Jedro

V primeru podaljšanja pripora po vloženi obtožnici po opravljeni preiskavi je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, pravnomočno ugotovljen že s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, zato se po ustaljeni sodni praksi lahko v primeru, če se pripor podaljša po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o preiskavi, če se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je, po vloženi obtožnici Specializiranega državnega tožilstva z dne 21. 11. 2015, s sklepom I Ks 22595/2015 z dne 26. 11. 2015 podaljšal pripor zoper obdolženega A. B. iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve sedmih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 22595/2015 z dne 8. 12. 2015 neutemeljeni pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica T. K., odvetnica v Mariboru, dne 22. 12. 2015 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitev določb 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin po določilih 14., 22., 27. in 29. člena Ustave. V obrazložitvi zahteve graja obtožnico, ki je bila 21. 11. 2015 vložena zoper obdolženca, saj dokazi zbrani med preiskavo naj ne bi dokazovali utemeljenosti suma, še več, domneve, na katerih so temeljili sklepi o uvedbi preiskave, odreditvi ter podaljšanju pripora, so dokazi, izvedeni v preiskavi, v celoti ovrgli. Preiskava še sploh ne bi smela biti zaključena, saj sodišče ni uspelo zaslišati ne ovaditeljice K. P. in ne preostalih domnevnih oškodovank. Po mnenju zagovornice je v obravnavani zadevi evidentno, da je bila obtožnica po šestih mesecih pripora vložena le zato, da se obdolženca ne bi izpustilo na prostost. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa še vedno, tako kot že predhodni sklepi, opira le na krivo ovadbo K. P., ki jo je ta novembra 2013 celo preklicala. Sploh pa je ovadba z dne 23. 8. 2013 nedovoljen dokaz, saj so policisti P. v nasprotju z določilom tretjega odstavka 148. člena ZKP zasliševali kot pričo, vsebino njene izjave pa, da bi to prikrili, sestavili v obliki kazenske ovadbe. Njena izjava je bila s strani policistov izsiljena, saj je P. očitno mislila, da je osumljenka in podana pod vplivom alkohola in drog. Policisti bi morali P., preden so pridobili njeno izjavo, poučiti tudi o pravici do uporabe lastnega jezika in ji, glede na njeno evidentno slabo znanje slovenščine, zagotoviti prevajanje. V zvezi s to okoliščino bi bilo potrebno upoštevati tudi izpovedi v preiskavi zaslišanih R. P. in M. K. Sodišče teh okoliščin ni razjasnilo in sklep o obstoju utemeljenega suma ponovno gradilo le na navedbah ovaditeljice, ko pa je vendar jasno, da podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, sodnega in poslovnega registra, izdani plačilni nalogi in prijava hotelskih gostov v hotelu V., ne dokazujejo nobenega od elementov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. V preiskavi so bili po stališču zagovornice pridobljeni ključni dokazi, katerih senat ob odločanju o podaljšanju pripora ni ocenil. Pred sodiščem zaslišani L. C. in R. I. sta ovrgli navedbe ovaditeljice, da sta bili žrtvi trgovine z ljudmi. Prav tako tudi T. D., A. N., V. P. in L. P. V preiskavi so bili zaslišani tudi v lokalu L. zaposleni natakarji J. N., M. G., D. B., V. Z. in M. J. in vsi so zanikali, da bi bila dekleta v lokalu prisiljena nuditi tudi spolne storitve. V spisu ni popolnoma nobenega dokaza o obstoju hudodelske združbe, dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi pa tudi ne dokazujejo, da bi se obdolženi z J. R. dogovarjal o nadaljevanju te dejavnosti. V zvezi s tem je obramba predlagala, da se v preiskavi zasliši priča F., ki bi lahko izpovedala, da se je dogovor o višini provizije nanašal na peko hamburgerjev na koncertu N. U. pred obdolženčevim lokalom A. To so potrdile tudi v preiskavi zaslišane priče J. R., M. L. in D. P. Po mnenju zagovornice je bilo v pravice obrambe poseženo tudi s tem, ko se obdolženca in njegove zagovornice, kljub temu, da sta to izrecno zahtevala, ni obvestilo, da bo pred zaprošenim sodiščem na Slovaškem zaslišana domnevna oškodovanka D. E. Ta je sicer v svoji izpovedi obdolženca močno obremenila, vendar neupravičeno, saj so se ji s strani sodišča predočala nepravilna dejstva. Zagovornica izpodbija tudi obstoj pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti. Navaja, da sodišče napačno navaja, da je K. P. prisiljena notarsko overiti svojo izjavo o preklicu navedb v kazenski ovadbi, ne morejo pa držati tudi navedbe R. I., da P. še vedno grozi. Kako, če je pa v priporu. V zvezi z zaključkom, da obstoji nevarnost ponovitve kaznivega dejanja se senat neupravičeno sklicuje na postopek, ki naj bi bil zoper obdolženca uveden v letu 2011, saj so ti očitki zoper obdolženca že ovrženi, podatki pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi pa tudi ne dokazujejo, da bi se obdolženi še kasneje z J. R. dogovarjal o nadaljevanju te dejavnosti v obdolženčevem gostinskem lokalu. Res je, da je bil obdolženec kot mlajši polnoletnik pred več kot petnajstimi leti že spoznan za krivega kaznivega dejanja z elementi nasilja, vendar je kazen prestal, se zresnil in ni storil več nobenega kaznivega dejanja, iz katerega bi se lahko sklepalo na njegovo nagnjenost k ponovnemu izvrševanju kaznivih dejanj. Ima hčerko na katero je zelo navezan, zato je ukrep pripora nesorazmeren in bi sodišče moralo uporabiti milejši ukrep. Hišni pripor bi imel enake omejevalne učinke, vseeno pa bi se obdolžencu omogočilo, da živi normalno življenje s svojo hčerko in njeno materjo. Zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 30. 12. 2015 predlagal zavrnitev zahteve. Ocenjuje, da je utemeljenost suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ustrezno argumentirana, ocenjevanje posameznih dokazov pa je v domeni naslednje faze kazenskega postopka. Obe sodišči sta v izpodbijanih sklepih prepričljivo obrazložili tudi okoliščine, ki so narekovale podaljšanje pripora, tako iz razloga koluzijske kot ponovitvene nevarnosti in se prepričljivo ter zadostno opredelili do ugovorov obrambe. Utemeljili sta tudi neogibno potrebnost odreditve pripora zoper obdolženca in pojasnili, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

