Jedro

Lovec ne pridobi lastninske pravice na trofejah, četudi izkaže, da je divjad odstrelil in da je pokril stroške preparacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka, 3. točka II. točke in IV. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe v delu razvidnem iz I. točke izreka sklepa postopek ustavilo. S sodbo (II. točka izreka sodbe) je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da je izključno premoženje tožeče stranke umetniška slika neznanega avtorja, ki jo je tožniku podarila M. R. (1. točka II. točke izreka sodbe), zavrnilo pa je tožnikov zahtevek, da je njegovo izključno premoženje tudi preparirana koža uplenjenega medveda, preparirani divji petelin in umetniška slika avtorja Janeza Černača, motiv medvedja šapa s krvjo, v vrednostih navedenih 1. točki 2. točke II. točke izreka sodbe. Hkrati je zavrnilo (2. točko 2. točke II. točke izreka sodbe) tožnikov zahtevek na izročitev preparirane kože uplenjenega medveda, prepariranega divjega petelina, umetniške slike avtorja Janeza Černača in umetniške slike neznanega avtorja. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek (3. točka II. točke izreka sodbe) na izplačilo vrednosti izključnega premoženja tožeče stranke. S sklepom (III. točka izreka odločbe) je zavrglo podrejeni tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) iz naslova povračila vrednosti za pohištvo in notranjo opremo, gospodinjske aparate in drobni inventar. Hkrati je odločilo (IV. izreka sodbe), da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.524,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je lastnik stvari, katerih vrnitev zahteva, razen glede slike neznanega avtorja, glede katere pa ni dokazal, da je v posesti toženke in zato ni podlage za vrnitveni zahtevek v 92. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2000; SPZ).

Proti sodbi in sklepu se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, vse s stroškovno posledico. Najprej se pritožuje proti odločitvi glede stroškov postopka. Očita, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnika oprostilo plačila stroškov tega postopka, pri čemer ni izrecno navedlo, da se ga oprosti le njegovih stroškov. Šteti je zato treba, da je tožnika v celoti oprostilo stroškov postopka, torej tudi stroškov tožene stranke. Glede odločitve o zahtevku je sicer res, da je sodišče ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je lastnik trofeje uplenjenega rjavega medveda in da je lastnik upravljavec, vendar pa po poslovniku lovske družine, katere član je tožnik, trofeja pripada uplenitelju in je zato trofeja v posesti oziroma hrambi uplenitelja, ki jo je dolžan po predpisih upravljavca lovišča kadarkoli na njegovo zahtevo prinesti na družinske prireditve, predavanja in podobno, česar sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Za lastnino upravitelja je torej odgovoren, in ker ob prevzemu drugih trofej kože rjavega medveda ni bilo v lovski sobi, je zahteval vrnitev trofeje od toženke, ki je edina imela dostop do lovske sobe. Graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede možnosti dostopa do nepremičnine in je odločbo oprlo le na tožniku sovražne priče, ki so govorile v prid toženki. Če bi držalo dejstvo, do katerega je prišlo sodišče, da je imel dostop do hiše in lovske sobe, ne bi bil potreben dogovor med zastopnikoma strank o dnevu prevzema trofej, česar sodišče pri odločitvi ni upoštevalo.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da predmet pritožbenega preizkusa ni bil sklep, čeprav tožnik navaja, da se pritožuje proti sodbi in sklepu. V skladu z določbo 1. odstavka 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3; ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če se pa iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se izpodbija, jo preizkusi v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Pritožnik v pritožbi ne izraža nestrinjanja z izdanim sklepom in se tudi pritožbeni predlog ne nanaša na sklep. Ker navaja, da "izpodbija sodbo v celoti", čeprav glede na nadaljnjo obrazložitev pritožbe očitno nasprotuje le zavrnitvi tožbenega zahtevka na izročitev stvari (2. točka 2. točke pod II. točko izreka sodbe) in odločitvi o stroških (IV. točka izreka sodbe), je sodišče druge stopnje, glede preostalega dela, s katerim tožnik ni uspel (v 1. točki II. točke izreka sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je slika neznanega avtorja njegovo izključno premoženje), opravilo le uradni preizkus v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP.

Ob uradnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Tožnik, ki sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, torej tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v nadaljevanju pritožbe tega razloga ne obrazloži. Glede kože uplenjenega medveda pritožnik sam navaja, da je njen lastnik upravljavec, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je lastništvo kože uplenjenega rjavega medveda utemeljeval s trofejnim listom Lovskega društva ..., iz katerega je razvidno, da je rjavega medveda ustrelil leta 1985 v kraju imenovanem Colnarica. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago pri ugotavljanju lastništva nad uplenjenim medvedom uporabilo 3. člen in 7. člen takrat veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (v nadaljevanju ZVGLD), po katerem trofeje divjadi pripadajo lovski organizaciji, ki upravlja lovišče, na zemljišču izven lovišča pa organizaciji, ki skrbi za divjad. Ugotovilo je, da tudi po sedaj veljavnem Zakonu o divjadi in lovstvu (Ur. l. RS, št. 16/2004; ZDLov-1) postane uplenjena divjad last upravljavca lovišča oziroma upravljavca lovišča s posebnim namenom (4. odstavek 2. člena ZDLov-1). Z divjadjo pa glede na določbo 3. odstavka 1. člena ZDLov-1 upravlja Republika Slovenija. Materialnopravno je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lovec ne pridobi lastninske pravice na trofejah, četudi izkaže, da je divjad odstrelil prav on ter da je pokril stroške preparacije, kar je trdil tožnik. Pritožnik pa neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je do izročitve kože uplenjenega medveda upravičen (sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da je lastnik, posledično zavrnilo njegov zahtevek na izročitev), ker je imel trofejo v posesti oziroma hrambi za uplenitelja. Pritožnik to navaja prvič v pritožbi, ne da bi pojasnil (ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde tega ni uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožnikovo izčrpno razlogovanje o tem, na kakšni podlagi ima uplenitelj lovsko trofejo v posesti oziroma hrambi, in da je odgovoren za lastnino upravitelja ter kakšne so njegove dolžnosti v zvezi s tem, pri čemer se sklicuje na pravilnik lovske družine (pritožbi ga ne prilaga), predstavljajo torej nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP) ne sme upoštevati. Ob odsotnosti drugačne trditvene podlage (sodišče je na trditveno podlago tožbe vezano - 2. člen ZPP), je torej sodišče prve stopnje pravilno, ob ugotovitvi, da tožnik ni uspel dokazati lastništva, zavrnilo tudi zahtevek na izročitev.

