Jedro

ODZ je v paragrafu 479 uredil tim. nepravilne služnosti, ki so po vsebini stvarne služnosti (predmetna služnost je v korist eni in v breme drugi nepremičnini, ko je moral lastnik trpeti določena dejanja), le da so ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča - nepremičnine parc. št. 557/2 in *74/1 k.o. 2595 ..., last prve tožnice do 13/16, drugega tožnika do 2/16 in tretje tožnice do 1/16 obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica kanalizacijske napeljave, ki predstavlja izliv iz greznice, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 55/15 k.o. 2595 ..., last tožencev, vsakega do 1/2, kot služečega zemljišča in sicer v delu, ki poteka ob meji s parc. št. 1898 k.o. 2595 ... ter v presežnem delu ugotovitev služnostne pravice hoje, vožnje s kolesom, motornim kolesom, osebnim vozilom, traktorjem, kombiniranim vozilom in tovornimi vozili, v primeru gradnje ali potreb gospodinjstva in z delovnimi stroji v primeru gradnje, pri čemer gradnje obsega tudi obnovo ali rekonstrukcijo stanovanjskega objekta ter vzdrževanja kanalizacije, zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Obe stranki sta se zoper sodbo pritožili. Uveljavljata vse pritožbene razloge in priglašata stroške.

3. Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da se zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je napačno postopalo, ko ni določilo predlaganega izvedenca geodetske stroke, za kar se je odločilo, ker tožnica z zahtevkom ni uspela. Prav tako bi moralo izvesti predlagane dokaze z izvedencem grafološke stroke, ki bi lahko ugotavljal verodostojnost podpisa J.F..na spornem pisnem soglasju.

4. Povzelo je izpoved prvega toženca, a je spregledalo neresnice. Ne drži, da bi po smrti C. B. njegovim otrokom prepovedal uporabo poti. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je začel potomcem C. B. postavljati ovire šele tri do štiri leta nazaj. Od smrti leta 1991 pa do leta 2012 pravnim naslednikom C. B. nihče ni preprečeval uporabe. V času, ko sta se toženca izvrševanju služnosti uprla, je bila slednja že priposestvovana. Pot so je izpovedal prvi toženec, o vožnji z vsemi vozili tudi druga toženka, ki je izpovedala tudi, da je prihajala po smrti C. B.prva tožnica na obiske, preostala dva tožnika pa nekajkrat na leto. Omenila pa je tudi, da so otroci hodili na obisk pred smrtjo C. B., kot tudi potem, in so vedno koristili sporno pot ter na njej celo parkirali. Uporabo poti priznavata tudi toženca in je zato odločitev sodišča presenetljiva. Tudi priča A.S. je izpovedal o konfliktih šele pet do šest let nazaj, o koriščenju sporne poti s strani C. B.in R. B., a do tega se sodišče ne opredeli. Podana je kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ta priča je tudi povedala, da na sprednjem delu hiše tožnice ni videla parkiranih avtomobilov. To je logično, saj so bili parkirani na zadnji.

