9. 9. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Amina Nur, Novo mesto, ki jo zastopa Matej Šporar, odvetnik v Novem mestu, na seji 9. septembra 2024

sklenil:

1.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1634/2020 z dne 5. 1. 2021 v zvezi z delno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 31/2019 z dne 26. 5. 2020 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je sprožila pravdo zaradi ugotovitve in razdelitve skupnega premoženja, ki naj bi ga ustvarila s tožencem v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Podredno je uveljavljala tudi druge zahtevke (zaradi ugotovitve solastnine oziroma zaradi izplačila denarnega zneska iz naslova vlaganj). Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je potrdilo delno zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sklepom št. II DoR 59/2021 z dne 16. 6. 2021 zavrnilo pritožničin predlog za dopustitev revizije.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo (z dne 27. 9. 2021) izpodbija sodbi, ne pa tudi sklepa Vrhovnega sodišča. Hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem zatrjuje, da iz upravičenih razlogov ustavne pritožbe ni vložila v roku, to je do 30. 8. 2021. Navaja, da je bila v času, ko je tekel rok za vložitev ustavne pritožbe, in sicer 14. 8. 2021, žrtev kaznivega dejanja, saj da jo je v večernem času napadla neznana oseba, ji zvila roke za hrbet in ji grozila, da se ne bo dobro končalo, če bo objavila knjigo o njenem življenju s tožencem, ki jo je nameravala napisati. Po napadu naj bi (16. 8. 2021) poiskala zdravniško pomoč. Akutno bolezensko stanje naj bi trajalo do 20. 9. 2021, naslednji dan, tj. 21. 9. 2021, naj bi se zglasila pri odvetniku. Pritožnica je 23. 9. 2021 podala na zapisnik kazensko ovadbo zoper neznanega storilca. V podkrepitev navedb pritožnica prilaga zapisnik o podaji ustne ovadbe in zdravniško potrdilo.

3.Podrejeno pritožnica predlaga izjemno obravnavo njene ustavne pritožbe, vložene po poteku roka, saj naj bi šlo za posebno utemeljen primer v smislu tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Posebno utemeljenost primera pritožnica utemeljuje (i) s sklicevanjem na kršitev pravice do enakopravnega obravnavanja iz 14. člena Ustave, v neskladju s katero naj bi bilo nosilno stališče izpodbijane sodbe Višjega sodišča, da že zaradi obstoja zakonskega zadržka prej sklenjene zakonske zveze ni dokazala, da bi živela s tožencem v pravno veljavni zunajzakonski skupnosti, ter (ii) z utemeljevanjem, da zaradi te kršitve trpi hujše posledice, saj se izpodbijana odločitev nanaša na celotno premoženje, ustvarjeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki je večje vrednosti.

B.

4.V skladu s 6. členom ZUstS Ustavno sodišče o vprašanjih postopka, ki niso urejena s tem zakonom, glede na pravno naravo zadeve smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči. Glede na to, da pritožnica predlaga vrnitev v prejšnje stanje v postopku ustavne pritožbe zoper sodne odločbe, izdane v pravdnem postopku, se smiselno uporabljajo 116.–120. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP). Skladno s temi določbami sodišče stranki dovoli, da opravi zamujeno dejanje pozneje, če na njen predlog spozna, da je zamudila rok iz upravičenega vzroka. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, vložiti pa se mora v petnajstih dneh po prenehanju vzroka oziroma najpozneje v šestih mesecih po zamudi.

5.Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Upravičenost vzroka se tako presoja s subjektivnega stališča stranke (subjektivna teorija), upoštevaje pri tem okoliščine posameznega primera.[1] Vprašanje nezakrivljenosti zamude pa se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v primeru, da tega ne more zagotoviti, je zamuda neodvrnljiva.[2] Institut vrnitve v prejšnje stanje je namreč sredstvo, ki izjemoma omogoča, da se postopek vrne v stanje, v katerem je bil pred zamudo, in se opravi zamujeno procesno dejanje. Vrnitev v prejšnje stanje je kot izjema nujno omejena le na tiste primere, ko gre za upravičen vzrok za zamudo, ker je treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.[3]

