Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila nova pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko, ki je bila tožniku ponujena v podpis zaradi spremembe delovnega mesta, na katerem je delal na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi, sklenjena napako volje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v danem primeru ni šlo za pravno relevantno grožnjo oziroma prisilo s strani tožene stranke. Grožnja, ki v bistvu predstavlja psihično prisilo, lahko vpliva na svobodno voljo sklenitelja le tedaj, če pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenil pogodbo. Po 2. odstavku 45 člena OZ se šteje, da gre za utemeljen strah, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, telesni ali pa drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Zgolj seznanitev tožnika o tem, da bo v primeru, če ne bo podpisal pogodbe o zaposlitvi, lahko ostal brez zaposlitve, ne predstavlja take grožnje, ki bi lahko predstavljala psihično prisilo.

Veljavna delovno pravna zakonodaja instituta „razporejanja“ ne pozna več, zato mora delodajalec pri „razporejanju“ delavcev uporabiti institut „odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi“. Le v primeru delavčevega soglasja se lahko delovno mesto spremeni tudi s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi ali pa z aneksom k že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, zaradi česa ni potrebno, da bi delodajalec odpovedal prejšnjo in ponudil novo pogodbo o zaposlitvi. V danem primeru tožena stranka instituta „odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi“ ni uporabila, saj je poskušala urediti tožnikov status glede njegove „prerazporeditve“ na drugo delovno mesto s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik tudi podpisal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je podpisana pogodba o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni najprej odpovedala pogodbe in istočasno tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

spremeni tako, da se glasi; "Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Pogodba o zaposlitvi med toženko in tožnikom, sklenjena 29.8.2003 za delovno mesto namestnik poslovodje, je nezakonita in se razveljavi. Toženka je tožnika dolžna vrniti na delovno mesto poslovodje v M. od 1.7.2004 in od 1.7.2004 skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Toženka je dolžna tožniku plačati pravdne stroške z zakon z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

se zavrne." Vsaka stranki krije sama vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 29.8.2003 za delovno mesto namestnik poslovodje, nezakonita in jo je razveljavilo. V posledici ugotovitve nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi je tudi odločilo, da tožena stranka tožnika vrne nazaj na delovno mesto poslovodje v M. do 1.7.2004 in od 1.7.2004 na delovno mesto poslovodje in da je dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto ter mu povrniti pravdne stroške v višini 144.265,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2004 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo primarno spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in svojo odločitev utemeljilo s tem, da je bil tožnik do 31.11.2002 zaposlen za nedoločen čas kot poslovodja v M., nakar je bil s sklepom o razporeditvi z dne 29.10.2002 razporejen na delovno mesto poslovodje v S. za čas do 30.4.2003, od 9.6.2003 dalje pa je bil v bolniškem staležu in je dne 15.7,2003 dobil v podpis dva izvoda pogodbe o zaposlitvi, katere tožnik brez posvetovanja s svojim odvetnikom ni hotel podpisati. Nadalje sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da v tej pogodbi ni določen konkreten kraj opravljanja dela tožnika, da je tožnik pogodbo podpisal šele 27.8.2003 zaradi grožnje vodje sektorja kadrov A. A. Ker je podana napaka vodje (utemeljen strah, siljenje, grožnje) je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razveljavilo. Po oceni sodišča prve stopnje bi tožena stranka, v kolikor je smatrala, da tožnik ni sposoben za delo poslovodje, morala upoštevati določila 88. in 90. člena ZDR, saj je šlo za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožniku. S tako odločitvijo sodišča prve stopnje pa se tožena stranka ne strinja, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ugotavlja neveljavnost pogodbe o zaposlitvi, enkrat zaradi napake volje, drugič zaradi neupoštevanja določila 88. in 90. člena ZDR in tretjič, zato ker pogodba nima vseh elementov, ki jih predpisuje ZDR, saj ji manjka kraj opravljanja dela. Tožena stranka meni, da tožnik ni dokazal napake volje pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar bi bila pogodba o zaposlitvi sklenjena s tožnikom 29.8.2003 za delovno mesto namestnik poslovodje izpodbojna in s tem tudi neveljavna. Pri odločanju o neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Ta pravila pa opredeljujejo silo oz. grožnjo le kot tisto silo oz. grožnjo, ki je resna in takšna, da resno zastraši osebo, kateri je namenjena, za kar pa v danem primeru ne gre. Tožnik ni izkazal takšne grožnje, torej, da bi tožena stranka po vodji sektorja kadrov kdajkoli v tem času, ki ga je imel tožnik na razpolago za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, nad njim izvajala takšno silo oz. takšno grožnjo, da bi zaradi tega prišlo do napake volje pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, in bi bila s tem izkazana in dokazana utemeljena podlaga za ugotovitev neveljavnosti oz. izpodbojnosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. 1. RS, št. 26/99, 26/2002, 2/2004) dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo tudi vsa pravno odločilna dejstva, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, to je določbe Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. 1. RS, št. 83/2001), ki urejajo napake volje pogodbenih strank pri sklepanju pogodbe ter določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur. 1. RS, št. 42/2002), ki določajo pogoje za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zmotno naziranje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 29.8.2003 sklenjena mimo delovno pravnih institutov in pod napako volje. V obravnavanem primeru je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi sklenil, ker mu je tožena stranka predlagala sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delovnega mesta, na katerem je delal na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s sklenitvijo nove pogodbe, ki mu je bila ponujena v podpis očitno soglašal, kar je izrazil s podpisom. Iz iz njegove izpovedbe, podane na obravnavi dne 6.7.2000 izhaja, da nove pogodbe o zaposlitvi takoj ni hotel podpisati, ker je ocenil, da gre za njegovo šikaniranje, dejansko pa jo je podpisal po enem mesecu in 10 dni, to je 28.8.2003, ker ga je v to prisilila gospa A. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v danem primeru ni šlo za pravno relevantno grožnjo oziroma prisilo s strani tožene stranke, kar potrjuje tudi obvestilo tožene stranke z dne 26.8.2003 (A6). S tem obvestilom je tožena stranka tožnika le pozvala na podpis že ponujene pogodbe o zaposlitvi zaradi zagotovitve drugega ustreznega dela (šlo je za prerazporeditev tožnika na drugo delovno mesto). V njem je tožena stranka zapisala le tisto, do česar je bila upravičena glede na nastali tožnikov delovno pravni status, s tem, da ga je tudi opozorila, in sicer ali naj sklene novo pogodbo o zaposlitvi s soglasjem obeh strank, ali pa bo sledila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z vsemi posledicami, kot predvideva 90. člen ZDR/02. Tudi izjave A., da bo tožnik ostal brez dela, če ne bo podpisal nove pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za tako grožnjo, ki bi imela za posledico izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi. Zato pravilno ugotavlja pritožba tožene stranke, da v danem primeru ni mogoče govoriti o napaki volje pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi.