5. Ugotovitev sodišča, da je dal J.F. dovoljenje za uporabo sporne poti le pokojnemu C. B., pa je neživljenjska. Ali sodišče pričakuje, da bi dal dovoljenje leta 1968 še mladoletnim otrokom. Sporno pot je cel čas uporabljala tudi R.B., a temu ni nihče nasprotoval. Očitno je, da je bilo dovoljenje dano tudi ženi in potomcem C.B.. Tožnica je pot betonirala in vzdrževala, pred njo pa predniki. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da tožnica ni zadostila trditveni podlagi o pogostosti izvrševanja služnosti. To je navedla že v tožbi oziroma v pripravljalni vlogi 15.11.2014, kjer je navedeno, da so tožniki oziroma pravni predniki sporno pot vseskozi uporabljali za hojo, vožnjo ...., pri čemer je evidentno, da je šlo za vsakodnevno uporabo poti. Glede očitka sodišča o nejasnosti, kdaj so se izvajala gradbena dela, opozori na izpovedbo tožnice, da je to bilo v letih 1968 - 1969 (prizidek k hiši), po letu 2011 pa je bilo razširjeno dvorišče, kar po novem omogoča parkiranje dveh osebnih avtomobilov. Jasno je, da V.F.ni mogla vedeti, komu in kdaj je bilo podano dovoljenje za uporabo poti, saj se je na Š. preselila šele sredi 80-ih let, služnost pa je bila dogovorjena v 60-ih letih. Njeno izpovedbo je treba jemati z rezervo tudi zaradi sorodstvene povezave. Sodišče je napačno interpretiralo izpovedbo tožnice, da se je v preteklosti že pripetilo, da so ona ali brat in sestra ob prihodu na Š. prejeli listek sosedov zaradi prepovedanega parkiranja. Dodala je namreč, da je bilo to pet do šest let nazaj. Zaključek, da je bilo to pred letom 1991, ki ga poda sodišče, je napačen. Nima osnove v izpovedbi in trditvah strank. Listki, rampa in opozorilna tabla so se pojavljali šele po letu 2011. 6. Sodišče je napačno uporabilo določbe ZPP (243. in 339. člen), materialne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) ter kršilo pravice do pravnega sredstva iz 25. člena in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj ni izvedlo predlaganih dokazov z izvedencem geodetske in grafološke stroke.

7. Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka. Uvodoma opozarja, da je bila uveljavljana služnost napeljave in vzdrževanja kanalizacije, sodišče pa je samo preoblikovalo zahtevek v služnostno pravico kanalizacijske napeljave, ki predstavlja izliv iz greznice. Gre za drugovrsten zahtevek, to je priposestvovanje nedovoljene, bistvene emisije, ki jih urejata 73. - 75. člen SPZ in 133. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki se uveljavlja z negatorno tožbo lastnika. Bistveno je, da se je pravica izvrševala na skrivaj. Toženca sta v odgovoru na tožbo nasprotovala priposestvovanju, saj manjka dobra vera, služnost pa se je izvrševala na skrivaj, saj je cevi brez soglasja in na skrivaj napeljal po parceli tožencev prednik tožnikov C. B. Sporna je tudi kanalizacija. Ko je v letu 1986 tožena stranka opazila cevi, je prepovedala nadaljnje poseganje. Zemljišče je tudi nadzidala z objektom. Tožniki torej tudi možnosti vzdrževati cevi niso imeli. Zato je bila na parceli tožnikov izdelana tudi greznica, a so žal tožniki v te cevi skrivaj napeljali še odtok iz greznice. Za to sta toženca izvedele šele v izvedenskem mnenju. Sodišče je razširilo okvir tožbenega zahtevka, ki je bil časovno omejen od leta 1986 do 1988 na obdobje od 1986 do vložitve tožbe v letu 2011. Priposestvovalna doba pa se je, če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, končala s prepovedjo ravnanja, torej dve leti pred koncem zatrjevane priposestvovalne dobe. Tožnika (pravilno očitno toženca) sta ves čas odbijala navedbe, da po njuni parceli poteka kanalizacijska napeljava.

8. Opozarjata še na mnenje izvedenca, ki je potrdil nestrokovnost izvedbe cevi, in pojasnil, da se ta zaključi (izgubi) v cestišču, kar je nedovoljeno in neskladno z zakonodajo, ki ureja greznice in nedovoljene izpuste v okolje, saj fekalne odplake škodujejo javnemu zdravju. Sodišče bi po 3. členu ZPP moralo taka razpolaganja strank omejiti. Sodišče se mora opredeliti do bistvenih trditev strank v postopku. Ločiti je treba tudi med kanalizacijo in greznico. Izvedenec je potek napeljave opredelil ob temeljih objekta 280, čemur sodišče, ne da bi podalo razloge, ne sledi, ter odloči o služnosti ob meji s parc. št. 1898 k.o. .... Nova določitev poteka služnosti je novo, v postopku nezatrjevano dejstvo, služnost je razširilo izven območja, ki sta ga v postopku določili tožeča (po sredini poti cca 2 metra od meje s parc. št. 1898) in tožena stranka (ob objektu cca 4,17 od meje s parc. št. 1898).

