Up-185/95

19.6.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe P. K. iz M., v priporu v Z. R., ki ga zastopa L. Š.-U., odvetnica v L. na seji senata dne 19. junija 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba P. K.

1.zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 498/95 z dne 29.9.1995 in

2.zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 220/95 z dne 21.12.1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1203/95 z dne 29.12.1995 se ne sprejme v obravnavo.

Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju št.

Ks 20/96 z dne 30.1.1996 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 153/96 z dne 13.2.1996

se sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je 27.11.1995 vložil ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, naveden v točki I 1 izreka tega sklepa. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče odredilo pripor v nasprotju z 20. členom Ustave, ker naj ne bi bil podan utemeljen sum, da je storil očitano mu dejanje. Meni, da priporni razlog begosumnosti ni podan ter da je sodišče z izpodbijanim aktom kršilo njegove pravice iz 14., 22., 25. in 27. člena Ustave ter pravico do osebne svobode. Ker je bil pripor zoper pritožnika odrejen 15.9.1994, naj bi sodišče s podaljševanjem pripora kršilo tudi njegovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbi 23. člena Ustave. Pritožnik je predlagal, da se pripor odpravi oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločitev.

2.Dne 12.1.1996 je pritožnik vložil novo ustavno pritožbo zoper sklepa Okrožnega in Višjega sodišča, navedena v točki I 2 izreka tega sklepa. V pritožbi navaja, da ne obstoji utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje ter da priporni razlog begosumnosti ni podan. Predlaga odpravo pripora. Dne 30.1.1996 je pritožnik dopolnil ustavno pritožbo z zatrjevanjem, da mu je pripor potekel 29.1.1996, pa niti on niti njegova zagovornica nista prejela sklepa o podaljšanju pripora. Pritožnik naj bi bil v priporu ne da bi bila za pripor izdana sodna odločba. S tem naj bi bile kršene pritožnikove pravice iz 19., 20., 27. ter 32. člena Ustave. Dne 20.2.1996 je pritožnik ustavno pritožbo dopolnil s predložitvijo sklepa, navedenega v točki II izreka tega sklepa, in z dodatnimi navedbami. Zatrjuje še, da mu je sodišče pripor podaljšalo kar z dopisom. Razlog begosumnosti za odreditev pripora naj ne bi obstojal, ker ni nikakršnih dokumentov ali pričevanj, da ima pritožnik namen oditi v tujino. Predlaga, da Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme in pripor odpravi.

3.S prvoizpodbijanim sklepom je Višje sodišče ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožniku podaljšalo pripor zaradi begosumnosti po 1. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP). Begosumnost je sodišče utemeljilo z naslednjimi razlogi:

4.S sklepom št. Ks 220/95 z dne 21.12.1995 je Okrožno sodišče zavrnilo predlog za odpravo pripora in položitev varščine in podaljšalo pripor zoper pritožnika "za dva meseca, to je do 29.1.1996". Za pritožnika sta varščino ponudila njegova starša in sicer stanovanjsko hišo, katere vrednost je ocenil sodni cenilec. Sodišče je glede na težo kaznivega dejanja ob okoliščinah konkretnega primera ocenilo, da s ponujeno varščino ni mogoče dati jamstva za nevarnost bega. Sodišče utemeljuje presojo z naslednjimi razlogi: "Senat se ni tako odločil zato, ker dejansko v praksi ne bi bilo mogoče realizirati prodaje naseljene stanovanjske hiše ob obtoženčevem verjetnem pobegu, ravno tako ni bilo odločilno dejstvo, da je v vrednosti hiše veliko vloženega denarja pokojne M. K. (spis l. št. 253, 268 in fotografije v spisu), pač pa je tako zaključil zaradi ocene, da je podana zelo velika verjetnost, da bi obtoženec na prostosti kljub varščini odšel v tujino in se s tem izognil kazenskemu postopku." Sodišče se sklicuje in ponavlja že navedene razloge, zaradi katerih šteje, da je begosumnost podana. Zavrnilo pa je tudi pritožnikovo zatrjevanje glede trajanja pripora z razlogom obsežnosti in strokovne zahtevnosti zadeve ter z navajanjem, da je postopek tekel kontinuirano. Pritožbeno sodišče je s sklepom št. Kp1203/95 potrdilo razloge prvostopne sodne odločbe in zavrnilo pritožbo pritožnika in njegove zagovornice.