Grožnja, ki v bistvu predstavlja psihično prisilo, le tedaj lahko vpliva na svobodno voljo sklenitelja, če pogodbena stranka ali kdo tretji, z nedopustno grožnjo povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenil pogodbo. Po 2. odstavku 45. člena OZ se šteje, da gre za utemeljen strah, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, telesni ali pa drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Zgolj seznanitev tožnika o tem, da bo v primeru, če ne bo podpisal pogodbe o zaposlitvi, lahko ostal brez zaposlitve, pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja take grožnje, ki bi v bistvu predstavljala psihično prisilo. Prav tako v danem primeru ni mogoče govoriti o zmoti, saj je pravno upoštevna le tista bistvena zmota, če predstava sklenitelja pogodbe, konkretno delavca, o določeni okoliščini ne ustreza resničnosti in je sklenitelj ravno zaradi te okoliščine sklenil pravni posel s tako vsebino. Glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva v obravnavanem primeru tudi ni mogoče zatrjevati, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi v zmoti.

Ker v danem primeru ni podana napaka volje pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna.

Prav tako pa tudi ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito sklenjena, ker tožena stranka členom ZDR/02. Po določbah novega ZDR, ki je dosledno uvedel pogodbeni princip urejanja delovnega razmerja, ki se odraža tako pri sklenitvi kot tudi spremembi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi, delodajalec o delavčevih pravicah in obveznostih ne odloča več s sklepi kot oblastnimi akti, ampak če se spremenijo okoliščine, se lahko že sklenjena pogodba o zaposlitvi spremeni s sklenitvijo nove pogodbe oziroma sklenitvijo aneksa k že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Ker gre za pogodbeni odnos, lahko katerakoli stranka predlaga spremembo ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Prostovoljnost pogodbenih strank je omejena le s prisilnimi predpisi, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. ZDR/02 v 2. odstavku 47. člena sicer določa, da se sklene nova pogodba o zaposlitvi, če se spremeni delovno mesto (3. alinea 1. odstavka 29. člena ZDR). Ker veljavna delovno pravna zakonodaja inštituta "razporejanja" ne pozna več, mora delodajalec pri "razporejanju" delavcev uporabiti inštitut "odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi," ki ga opredeljuje 90. člen ZDR/02. Le v primeru delavčevega soglasja se lahko delovno mesto spremeni tudi s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi ali pa le z aneksom k že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar ni potrebno, da bi delodajalec odpovedal prejšnjo in ponudil novo pogodbo o zaposlitvi. Tako mora postopati le takrat, če delavec ne soglaša s spremembo delovnega mesta in zaradi spremenjenih okoliščin noče podpisati ne nove pogodbe ne aneksa. V danem primeru tožena stranka navedenega inštituta ni uporabila, saj je poskušala urediti tožnikov status glede njegove "prerazporeditve" na drugo delovno mesto s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik tudi podpisal. Zato ni mogoče sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da je podpisana pogodba o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni najprej odpovedala pogodbe in istočasno tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 90. členom ZDR/02. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti z zaslišanjem priče A. A in tožnika B. B.kot stranke, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za odločitev v konkretni zadevi, je pa na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrnilo.

Če gre za spor o obstoju (sklenitvi pogodbe o zaposlitvi) in prenehanju delovnega razmerja (prenehanju pogodbe o zaposlitvi) delodajalec v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. 1. RS, št. 2/2004) krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid. V obravnavanem primeru gre za takšen spor, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Ker tožnik v obravnavanem individualnem delovnem sporu s tožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške postopka.