Jedro

Jasno je, da okopani del vinograda ne more biti hkrati še del kolovozne poti oziroma obratno. Hkratni obliki uporabe tega dela nepremičnine se torej izključujeta. Tisti, ki s svojim dejanjem skuša vsiliti od dosedanjega načina uporabe drugačen način, moti dosedanjo dejanskost oblasti nad stvarjo. Posestno varstvo ima tisti, ki dokaže, da je v taknem ekonomskem razmerju do stvari, ki se na zunaj manifestira kot dejanskost ene od oblik uporabe. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da je obravnavani del nepremičnine del okopanega tožničinega vinograda. Po tem delu je bilo voženo, zato je bila tožnica motena v svoji posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da sta toženca motila njeno posest vinogradniške parcele št. 1179 k.o. ... s tem, da sta v začetku meseca marca 1999 vozila s traktorjem in osebnim avtomobilom po izkopanem delu te parcele in v navedenem mesecu kljub opozorilu opravila še več takih voženj. Sodišče je hkrati zavrnilo tudi prepovedni del tožbenega zahtevka in predlog za izdajo začasne odredbe, tožnici pa naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške.

Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje pred drugim sodnikom. Navaja, da izpodbijani sklep nima utemeljenih razlogov za zavrnitev zahtevka že ob dokazih, ki jih ima v spisu, tudi zato ne, ker sodišče razen zaslišanja tožnice ni izvedlo nobenega od dokazov, ki jih je tožnica predlagala. Predlagala pa je zaslišanje C. J., Š. A., M. C. in Č. R., vpogled v dopis zastopnika tožnice, odgovor toženčeve zastopnice in sodni ogled. Za zavrnitev teh dokazov izpodbijani sklep nima nobenih razlogov. Meni, da je toženec, ker je na prvi stopnji izgubil posestno pravdo, hotel pridobiti nazaj posestno varstvo, zato je zagrešil motitveno dejanje, ko je po spornem delu zemljišča vozil s traktorjem. Po mnenju tožnice je tisti, ki je vozil po sporni poti, to lahko stori le za potrebe in v interesu toženca. Če že ni videla toženčevih prvih voženj v začetku marca, se je prepričala, da so bile te vožnje toženčeve, ker je v mesecu marcu še večkrat vozil in so to videle priče. Ni mogoče zatrjevati, da tožnica nima pravnega in ekonomskega interesa za posestno zaščito. Ne gre za oslovo senco, ampak je v ozadju spor o lastnini enometerskega pasu ob meji obeh parcel pravdnih strank. Navedla je še, da drugotoženec lahko stokrat dokazuje, da je 20.3.1999 žagal les, pa to ne pomeni, da ga je žagal vseh 24 ur tistega dne. Sodišče je razpravljalo enostransko in pristransko, ob tem pa ignoriralo dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, hkrati pa ni doumelo, kakšnega pomena je bila pravda opr. št. I P 239/96 in iz katere izhaja dokaz, da se zatrjevanemu alibiju tožencev ne more verjeti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ima sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti, če dokaže, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki je motil posest, da njegovo dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je to dejanje samovoljno in protipravno (75., 77. in 78. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da tožnica ni dokazala dveh od navedenih predpostavk, ki morajo biti sicer kumulativno podane. Po mnenju sodišča prve stopnje ni podan obstoj motitvenega dejanja, ker v obravnavanem primeru ne gre za pravno in ekonomsko upošteven poseg v posest, tožnica pa tudi ni dokazala, da sta motilni dejanji storila toženca.

Tožnica upravičeno graja ugotovitev o odsotnosti prvo navedene predpostavke. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da sta toženca vozila s traktorjem in avtomobilom po prekopanem delu njenega vinograda. Tožbi priložene fotografije jasno izkazujejo (zato tudi ni bil potreben sodni ogled), da je bilo voženo izven utečenih kolesnic in po okopanem delu tožničinega vinograda. Jasno je, da okopani del vinograda ne more biti hkrati še del kolovozne poti oziroma obratno. Hkratni obliki uporabe tega dela nepremičnine se torej izključujeta. Tisti, ki s svojim dejanjem skuša vsiliti od dosedanjega načina uporabe drugačen način, moti dosedanjo dejanskost oblasti nad stvarjo. Posestno varstvo ima tisti, ki dokaže, da je v taknem ekonomskem razmerju do stvari, ki se na zunaj manifestira kot dejanskost ene od oblik uporabe. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da je obravnavani del nepremičnine del okopanega tožničinega vinograda. Po tem delu je bilo voženo, zato je bila tožnica motena v svoji posesti.

Pritrditi pa je treba ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da sta motilni dejanji storila prav toženca (215. člen ZPP). Po dejanskih trditvah tožbe je tožnica v prvem tednu marca opazila, da je bilo voženo po izkopanem delu njene parcele, kar naj bi storil toženec (prvotoženec), 20.3.1999 pa sta priči J. C. in A. Š. videla z avtom voziti drugotoženca. Zaslišana kot stranka je tožnica slednji dogodek natančneje opredelila. Povedala je, da je navedenega dne tudi sama videla drugotoženca voziti in sicer ob mraku, s traktorjem in ne z avtom. Drugotoženec je to zanikal s trditvijo, da to ni mogel biti on, saj navedenega dne sploh ni bil pri vinogradih. Ves dan je bil namreč na žagi v Š. vasi. Ker je drugotoženec izkazal svojo odsotnost navedenega dne z računom žage in prepričljivima izpovedbama prič J. K. in J. P., ki sta povedala, da je bil toženec na žagi do noči oziroma trdne noči, je sodišče upravičeno verjelo njemu, ne pa nezanesljivi izpovedbi tožnice. Glede na navedeno je pravilno štelo, da nadaljnje dokazovanje ni potrebno, kar je v razlogih sklepa tudi navedlo. To pomeni da ni bilo potrebno dokazovanje navedene tožbene trditve še z zaslišanjem prič C. in Š.. Prav tako pa tudi ni bilo potrebno dokazovanje z zaslišanjem predlaganih prič M. C. in R. Č., ki naj bi izpovedovala o videnju kolesnic, v kar pa se je sodišče prepričalo že z vpogledom v fotografije. Po drugi strani pa tožbene trditve o toženčevi vožnji s traktorjem v prvem tednu marca tako ali tako temeljijo le na trditvi, da je to lahko storil le on, ker je zgubil drugo motenjsko pravdo med pravdnima strankama, kar pa je le spekulacija, oziroma trditev brez vsake dokazne opore.

Glede na navedeno se izkaže izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje za pravilno. Ker ni podan noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov je bilo treba tožničino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).