5.V prejšnji točki te obrazložitve navedeni sklep Okrožnega sodišča je imel sprva datum 23.11.1995. Prvostopno sodišče je s sklepom št. Ks 220/95 z dne 8.1.1996 izdalo sklep o popravi glede datuma seje.

6.S sklepom št. Ks 20/96 z dne 30.1.1996 je Okrožno sodišče odločilo o podaljšanju pripora. Sodišče je odločilo o podaljšanju pripora pred potekom dveh mesecev od zadnje seje senata, na kateri je bil izdan sklep o podaljšanju z obrazložitvijo, da se odpravi v izreku sklepa št. Ks 220/95 z dne 21.12.1995 vsebovana nejasnost o času, za katerega je bil pripor podaljšan. Priporni razlog begosumnosti je po mnenju sodišča podan zaradi obstoja konkretnih okoliščin. Sodišče se sklicuje na pritožnikovo željo in možnost zaposlitve in življenja v A., kar utemeljuje z izpovedbami priče, zaslišane v preiskavi in na glavni obravnavi. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbene navedbe glede datuma odločanja o priporu je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je zunajobravnavni senat ravnal v skladu z določbo drugega odstavka 207. člena ZKP. Po tej določbi mora senat po mnenju Višjega sodišča po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa preizkusiti, ali so še podani priporni razlogi in mu ob podaljševanju pripora ni treba odločiti, do kdaj se pripor podaljša, kot naj bi to brez potrebe storilo prvostopno sodišče. Pritrdilo pa je tudi razlogom prvostopnega sklepa glede obstoja pripornega razloga begosumnosti.

B. - I.

7.Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 20.3.1996 združil zaradi skupnega odločanja obravnavo navedenih ustavnih pritožb.

Vpogledal je kazenski spis Okrožnega sodišča v Kranju št. K 315/95.

8.Zoper pritožnika je bil pripor odrejen dne 15.9.1994.

Pritožnik sklepov, s katerimi je bil odrejen in podaljševan pripor pred izdajo v izreku te odločbe prvonavedenega sklepa, ni izpodbijal. Ustavna pritožba je poseben institut varovanja človekovih pravic in svoboščin in je v sistemu sodnega varstva namenjena izjemni obravnavi sodnih odločb. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče opravlja nadzor nad sojenjem z ustavnega vidika in v tem okviru ugotavlja, ali je sodišče v postopku odločanja nedovoljeno poseglo v ustavno pravico posameznika. V okviru ustavne pritožbe Ustavno sodišče preizkusi zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v aktih, ki jih pritožnik izrecno izpodbija (53. člen Zakona o Ustavnem sodišču; Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljnjem besedilu: ZUstS).

9.Pritožnik zatrjuje, da ne obstoji priporni razlog. Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.

Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Pojem "potrebno za potek kazenskega postopka" se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku, brez katere kazenskega postopka sploh ni mogoče izvesti. Pripor zaradi tako imenovanega razloga begosumnosti je mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in v zakonu. ZKP določa v 1. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Kot milejša ukrepa predvideva ZKP obljubo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča (195. člen), in varščino (196. člen), če je obdolženec v priporu le zaradi tega, ker se je bati, da bo pobegnil.

10.Sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega. Nanjo ni mogoče sklepati zgolj na podlagi teže kaznivega dejanja ali morebitne visoke kazni. Če pa se tej okoliščini pridružijo še druge okoliščine, ki zadevajo predvsem značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske vezi in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem, se ob morebitni pričakovani visoki kazni nevarnost bega lahko potrdi ali pa ovrže. Sodišče mora ugotoviti, ali takšne okoliščine obstojijo in razumno presoditi, ali je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom nedvomno izpostavil. Takšno stališče v zvezi z nevarnostjo bega kot pripornim razlogom (točka c prvega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; Uradni list RS, MP, št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: EKČP) je doslej že večkrat zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (na primer v sodbi v zadevi Wemholf proti Nemčiji z dne 27.6.1968 - Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 7; v sodbi v zadevi Neumeister proti Avstriji z dne 27.6.1968 - Publ. ECHR,Ser. A, Vol.8; v sodbi v zadevi B. proti Avstriji z dne 28.3.1990 - Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 175, v sodbi v zadevi Letellier proti Franciji z dne 26.6.1991 - Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 207).

11.V zadevi pritožnika sta sodišči utemeljevali begosumnost ne le na teži kaznivega dejanja, ki ga je pritožnik obtožen, pač pa tudi z drugimi okoliščinami, ki so navedene v točki A (točka 3, 6) te obrazložitve. S tem sta sodišči zadostili zgoraj navedenim pogojem glede ugotavljanja nevarnosti pobega.