4. Obdolženec, ki je v izjavi z dne 5. 1. 2016 stališča vrhovnega državnega tožilca označil kot nekorektna, nejasna in pavšalna in poudaril, da mu je bil sklep o podaljšanju pripora z dne 26. 11. 2015 vročen prepozno, po tem, ko se je že iztekel odrejen čas pripora po sklepu Vrhovnega sodišča z dne 26. 8. 2015. Zato mu je bila 27. 11. 2015 od 6. 18 ure do 16. 50 ure, ko mu je bil končno vročen izpodbijani sklep, prostost odvzeta nezakonito. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca je bila dne 19. 1. 2016 seznanjena tudi obdolženčeva zagovornica, ki pa se o njem ni izjavila.

B.

5. Jedro sicer obsežne zahteve za varstvo zakonitosti predstavljajo navedbe zagovornice, s katerimi nasprotuje ugotovitvi sodišča o obstoju utemeljenega suma. Trdi, da iz tekom preiskave izvedenih dokazov ni razvidna nobena konkretna kriminalna dejavnost obdolženca v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi in nobeden od v preiskavi izvedenih dokazov ni potrdil očitkov, da je obdolženi gostom in zaposlenim v nočnem lokalu L. dovolil uživanje kokaina. Ker iz izpodbijanega sklepa ne izhaja določna in zanesljiva argumentacija utemeljenega suma, je po mnenju zagovornice podana tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, da obstoji kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. V obravnavani zadevi je sodišče, ko je odločalo o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora, podanem ob vložitvi obtožnice, presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora. Vrhovno sodišče je v tej zvezi že večkrat pojasnilo, da ZKP postopek za odreditev oziroma podaljšanje pripora ureja različno, oziroma se za obrazložitev obstoja utemeljenega suma v različnih fazah postopka zahtevajo različni standardi. V primeru podaljšanja pripora po vloženi obtožnici po opravljeni preiskavi je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, pravnomočno ugotovljen že s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, zato se po ustaljeni sodni praksi lahko v primeru, če se pripor podaljša po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o preiskavi, če se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče tej ustaljeni sodni praksi sledilo in se glede obstoja utemeljenega suma pri obdolženem A. B. sklicevalo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskavi z dne 27. 7. 2015 in sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 26. 8. 2015, nato pa pojasnilo, da dokazi oziroma podatki, ki so bili doslej zbrani in izvedeni, utemeljenega suma niso ovrgli ali omajali do tolikšne mere, da bi bilo potrebno obdolženega A. B. izpustiti iz pripora (tč. 48 sklepa senata). Takšnemu zaključku je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja ocena sodišča, da navedbe ovaditeljice K. P. potrjujejo tako podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, podatki sodnega in poslovnega registra, izdani plačilni nalogi, prijava hotelskih gostov v hotelu V. v R. in izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov kot tudi izjave oziroma izpovedi pred sodiščem zaslišanih oškodovank R. I., D. E. in T. D. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato v izpodbijanem sklepu dovolj in jasno obrazložen ter konkretiziran obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec A. B. storil kazniva dejanja na način, kot se mu to očita v obtožbi. Zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Navedbe zagovornice, da iz tekom preiskave izvedenih dokazov ne izhaja utemeljen sum in njeno polemiziranje z dokazno vrednostjo posameznih dokazov (ovadba in pismo oškodovanke P., vsebina izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, ipd.) in (selektivno) povzemanje izjav oškodovank (T. D., A. N. in L. P.) pa pomenijo le presojo zbranega dokaznega gradiva, torej izpodbijanje sklepa o podaljšanju pripora iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