9. Opozarjata tudi na pravna pravila paragrafa 1460 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), ki zahteva pošteno, torej dobroverno in pristno posest. Ker so tožniki vedeli, da zemljišče ni njihovo, z vgradnjo cevi na tujem svetu niso mogli pridobiti služnosti (pravno pravilo paragrafa 418 ODZ). Tožena stranka kot lastnik ni mogla preveriti, kaj teče po ceveh, saj je tožnik na skrivaj preplastil področje izliva z betonom. Prepričana je bila namreč, da tožniki po prepovedi od leta 1986 ne uporabljajo cevi in da se po ceveh izliva zgolj podtalna voda, ki pa ne predstavlja bistvene težave in da tožniki greznico uporabljajo skladno s predpisi, jo torej letno čistijo in v okolico ne izpuščajo fekalnih odplak. Do vprašanja, kako je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost in vprašanja nasprotovanja lastnika služeče stvari v smislu drugega odstavka 217 člena SPZ, pa se sodišče ni opredelilo. Odločitev sodišča pravzaprav pomeni prepoved lastniku, da varuje svojo nepremičnino pred zamakanjem. Vsebina služnosti je lahko pozitivna ali negativna. Pri pozitivni služnosti lahko imetnik tujo stvar uporablja, pri negativni pa se mora lastnik služeče stvari delu svoje lastninske pravice odpovedati. Pri nekontroliranem izlivu iz greznice po razpokanih in deloma neobstoječih ceveh te vsebine ni zaslediti, saj izliv ne predstavlja uporabe, služnost se mora namreč izvrševati obzirno, kar v tem primeru ni podano. Na gospodarskem posestvu 280* mora tožena stranka zaradi izpusta izvršiti sanacijo, torej gre za škodo, služnost pa ne sme v posledici izvrševanja drugim povzročati škode. Zatem izpodbija presojo uspeha in posledično odločbo o stroških.

10. Prva tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga zavrnitev. Priglasila je stroške. Za postavitev cevi sta toženca vedela, J.F. je izpovedal, da jih je postavil pokojni C. B.. Vedela sta torej, da so bile napeljane cevi iz greznice vse od leta 1986 dalje. Vsaka greznica pa potrebuje odtok. Navedbe tožencev so tudi kontradiktorne, ko enkrat trdita, da se cevi niso uporabljale, drugič pa priznavata, da so se, vendar za pretok odpadnih voda.

11. Pritožbi sta utemeljeni.

12. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožb ter pri tem opravilo uradni preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava in morebitnega obstoja uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

13. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da sta se prvi toženec (v nadaljevanju toženec) in pravni prednik tožnikov C..B. 30.3.1968 dogovorila za skupno uporabo poti po parceli št. 557/15 k.o. ... ki je v solasti tožencev. Sodišče prve stopnje je ocenilo listino (priloga (A7) in tudi s primerjavo drugih toženčevih podpisov zaključilo, da ne gre za toženčev podpis, zato ni sklenjen pisni dogovor o skupni uporabi poti. Pritožba tega zaključka opredeljeno ne graja, in zato ni jasna pritožbena graja neizvedbe dokaza z izvedencem grafološke stroke, ki bi presodil, ali je podpis na listini toženčev, saj gre na listini le za zapis toženčevega imena, podpisa pa ni.