Zavrnitve zahtevka na ugotovitev in izročitev prepariranega divjega petelina, ki ga je sodišče zavrnilo glede na že navedeno zakonodajo ter ob pomanjkanju dokazov, ki bi dokazovali lastništvo tožnikovega očeta, po katerem ga je tožnik pridobil kot dediščino, pritožnik obrazloženo ne izpodbija.

Tudi glede zavrnitve zahtevka o lastništvu umetniške slike avtorja Černača z motivom medvedje šape s krvjo, glede katere po oceni sodišča prve stopnje tožnik lastništva ni dokazal, tožnik v pritožbi ne navaja nobenih razlogov.

Tožnik bi bil, kot je jasno in prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje, upravičen zahtevati le izročitev umetniške slike neznanega avtorja, ki ga je dobil v dar od M. R., za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njegova izključna lastnina (1. točka II. točke izreka sodbe). Zahtevek na izročitev (2. točka 2. točke II. točke izreka sodbe) je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni uspel dokazati, da ima toženka sliko v posesti, kar bi glede na določbo 2. odstavka 92. člena SPZ moral dokazati. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je toženka ves čas zatrjevala, da zahtevanih predmetov (tudi slike) nima, in je na podlagi dejstva, da je tožnik imel dostop do hiše in lovske sobe, četudi mu toženka tega ni dovolila in dejstva, da je dokazno breme na njem, štelo, da tožbeni zahtevek na izročitev slike neznanega avtorja ni utemeljen. Pritožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča glede možnosti dostopa do lovske sobe in sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo le izpovedbo toženke in njemu sovražnih prič, ki so govorile v prid toženke. Tožnik je očitno spregledal, da je v (nasprotni) tožbi 20.4.2005 sam navajal, da toženka s stvarmi, za katere šteje, da so njegovo izključno premoženje (med drugim umetniška slika neznanega avtorja, ki jo je tožniku podarila M. R.), ne razpolaga več in je zahteval, da mu izplača denarno protivrednost. Kasneje (pripravljalna vloga 29.8.2006), ko je postavil zahtevek na izročitev stvari, ki so njegovo izključno premoženje in podredno na izplačilo njihove vrednosti, pa tudi ni trdil, da so stvari v posesti toženke. Nasprotno, navajal je (IV. točka pripravljalne vloge 29.8.2007), da "ne more natančno pojasniti, kaj je tožena stranka naredila s stvarmi, ki so predmet te pravde, predvideva pa, da jih je tožena stranka ali odtujila, ali uničila, vsekakor stvari nima tožnik, če bi jih imel, ne bi vlagal tožbe." Pritožbene trditve sicer ne vzbujajo dvomov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne glede na to pa po oceni sodišča druge stopnje vprašanje, ali je tožnik do 19.5.2004, ko je, po med strankama nesporni ugotovitvi iz lovske sobe odnesel vse stvari, lahko prihajal v hišo ali ne, ni relevantno. Tudi če bi držala pritožbena trditev, da v hišo in lovsko sobo od leta 1996 (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je to leto slika še bila v lovski sobi) do 19.5.2004 (ko je tožnik lovsko sodbo izpraznil in slike ni bilo) ni mogel, ker je toženka zamenjala ključavnice, to ne dokazuje niti da ima toženka slike v posesti niti da jih je odtujila ali uničila. Sicer pa tožnik glede zavrnitve podrejenega zahtevka (plačilo vrednosti stvari za katere je uveljavljal izključno lastništvo) v pritožbi ne izraža nestrinjanja z razlogi sodišča prve stopnje.

V zvezi z razlogovanjem tožnika, da je treba šteti, da ga je sodišče prve stopnje s tem, ko ga je oprostilo stroškov postopka, oprostilo tudi stroškov tožene stranke, je treba pritožnika napotiti na določbo 2. odstavka 168. člena ZPP, kjer je izrecno določeno, da oprostitev stroškov postopka obsega oprostitev taks in oprostitev predujma za stroške prič izvedencev, ogledov in sodnih oglasov. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilno ocenilo, da je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP) in mu je posledično naložilo, da mora toženi stranki povrniti vse njene stroške, je materialnopravno pravilna.

Tožnik s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi teh stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.