12.Ustava določa v prvem odstavku 20. člena, da se pripor lahko odredi samo, če je neogibno potreben za potek kazenskega postopka. V pojmu neogibna potrebnost je vsebovano načelo sorazmernosti, ki pomeni tudi, da se pri določanju posega v ustavno pravico sodišče odloči za tisti poseg, ki je za pritožnika milejši in ki lahko glede na okoliščine primera zagotovi navzočnost obdolženca v kazenskem postopku. Tudi tretji odstavek 5. člena EKČP določa, da je izpustitev pripornika na prostost lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje. Po določbi 196. člena ZKP se obdolženec "lahko" izpusti na prostost, če da on osebno ali kdo drug zanj varščino. O tem ali je ta pogoj izpolnjen in o tem, ali ponujena varščina predstavlja zadostno jamstvo, je pristojno odločiti sodišče. Z ustavnosodnega vidika je bil test neogibne potrebnosti pripora, vključno s presojo možnega milejšega ukrepa, opravljen. Ker sta sodišči zadostili ustavnim in zakonskim pogojem, določenim v prvem odstavku 20. in drugem odstavku 19. člena Ustave, v pritožnikovem primeru ni bila kršena pravice do osebne svobode.

13.Pritožnik zatrjuje kršitev 27. člena ter z njim v povezavi 14. in 22. člena Ustave. Razveljavitev prvostopne obsodilne sodbe naj bi dokazovala, da ne obstoji utemeljen sum, da je pritožnik storil očitano mu kaznivo dejanje. Kršitev 14. in 22. člena pa naj bi bila podana zato, ker v nekaterih drugih primerih, ki jih pritožnik konkretno navaja, sodišče ni odredilo pripora. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 16/94) odločilo o ustavnosti nekaterih določb ZKP, ki urejajo pripor. Obrazložilo je, zakaj odreditev oziroma podaljšanje pripora ob izpolnjenih ustavnih in zakonskih pogojih ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti, določeno v 27. členu. Iz istih razlogov (točke 65 do 67 obrazložitve citirane odločbe), na katere se senat Ustavnega sodišča v celoti sklicuje, tudi v tej zadevi ni podana kršitev 27. člena Ustave.

Res je, kot zatrjuje pritožnik, da je bila prvostopna sodna odločba v času odločanja o priporu z izpodbijanimi sklepi razveljavljena. To pa ne pomeni, da sodišče že zgolj zaradi tega razloga ne bi moglo več obrazložiti, zakaj šteje, da je podan utemeljen sum. Utemeljen sum je tista stopnja verjetnosti, ki zadošča po prvem odstavku 20. člena Ustave za odreditev pripora. Zadošča tudi za začetek in vodenje kazenskega postopka, zadošča vse do izdaje prvostopne sodbe, ki mora to verjetnost nedvomno potrditi ali ovreči.

14.Pritožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da sodišča v nekaterih drugih primerih niso odredila pripora. Sodišče odloča o vsakem priporu na podlagi konkretnih okoliščin, ki zadevajo le posamezen primer in le osebo, zoper katero se v konkretnem primeru pripor odreja. Zato pritožnik s takim zatrjevanjem praviloma ne more izkazati, da sta sodišči v njegovem primeru ravnali v nasprotju z zahtevo po enakem varstvu pravic, določeno v 22. členu Ustave, ki ureja pravico do enakosti v pravnih postopkih. Ta pravica pa je specialna pravica do enakosti v odnosu do 14. člena Ustave. Sodišči torej nista kršili 14. in 22. člena Ustave.

15.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, določene v prvem odstavku 23. člena Ustave. Senat ustavnega sodišča po vpogledu v že navedeni kazenski spis ugotavlja, da je postopek v pritožnikovi zadevi ves čas tekel kontinuirano. Pritrditi je mogoče že navedenim utemeljitvam sodišč, da gre za obsežno zadevo, saj spis ob vpogledu vanj vsebuje preko tisoč listovnih številk. Sodišče je tako v preiskavi kakor tudi na glavni zaslišalo večje število prič, obravnave so se prelagale na določen čas in izvajale kontinuirano v več dnevih. Obravnava je bila večkrat preložena tudi zaradi pritožnikovih predlogov za izločitev sodnikov oziroma prenos krajevne pristojnosti, vendar je sodišče vselej takoj po odločitvi nadaljevalo s procesnimi dejanji. Zato sodišču doslej ni mogoče očitati, da ni kontinuirano izvajalo potrebnih procesnih dejanj in torej kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave ni podana.