14. Prvostopenjsko sodišče je po oceni dokazov presodilo, da je toženec dal pravnemu predniku tožnikov dovoljenje za uporabo poti, obsega in trajanja dovoljenja nista določila. Zaključilo je, da gre za nepravo osebno služnost, ki je neprenosljiva (pritožba take razloge graja s trditvijo, da je dogovorjena in izvrševana služnost tudi v korist žene in otrok). Za tak zaključek ni navedlo ne pravne podlage in ne razlogov, posebej, ker je v tedanjem obdobju prišla v poštev uporaba ODZ, ki je paragrafu 479 uredil tim. nepravilne služnosti, ki so po vsebini stvarne služnosti (predmetna služnost je v korist eni in v breme drugi nepremičnini, ko je moral lastnik trpeti določena dejanja), le da so ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta. Tudi zanje so veljala pravila o priposestvovanju, saj ODZ priposestvovanja služnosti ni omejil le na prave stvarne služnosti (priposestvovati je bilo mogoče stvarne, neprave stvarne in osebne služnosti) (prim. odločbo VS RS 1022/2008). Vprašanje pa je pomembno za presojo, ali je služnost prenosljiva (stvarne služnost so prenosljive) in bi pozitiven odgovor pomenil, da bi bilo treba v priposestvovalno dobo všteti tudi dobo pravnega prednika tožnikov (ki je služnost izvrševal pošteno, skladno z dovoljenjem, torej prepričan, da mu ta pravica pripada), česar pa prvostopenjsko sodišče ni storilo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča. Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja predstavljajo pravila o pridobitvi stvarne služnosti na podlagi samega zakona. Tako se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (nepravo priposestvovanje služnosti, prvi odstavek 54. člena ZTLR). ZTLR je sicer pričel veljati 1. 9. 1980, vendar je glede stvarnih služnosti uzakonil stališča, ki so se oblikovala v tedanji sodni praksi na podlagi pravil ODZ (tudi po pravnih pravilih ODZ (paragrafi 1460 do 1464 in paragraf 1479) v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960 je bilo priposestvovanje stvarne služnosti mogoče ob izpolnitvi dveh pogojev: da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost 20 let in da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval) . Že v času, iz katerega izvira sporno razmerje, je veljalo, da mora lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvrševati upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost. 15. Ker se je zatrjevala pridobitev služnosti hoje, vožnje s kolesom, motornim kolesom, osebnim vozilom, traktorjem, kombiniranim vozilom in tovornimi vozili, v primeru gradnje ali potreb gospodinjstva in z delovnimi stroji v primeru gradnje, pri čemer gradnja obsega tudi obnovo ali rekonstrukcijo stanovanjskega objekta ter vzdrževanja kanalizacije, ni mogoče pritrditi sodbenemu zaključku, da zgolj izpoved "tožnice" (podatki spisa izkazujejo, da gre za vsebino izpovedbe prve tožnice, hčere C. B. o prejetih listkih (pritožba utemeljeno opozori, da se je izpovedba nanašala le na prepoved parkiranja - torej ne tudi voženj) za časa življenja očeta pomeni, da je bilo s strani tožencev oporekano tudi izvrševanje prehodov oz. prevozov. Ni pa slediti navedbi pritožbe, da je prva tožnica omenjala le obdobje 5-6-let nazaj, saj je jasno povedala o prejetih listkih ob parkiranju že v času življenja očeta. Prav tako so posplošeni razlogi sodišča o nezadostni trditveni podlagi, ki naj ne bi zajela posamičnih prevoznih sredstev in obdobja izvajanja. Tožniki so navedli, da so pot uporabljali od leta 1968, ko je bila narejena (po njihovem pravnem predniku s soglasjem toženca) za hojo, vožnjo v šolo, službo, vozili so gradbeni material za adaptacijo hiše, drva, nafto,?., pot čistili,.. kar počnejo še danes. Določene vrste služnosti so se že po jasnih tožbenih trditvah vsa leta kontinuirano izvrševale, in ker se je služnost dejansko potrditvah tožbe izvrševala na različne načine (hoja, avto, traktor, tovornjak), se je lahko z najširšim obsegom (tj. hoja in vožnje z vsemi vozili) priposestvovala le, če so glede takšnega načina izvrševanja izpolnjeni vsi pogoji priposestvovanja, sicer pa le delno, ni pa morebitna pomanjkljiva trditvena podlaga o časovnem okviru gradnje (očitek sodišča) podlaga za oceno o nesklepčnosti tožbe glede služnosti vseh prehodov in voženj. Sicer pa ima tudi sodišče prve stopnje dolžnost, da ob delno pomanjkljivi trditveni podlagi stranke na to opozori (razen če to stori določno nasprotna stranka - sodišče se na tako opozorilo le posplošeno sklicuje). Sodbe se ob povedanem ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker so razlogi posplošeni, mestoma pravno in dejansko niso obrazloženi. Poleg tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava prvostopenjsko sodišče vseh odločilnih dejstev ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitev in na podlagi po potrebi dopolnjenega dokaznega postopka v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP oblikovati dokazno oceno, vse pa v okviru trditev strank ob pravilni uporabi materialnega prava (v predmetni sodbi je predvsem povzelo izpovedbe strank in prič, celovite dokazne ocene pa ni opravilo). Sodišče prve stopnje bo moralo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih bo sprejelo svojo odločitev.