8. Tako kot presoja verodostojnosti posameznih dokazov oziroma njihovo medsebojno ocenjevanje, je razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi pridržana tudi presoja (ne)zakonitosti kazenske ovadbe K. P. Da v obravnavanem primeru zatrjevane nezakonitosti oziroma protiustavnosti niso takšne narave, da bi bila ovadba P., ki obremenjuje obdolženca očitno, na prvi pogled (prima facie) nedovoljena, je Vrhovno sodišče zagovornici pojasnilo že v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora z dne 26. 8. 2015 kot tudi v sodbi z dne 1. 10. 2015. Obramba obdolženca pa bo imela v rednem kazenskem postopku, na glavni obravnavi, če in ko bo do njega prišlo, tudi možnost zahtevati neposredno zaslišanje priče D. E., s čimer bo obdolžencu v postopku zagotovljena pravica soočiti se z obremenilno pričo. Ob dejstvu, da je bil izdan sklep o podaljšanju pripora tudi Vrhovno sodišče ne more soglašati s tezo obdolženca v odgovoru na izjavo vrhovnega državnega tožilca, da mu je bil v času med 6. 18. in 16. 50 uro dne 27. 11. 2015, zaradi nepravočasne vročitve sklepa o podaljšanju pripora, prostost odvzeta nezakonito.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča sta v sklepu o podaljšanju pripora izkazana in ustrezno obrazložena tudi priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti. Senat je v točki 60 obrazložitve sklepa konkretiziral okoliščine, ki jih po njegovi presoji dokazi izvedeni v preiskavi niso omajali ali ovrgli in kažejo na to, da je bila K. P. s strani obdolženca prisiljena notarsko overiti izjavo, s katero je preklicala navedbe v ovadbi z dne 23. 8. 2013, da ji obdolženec še vedno grozi s smrtjo (točka 44 sklepa senata) in da je obdolženi tudi sicer dekleta, zaposlena v njegovih lokalih, poučil o tem, kaj morajo povedati policiji in da ne smejo izdati, da imajo z gosti lokala tudi spolne odnose oziroma se prostituirajo. Glede na navedeno je zaključek o obstoju tega pripornega razloga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilen. Z navajanjem, da je P. ovadbo preklicala samoiniciativno, da bi obdolženec, če bi res želel, lahko v dveh letih odkar ve za ovadbo že vplival na priče, pa tega kljub temu ni storil in z izpostavljanjem okoliščin, s katerimi se pojasnjujejo dejanske zmožnosti obdolženca, da je iz pripora grozil P., zagovornica ponuja lastno dokazno presojo glede vpliva teh okoliščin na oceno obdolženčeve koluzijske nevarnosti. Ta se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zato tudi v tem delu zagovornica nedovoljeno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora izhaja, da nevarnost, da utegne obdolženec na prostosti nadaljevati z izvrševanjem kaznivih dejanj še vedno izhaja predvsem iz teže in načina storitve očitanih kaznivih dejanj in osebnostnih lastnostnih obdolženca. Te se odražajo v njegovi predkaznovanosti za kazniva dejanja z elementi nasilja, pa tudi drugih, konkretno ugotovljenih okoliščin, tj. prisluha, na podlagi katerega je po presoji senata mogoče sklepati, da je obdolženi skupaj z J. R. in M. L. načrtoval novo hudodelsko združbo za trgovino z ljudmi. Izpodbijani pravnomočni sklep se po presoji Vrhovnega sodišča razumno opira tudi na dejstvo, da se pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zoper obdolženca vodi preiskava zaradi še enega, istovrstnega kaznivega dejanja pod opravilno številko I Kpr 45850/2011. Navedbe zahteve, da so ti očitki zoper obdolženca že ovrženi, nimajo podlage v podatkih spisa. Zagovornica pa tudi z navedbami, da prisluhi ne omogočajo zaključka o obdolženčevem načrtovanem nadaljevanju, da je obdolženi prejšnja kazniva dejanja storil kot mlajši polnoletnik, pred več kot petnajstimi leti, izrečeno kazen zanje prestal, se zresnil in od takrat ni storil več nobenega kaznivega dejanja in podobno, nedovoljeno izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč o obstoju ponovitvene nevarnosti.

11. Sodišče je v pravnomočnem izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je zaradi nevarnosti, da bo obdolženi vplival na priče in ponovil kaznivo dejanje, varnost ljudi ogrožena do te mere, da je podaljšanje pripora neogibno in ga ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Stopnja ogroženosti ljudi, zlasti tujk, ki se v upanju za boljše življenje zatekajo v Slovenijo, pa je sorazmerna posegu v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pravilnosti takšne ugotovitve ne more omajati drugačno mnenje zagovornice, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzema za odreditev hišnega pripora.

C.

12. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka in Ustave niso podane, zahteva pa je vložena predvsem iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo obdolženčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.