16.Glede na to, da niso podane zatrjevane kršitve ustavnih pravic, niso podani razlogi za sprejem ustavne pritožbe zoper v točki I izreka tega sklepa navedene sodne odločbe.

B. II.

17.Senat pa je sprejel v obravnavo ustavno pritožbo zoper v II. točki izreka tega sklepa navedeni sodni odločbi.

C.

Senat Ustavenga sodišča je ta sklep sprejel na podlagi tretjega odstavka 53. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

dr. Boštjan M. Zupančič

Up-185/95

24.10.1996

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi P. K. iz M., ki ga zastopa L. Š.-U., odvetnica v L. na seji dne 24. oktobra 1996.

o d l o č i l o:

Ustavna pritožba P. K. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 20/96 z dne 30.1.1996 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 153/96 z dne 13.2.1996 se zavrne, v preostalem delu se ustavna pritožba zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Dne 30.1.1996 je pritožnik vložil ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje, da mu je pripor potekel 29.1.1996, pa niti on niti njegova zagovornica nista prejela sklepa o podaljšanju pripora.

Pritožnik naj bi bil v priporu, ne da bi bila izdana sodna odločba. Zato naj bi bile kršene njegove pravice iz 19., 20., 27. ter 32. člena Ustave. Dne 21.2.1996 je pritožnik dopolnil ustavno pritožbo z navedbami, da izpodbija v izreku te odločbe navedena sklepa, ker naj bi mu bil pripor podaljšan z dopisom sodišča namesto z odločbo. Poleg tega zatrjuje, da ne obstoji priporni razlog begosumnosti. Pritožnik predlaga odpravo pripora.

2.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče odločilo o podaljšanju pripora. Sodišče je odločilo o podaljšanju pripora pred potekom dveh mesecev od zadnje seje senata, na kateri je bil izdan sklep o podaljšanju, z obrazložitvijo, da se odpravi v izreku sklepa Okrožnega sodišča št. Ks 220/95 z dne 21.12.1995 vsebovana nejasnost o času, za katerega je bil pripor podaljšan. Priporni razlog begosumnosti je po mnenju sodišča podan zaradi obstoja konkretnih okoliščin. Sodišče se sklicuje na pritožnikovo željo in možnost zaposlitve in življenja v A., kar utemeljuje z izpovedbami priče, zaslišane v preiskavi in na glavni obravnavi. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbene navedbe glede datuma odločanja o priporu je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je zunajobravnavni senat ravnal v skladu z določbo drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP). Po tej določbi mora po mnenju Višjega sodišča senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa preizkusiti, ali so še podani priporni razlogi, in mu ob podaljševanju pripora ni treba odločiti, do kdaj se pripor podaljša, kot naj bi to brez potrebe storilo prvostopno sodišče. Pritrdilo pa je tudi razlogom prvostopnega sklepa glede obstoja pripornega razloga begosumnosti.

3.Ustavna pritožba je bila predložena na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljnjem besedilu: ZUstS) Okrožnemu sodišču v Kranju in Višjemu sodišču v Ljubljani v odgovor. Sodišči na navedbe v ustavni pritožbi nista odgovorili.

B.

4.Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 19.6.1996 sprejel v obravnavo ustavno pritožbo zoper v izreku te odločbe navedena akta, ni pa sprejel ustavne pritožbe, s katero je pritožnik izpodbijal pred tem izdane sklepe o priporu. Razlogi za takšno odločitev sodišča so obrazloženi v sklepu št. Up-185/95 z dne 19.6.1996.

5.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Kranju v kazenski zadevi zoper pritožnika št. K 315/95.

6.Pritožnik zatrjuje, da niso bili izpolnjeni pogoji za pripor, ker naj priporni razlog begosumnosti ne bi bil podan. Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.

Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Pojem "potrebno za potek kazenskega postopka" se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku, brez katere kazenskega postopka ni mogoče izvesti. Pripor zaradi tako imenovanega razloga begosumnosti je mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in v zakonu. ZKP določa v 1. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

7.Sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega. Nanjo ni mogoče sklepati zgolj na podlagi teže kaznivega dejanja ali morebitne visoke zagrožene kazni. Če pa se tej okoliščini pridružijo še druge okoliščine, ki zadevajo predvsem značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske vezi in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem, se ob morebitni pričakovani visoki kazni nevarnost bega lahko potrdi ali pa ovrže. Sodišče mora ugotoviti, ali takšne okoliščine obstojijo, in presoditi, ali je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom nedvomno izpostavil. Takšno stališče v zvezi z nevarnostjo bega kot pripornim razlogom (točka c prvega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; Uradni list RS, MP, št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: EKČP) je doslej že večkrat zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (na primer v sodbi v zadevi Wemholf proti Nemčiji z dne 27.6.1968 - Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 7; v sodbi v zadevi Neumeister proti Avstriji z dne 27.6.1968 - Publ. ECHR,Ser. A, Vol.8; v sodbi v zadevi B. proti Avstriji z dne 28.3.1990 - Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 175, v sodbi v zadevi Letellier proti Franciji z dne 26.6.1991 - Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 207).

8.Glede pritožnika sta sodišči begosumnost utemeljevali ne le s težo kaznivega dejanja, ki ga je pritožnik obtožen, pač pa tudi z drugimi okoliščinami, ki so navedene v 2. točki te obrazložitve. S tem sta sodišči zadostili zgoraj navedenim pogojem glede ugotavljanja nevarnosti bega. Pripor zoper pritožnika je bil zato podaljšan v skladu s pogoji, ki jih določata 19. in 20. člen Ustave. Zato z izpodbijanima aktoma pritožnikova pravica do osebne svobode ni bila kršena.

9.Pritožnik zatrjuje še kršitve 27. ter 32. člena Ustave, pri čemer pa ne razloži, v čem naj bi bile te kršitve podane.

Kolikor se zatrjevane kršitve morebiti nanašajo na izpodbijana akta, je treba ugotoviti, da odreditev oziroma podaljšanje pripora v skladu z ustavnimi določbami ne pomeni kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. S priporom je na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 20. člena Ustave dovoljeno poseči v osebno svobodo že ob izkazanem utemeljenem sumu. Glede tega se Ustavno sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (OdlUS V,40). V citirani zadevi je bilo odločeno o ustavnosti nekaterih določb ZKP o priporu. Dopustnost posega v osebno svobodo pa sama po sebi pomeni tudi dopustnost posega v pravico iz 32. člena Ustave, kolikor se nanaša na omejitev prostega gibanja, zato tudi ta kršitev ni podana.

10.Glede na navedeno z izpodbijanima aktoma niso bile storjene zatrjevane kršitve človekovih pravic, zato je bilo treba ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Uveljavljanje kršitve pravice do osebne svobode, ki naj bi bila storjena s tem, da je bil pritožnik v priporu določen čas brez izdane sodne odločbe, pa ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijane akte. Sklep Okrožnega sodišča lahko za pritožnika učinkuje šele od njegove vročitve pritožniku in se zato ne more nanašati na čas odvzema prostosti pred tem. V tem delu ustavne pritožbe gre lahko le za to, da je bila z morebitnim nezakonitim dejanjem, ki naj ne bi imelo podlage v sodni odločbi, kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. Po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v upravnem sporu pristojno sodišče. To je po veljavni zakonski ureditvi Vrhovno sodišče. Zato glede kršitve pravic, ki jih pritožnik uveljavlja v tem delu, niso bila izčrpana vsa pravna sredstva.

11.Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po določbi drugega odstavka tega člena pa lahko pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Pritožnikov predlog za čimprejšnjo obravnavo ustavne pritožbe je v tem delu mogoče razumeti tudi kot predlog za predčasno obravnavo. Zato je Ustavno sodišče preizkusilo, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 51. člena ZUstS.

12.Pred izdajo izpodbijanega akta Okrožnega sodišča je bil pritožnik v priporu na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 220/95 z dne 21.12.1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1203/95 z dne 29.12.1995. Citirani sklep Okrožnega sodišča je bil pritožniku vročen z datumom seje 23.11.1995, s sklepom št. Ks 220/95 z dne 8.1.1996 pa je sodišče izdalo sklep o popravi pomote glede datuma seje. V izreku tega sklepa je bilo določeno, da se pritožniku pripor podaljša zaradi pripornega razloga begosumnosti "še za dva meseca, to je do 29.1.1996". S sklepom, ki je bil izdan 21.12.1995, bi bilo mogoče za dva meseca podaljšati pripor v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZKP do 21.2.1996. Odločitev sodišča, v kateri ne bi bil opredeljen datum, bi učinkovala glede na citirano določbo ZKP za čas dveh mesecev oziroma do drugačne odločitve. Prvostopno sodišče pa je k temu dodalo še precizno datumsko določitev trajanja pripora. K temu sicer ni bilo zavezano, kakor pravi Višje sodišče, vendar je s tem povzročilo, da je bil izrek izpodbijanega sklepa sam s seboj v nasprotju.