K pritožbi tožene stranke:

16. V tožbenem zahtevku je tožeča stranka uveljavljala služnost napeljave in vzdrževanja kanalizacije, in je sodišče preoblikovalo zahtevek v služnostno pravico kanalizacijske napeljave, ki predstavlja izliv iz greznice, kar izpostavi pritožba. Vendar ne gre za drugovrsten zahtevek, kot trdi pritožba, pač pa je odločeno v okviru obstoječega zahtevka, le prisojeno je nekaj manj (cevi niso v nadaljevanju priključene na javno omrežje kanalizacije).

17. V sodbi je ugotovljeno, da sta toženca izvedela za cevi ob gradnji hišic v letu 1986. Takrat je po presoji sodišča začela teči priposestvovalna doba in se je do leta 2011 iztekla. Po prvem odstavku 54. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je tedaj že veljal, za priposestvovanje stvarne služnosti zadošča, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (enako SPZ v drugem odstavku 217. člena). Stvarne služnosti pa ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (drugi odstavek 54. člena ZTLR - ODZ je imel podobne določbe). Pravno pravilen je sodbeni razlog, da pred letom 1986 priposestvovanje ni moglo začeti teči, saj lastnika za položene cevi nista vedela in se izvrševanju služnosti ne bi mogla upreti (pritožba tega zaključka niti ne napada). Vendar pa je prvostopenjsko sodišče spregledalo pomembne trditve strank v postopku, toženca sta npr. trdila, da sta uporabo cevi za potrebe kanalizacije prepovedala, morebitni posegi, za katere naj bi izvedela ob prejemu mnenja izvedenca, so se opravljali na skrivaj. Do teh trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav, če bi držale, priposestvovalna doba ni mogla začeti teči iz razlogov, kot že pojasnjeno. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v ugodilnem delu in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku je treba v zvezi s pogojem nenasprotovanja lastnika služeče stvari upoštevati zgoraj navedena materialnopravna stališča. Sodba mora vsebovati tudi jasne razloge o vseh pravno relevantnih ugovorih tožencev, npr. da gre za nedovoljene imisije, prihaja do zamakanja, neprijetnih vonjav, ustreznih dovoljenj za izpust v okolje ni ..., prav tako bo moralo upoštevati, da predstavlja služnost omejitev lastninske pravice, in ob morebitni ugoditvi ali delni ugoditvi zahtevku paziti, da bo le ta določno opredeljena, tudi prostorsko.

18. Odločitev o stroških je posledica razveljavitve sodbe (tretji odstavek) 165. člena ZPP.