilo 440.000 hrvaških kun, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.1991 do plačila, kot tudi pravdne stroške v znesku 1.375.000 hrvaških kun. Proti temu je ugovarjala nasprotno udeležena zavarovalnica, toda senat Okrožnega sodišča v Kopru je ugovor zavrnil. 2.Proti sklepu senata o ugovoru je nasprotna udeleženka vložila pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V pritožbi uveljavlja kršitev določb Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah ter ZMZPP. Predlaga ugoditev pritožbi in zavrnitev predloga za priznanje tuje sodne odločbe, podrejeno pa razveljavitev sklepov in vrnitev zadeve v nov postopek. Napada razlago, da izkaz izvršljivosti ni potreben v postopku za priznanje, temveč šele v postopku izvršitve tuje sodne odločbe. Pojasnjuje, da sodišče ni uporabilo določb Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah in trdi, da je to vplivalo na pravilnost sklepa. V mednarodni pogodbi so namreč pogoji določeni drugače (ožje) kot v 94. - 105. členu ZMZPP, ki v 4. členu določa, da se zadnje navedeni zakon ne uporabi za razmerja, ki so urejena v mednarodni pogodbi. Zakon namreč ločeno ureja postopek za priznanje tuje sodne odločbe in postopek izvršitve tuje sodne odločbe, in samo pri slednjem določa, da mora predlagatelj predložiti tudi potrdilo o izvršljivosti odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana (drugi odstavek 103. člena ZMZPP). Toda pogodba ureja enoten postopek in ne loči postopka za priznanje tuje sodne odločbe od tistega za njeno izvršitev. Med pogoji za priznanje in izvršitev je po 1. točki 21. člena določeno, da mora biti sodna odločba pravnomočna in izvršljiva po pravu države, v kateri je bila izdana. V 22. členu mednarodna pogodba tudi enotno ureja postopek za priznanje in izvršitev sodne odločbe, zato ni podlage za sklep, da je za priznanje tuje sodne odločbe dovolj samo dokaz o pravnomočnosti. V zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi Cp 5/2001 pa meni, da gre za različno zadevo, kolikor pa je sodišče razumeti tako, da izvršljivosti ni treba dokazovati, to direktno nasprotuje besedilu mednarodne pogodbe, ki zahteva dokaz o izvršljivosti tudi za priznanje sodne odločbe. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je zmotno uporabilo prvi odstavek 23. člena mednarodne pogodbe, ki ga je treba razumeti tako, da se v obsegu, ki s pogodbo ni določen, glede postopka uporabljajo predpisi države, ki odloča o priznanju in izvršitvi. Toda v mednarodni pogodbi je določeno, kaj je treba priložiti predlogu za priznanje tuje sodne odločbe - torej tudi potrdilo o izvršljivosti.

Sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje v skladu s 108. do 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP)(1), ob subsidiarni uporabi Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)(2) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(3), je vročilo pritožbo predlagajoči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3.Za odločitev o pritožbi je po petem odstavku 109. člena ZMZPP pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da slovenska sodišča v postopku za priznanje in izvršitev sodnih odločb uporabljajo določila ZMZPP, razen za tista razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi (4. člen ZMZPP). Ker v obravnavanem primeru predlagatelj zahteva priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo hrvaško sodišče, in je med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjena bilateralna mednarodna pogodba, je sodišče uporabilo predvsem določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o mednarodni pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju: Pogodba).(4) Toda ta Pogodba ureja postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe podobno kot ZMZPP, ki loči dva postopka: (1) postopek za priznanje tuje sodne odločbe, se pravi njene pravnomočnosti in njene popolne izenačitve z domačo sodno odločbo, in (2) postopek za priznanje izvršljivosti tuje sodne odločbe. Prvi postopek se uporablja predvsem za priznavanje oblikovalnih in ugotovitvenih sodb, izjemoma pa tudi za dajatvene sodbe, kadar se ne zahteva njihova izvršitev, temveč si želi stranka zagotoviti kake druge učinke (npr. če uveljavlja ugovor res iudicate). Postopek za priznanje izvršljivosti tuje sodne odločbe pa se presoja v izvršilnem postopku in je posebej prilagojen dajatvenim odločbam.(5) Pogodba z Republiko Hrvaško v poglavju o priznanju in izvršitvi sodnih odločb v 20. - 23. členu sočasno ureja postopek za priznanje in izvršitev odločbe. Tako določa, da o priznanju in izvršitvi odloča pristojno sodišče zaprošene države (drugi odstavek 21. člena Pogodbe), prošnjo za priznanje in izvršitev pa je po 22. členu Pogodbe mogoče vložiti pri sodišču države, ki odloča o priznanju in izvršitvi, ali pri sodišču države pogodbenice, ki je odločbo izdalo. Toda to ne izključuje možnosti, da bi predlagatelj vložil zahtevo samo za priznanje tuje sodbe odločbe. To izrecno velja za ugotovitveno sodbo, kjer izvršba ni mogoča in kjer predlagatelj tudi ne bi mogel predložiti potrdila tujega sodišča o izvršljivosti. Prav tako pa je tudi pri dajatveni sodbi mogoče pričakovati, da bo po priznanju sodne odločbe prišlo do prostovoljne izpolnitve zahtevka in da izvršilni postopek ne bo potreben.

Iz tega izhaja, da tudi Pogodba, ki v 21. členu skupaj navaja postopek za priznanje tuje (hrvaške) sodne odločbe in postopek za izvršitev tuje (hrvaške) sodne odločbe, vendarle loči dva postopka. In ker ni logično, da bi bilo treba v postopku za priznanje sodne odločbe izkazovati že tudi njeno izvršljivost, to potrdilo v postopku za priznanje tuje sodne odločbe ni potrebno. Tako je Vrhovno sodišče že odločilo v zadevi Cp 5/2001. V obravnavanem primeru je predlagatelj predlagal samo priznanje dajatvene sodbe hrvaškega sodišča, zato predložitev potrdila o izvršljivosti ni bila potrebna.

Op. št. (1): Ur.l. RS, št. 56/99, ki je začel veljati 28.7.1999.Op. št. (2): Ur.l. SRS, št. 30/86 in RS, št. 55/92.Op. št. (3): Ur.l. RS, št. 26/99-43/04.Op. št. (4): Ur.l. URS, št. 42/94 - Mednarodne pogodbe št.10.Op. št. (5): J. Juhart: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1991, str. 599 in M. Ilešič, A. Polajnar-Pavčnik ter D. Wedam-Lukić: Mednarodno zasebno pravo zakon s komentarjem, ČZ Uradni list, Ljubljana 1983, str. 111.