6.Škodni dogodek z dne 14. 8. 2021, ki se je pripetil še v času odprtega roka za ustavno pritožbo, kot tudi samo poslabšanje zdravstvenega stanja pritožnice neposredno po spornem dogodku, nedvomno pomenita okoliščini, ki nista bili niti predvidljivi niti odvrnljivi. Ti okoliščini je pritožnica po presoji senata Ustavnega sodišča s predložitvijo zdravniškega potrdila z dne 16. 8. 2021 in zapisnika o kazenski ovadbi z dne 23. 9. 2021 tudi zadostno izkazala. Oceniti pa je treba še, ali bi lahko pritožnica kljub temu pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva. Iz zdravniškega potrdila izhaja, da so bila pritožnici predpisana zdravila. Pritožnica zatrjuje, da je akutno stanje trajalo vse do 20. 9. 2021 in da je zato šele 21. 9. 2021 obiskala odvetnika. Vendar pritožnica okoliščine, da je akutno stanje trajalo vse do 20. 9. 2021, da torej prej ni mogla stopiti v stik z odvetnikom, ni zadostno izkazala. Po oceni senata Ustavnega sodišča lahko namreč zamuda zaradi bolezni upraviči vrnitev v prejšnje stanje le, če je bolezen tako močno in toliko časa vplivala na opravilno sposobnost stranke, da bi bilo od nje pretirano zahtevati, da poskrbi za pravočasno opravo procesnega dejanja. V tej zadevi je treba kot pomembno upoštevati tudi okoliščino, da je pritožnico že v postopku pred rednimi sodišči zastopal odvetnik, ki je nato v njenem imenu tudi vložil ustavno pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožnica pa ni podrobneje utemeljila in še manj izkazala (denimo s predložitvijo potrdila o bolniškem staležu), da vse do 21. 9. 2021, torej nič prej kot pet tednov po spornem dogodku, ni bila sposobna vzpostaviti stika z odvetnikom, ki jo je že dotlej zastopal, ter ga pooblastiti še za vložitev ustavne pritožbe. Upoštevaje navedeno, pritožnica po oceni senata Ustavnega sodišča ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da ni mogla pravi čas oziroma vsaj prej, kot je to storila, poskrbeti, da bi si zagotovila opravo procesnega dejanja vložitve ustavne pritožbe prek pooblaščenca. Glede na navedeno je senat Ustavnega sodišča pritožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil (1. točka izreka).

7.Pritožnica je podredno vložila tudi predlog za izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena ZUstS. Na podlagi te zakonske določbe lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po poteku 60-dnevnega roka od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Skladno z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča se posebna utemeljenost primera nanaša na vsebino izpodbijane sodne odločbe oziroma na posebej hude posledice, ki jih ima sodna odločba za pritožnika.[4] Posebej utemeljen primer v smislu tretjega odstavka 52. člena ZUstS je po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča podan, če je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin mogoče zaključiti, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.[5] Pri presoji izjemne dopustnosti prepozne ustavne pritožbe zoper civilne sodne odločbe pa je namreč treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke, ki se je lahko utemeljeno zanesla na to, da je zadeva zanjo zaključena.[6]

8.Senat Ustavnega sodišča po vpogledu v listine v spisu ni mogel zaključiti, da bi šlo v tej zadevi za posebno utemeljen primer. Senat sicer lahko sledi pritožnici, da je zadeva, ki se nanaša na ugotovitev skupnega premoženja, zanjo večjega pomena. Vendar zgolj na podlagi take narave spora, ob odsotnosti konkretizirane trditvene podlage v smeri posebej hudih posledic, ki naj bi jih pritožnica zaradi izpodbijane odločitve trpela, ni mogoč sklep, da pritožnici že odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka samega po sebi (ob tem, da je sodni postopek glede podrednih zahtevkov še odprt) povzroča posebej hude posledice. Že zato v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe. Glede na navedeno je senat ustavno pritožbo zavrgel (2. točka izreka).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 6. člena in četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik senata

[1]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-510/03 z dne 9. 6. 2005 (Uradni list RS št. 59/05, in OdlUS XIV, 95), 6. točka obrazložitve, in št. Up-552/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 81/10), 8. točka obrazložitve.

[2]Prim. A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 479–481.

[3]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-510/03, 6. točka obrazložitve, in št. Up-522/09, 6. točka obrazložitve.

[4]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-267/96 z dne 28. 5. 1997.

[5]Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepih št. Up-109/01 z dne 26. 3. 2002, 3. točka obrazložitve, št. Up-15/07 z dne 8. 3. 2007, 3. točka obrazložitve, in št. Up-287/16 z dne 21. 6. 2016, 3. in 5. točka obrazložitve.

[6]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-33/99 z dne 10. 10. 2000 (OdlUS IX, 313), 3. točka obrazložitve, in št. Up-506/11 z dne 2. 3. 2012, 2. točka obrazložitve.