Tega nasprotja ni odpravilo pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper podaljšanje pripora, prav tako pa tudi ne senat prvostopnega sodišča, ki mu je sodnik, predsednik senata v pritožnikovi zadevi, 18.1.1996 predložil spis zaradi odločitve o podaljšanju pripora. Gre za vprašanje zakonitosti, v katero se Ustavno sodišče spušča le, kolikor le-to lahko predstavlja tudi kršitev ustavne pravice. Ustavna pravica do osebne svobode je v skladu z določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Ustava pa določa v prvem odstavku 20. člena, da se sme oseba pripreti samo na podlagi odločbe sodišča. To pomeni, da je dejanski pripor možen le, če za to obstoji "pokritje" v odločbi sodne oblasti. Izjema, ki jo v tem pogledu predvideva Ustava, je vsebovana v drugem odstavku 20. člena. Ta določa, da mora biti ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba.

13.Ustavna določba 20. člena ureja dopustnost posega v ustavno pravico. Tako ustavno določbo kot na njeni podlagi izdano zakonsko ureditev, ki ureja ta poseg v skladu z drugim odstavkom 19. člena Ustave, je zato treba razlagati restriktivno in uporabiti tako, da ne bo dvoma o načinu in času posega v ustavno pravico. Ta dvom pa je bil v pritožnikovem primeru podan. Zato bi bilo treba šteti, da je sodišče pripor podaljšalo do datuma, ki je nedvoumno določen v izreku sklepa, kar je v tem primeru v korist pritožnika. Zoper pritožnika je bil pripor odrejen 15.9.1994 ob 7.30 uri. Zato je podaljšanje pripora do 29.1.1996 pomenilo podaljšanje do 7.30 ure tega dne. Če sodišče do te ure pritožniku ni vročilo obrazložene odločbe o podaljšanju pripora, potem je bilo glede na prvi stavek drugega odstavka 20. člena Ustave to dolžno storiti najkasneje v roku 24 ur. Po navedbah pritožnika, ki jih potrjujejo listine v spisu, je bila pritožniku odločba Okrožnega sodišča št. Ks 20/96 z dne 30.1.1996 vročena 30.1.1996 ob 15.40 uri. Zato je bil pripor pritožnika dne 30.1.1996 v času od 7.30 do 15. 40 ure brez pravne podlage, zahtevane v določbi prvega odstavka 20. člena Ustave. Seveda je mogoče, da pride pri izvršitvi odločitve sodišča v zvezi z odpravo pripora ali v primeru njegovega nepodaljšanja do določenega časovnega zamika. Vendar pa je trajal v pritožnikovem primeru ta zamik kar več kot osem ur po tem, ko se je iztekel ustavni rok za vročitev sodne odločbe.

Zato je zatrjevana kršitev prvega odstavka 19. člena Ustave v tem delu očitna.

14.Ni pa izpolnjen drugi pogoj iz drugega odstavka 51. člena ZUstS. Ta dovoljuje predčasno obravnavo ustavne pritožbe le v primeru, ko Ustavno sodišče s svojo odločitvijo lahko prepreči, da bi z izvršitvijo protiustavnega akta za pritožnika nastale nepopravljive škodljive posledice. Škodljive posledice za pritožnika pa so prenehale že z vročitvijo v izreku te odločbe navedenega sklepa Okrožnega sodišča v Kranju.

Pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe ni izkazal, da je sprožil sodno varstvo zoper zatrjevano kršitev po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave, Ustavno sodišče pa ga k temu niti ni izrecno pozvalo glede na to, da navedeni pogoj za predčasno obravnavo ustavne pritožbe tako in tako ni izpolnjen. Ker v delu ustavne pritožbe, v katerem se izpodbija zakonitost posega v ustavne pravice z dejanjem, torej niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo ustavne pritožbe, jo je bilo treba v skladu z določbo druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS zavreči.

C.

15.Ustavno sodišče je to odločbo izdalo na podlagi prvega odstavka 59. člena in druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i kdr. Tone Jerovšek