Jedro

Polaganje linoleja z vnetljivim lepilom ni nevarna dejavnost, temveč delodajalec odgovarja krivdno zaradi kršitve varstvenih ukrepov.

Višina odškodnine za smrt moža in očeta.

Izrek

1. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede premoženjske škode prvotožene stranke v znesku 300.000,00 SIT in v celoti glede zamudnih obresti za premoženjsko škodo razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prisojena odškodnina v sodbi sodišča prve stopnje za nepremoženjsko škodo glede prvotožnice zviša za 500.000,00 SIT, drugotožniku za 1.500.000,00 SIT in tretjetožniku za 1.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi kot jih je določilo sodišče prve stopnje.

V preostalem delu glede premoženjske škode se pritožba tožeče stranke zavrne.

3. Pritožbama tožeče in drugotožene stranke se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi in sklepu z dne 27.10.2005 razveljavi v celoti in v tem obsegu zadeva vrne v ponovno odločanje.

4. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da so prvotožena, tretjetožena in šesto tožena stranka dolžni plačati prvotožnici 2.983.377,00 SIT, drugotožniku

1.048.000,00 SIT in tretjetožniku 1.541.800,00 SIT vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugo, četrto in peto toženo stranko je zavrnilo.

Prvo, drugo in šestotoženi stranki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 224.866,00SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 27.10.2005 je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov, drugotoženi stranki v znesku 728.925,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se glede višine prisojenega zneska in glede odločitve o pravdnih stroških pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da ji je sodišče glede premoženjske škode prisodilo vso uveljavljeno škodo razen zneska 51.594,00 SIT, ki ga tožeča stranka ne izpodbija, iz izreka pa izhaja, da ji je na podlagi računa Župnijskega urada M. prisodilo le 25.100,00 SIT, po pomoti pa izpustilo 33.100,00 SIT, v zvezi z računom z dne 18.11.1996 pa je sodišče pomotoma zapisalo znesek 22.193,00 SIT, namesto pravilnega zneska 122.193,00 SIT in je v tem delu tožeča stranka predlagala izdajo popravnega sklepa, v nasprotnem primeru pa je predlagala, da jo pritožbeno sodišče obravnava kot pritožbo in uveljavlja bistveno kršitev postopka, saj gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.

Tožeča stranka navaja, da ji je odškodnina za nepremoženjsko škodo za izgubo moža oziroma očeta prisojena v prenizkem znesku in bi sodišče moralo prisoditi vsakemu izmed tožnikov zahtevanih 2.500.000,00 SIT, saj ne gre za pretiran zahtevek in odločitev sodišča prve stopnje odstopa od obstoječe sodne prakse in se tožeča stranka pri tem sklicuje na primere iz sodne prakse. Zahtevane odškodnine so celo nižje od ustaljene sodne prakse. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper stroškovni del sobe, saj je le-ta nejasen in se ga ne da preizkusiti. Iz stroškovnikov ni mogoče razbrati, kako je sodišče prišlo do prisojenega zneska in katere zneske je med seboj pobotalo.

Prvotožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi prvotožena stranka navaja, da se je v postopku ugotovilo, da po terminskih planih varjenje ni bilo določeno in da je bil delavec, ki je varil z odprtim ognjem, v času, ko je pokojni M. C. polagal linolej, zaposlen pri pogodbenem kooperantu tretjetožene stranke in prvotožena stranka ni imela nikakršnega vpliva, da ne bi prišlo do istočasnega varjenja in polaganja linoleja in tožena stranka ni objektivno odgovorna za eksplozijo in ni podana odgovornost tožene stranke na podlagi čl. 154/2 ZOR. Sodišče je tudi zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič E. T. in V. Z., četudi ZPP odloča, da stranke lahko na poznejših narokih navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Po stališču sodišča prve stopnje izguba izvirnika potrdila ni tak razlog, ki bi ga bilo moč uspešno dokazati z zaslišanjem dveh prič, saj tožena stranka ne bi zatrjevala, da sta bili ti dve priči navzoči. Prav ti dve priči pa sta bili prisotni pri podpisovanju potrdila. Prvotožena je poleg tega predlagala dokaz z zaslišanjem tožnice, da je prejela akontacijo za stroške pogreba v znesku 300.000,00 SIT.

V pritožbi zoper sklep o odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov v znesku 728.925,00 SIT se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je isti pooblaščenec zastopal prvo in drugotoženo stranko in stroškovnik priglasil na enotnem stroškovniku, ki upošteva 10 % zvišanje nagrade. Sklep o stroških nima razlogov, prisojeni stroški drugega toženca so tudi prisojeni preko zahtevka, niti niso skladni z veljavno odvetniško tarifo.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, so določbe takrat veljavnega prvega odstavka čl. 73 Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem mora organizacija pri kateri je delavec zaposlen, le-temu povrniti škodo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je pokojni M. C. poškodoval, ko je kot delavec prvotožene stranke 3.9.1996 polagal linolej na Osnovni šoli in v posledici kasnejših poškodb umrl, ko je na podlago nanašal vnetljivo lepilo in so se zaradi istočasnega varjenja vneli hlapi lepila, odgovornost prvotožene stranke ni objektivna, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Delo z vnetljivim lepilom samo po sebi ni nevarna stvar, nevarna postane zaradi opustitve varstvenih ukrepov. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so za delo z vnetljivim lepilom potrebni posebni zaščitni ukrepi kot so prepoved uporabe odprtega ognja in uporaba posebnih zaščitnih sredstev in opozorila o prepovedi odprtega ognja. Ker prvotožena stranka kot delodajalec ni spoštovala zgoraj navedenih ukrepov, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje, je krivdno odgovorna za škodo, ki so jo utrpeli tožniki in je pritožba prvotožene stranke utemeljena samo v delu, ko trdi, da ne gre za objektivno odgovornost. Ker kot že omenjeno, sodišče prve stopnje ugotavlja tudi opustitve, ki jih je storila prvotožena stranka, je smiselno ugotavljala krivdno odgovornost, ki pa je kot že omenjeno pravilna. Prvotožena stranka bi morala zagotavljati varno delo in je v posledici neutemeljena pritožbena trditev, da prvotožena stranka ni imela nikakršnega vpliva na istočasnost varjenja in polaganja linoleja. Tožena stranka se v postopku pred sodiščem prve stopnje v ničemer ni razbremenila svoje odgovornosti, saj je samo trdila, da ni pasivno legitimirana, ker ima sklenjeno zavarovalno pogodbo. Že način takega pravdanja kaže na to, da prvotožena stranka priznava svojo odgovornost. Glede na navedeno je pritožba prvotožene stranke, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o odgovornosti, neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke zoper nepremoženjsko škodo Pravna podlaga za prisojo nepremoženjske škode zaradi smrti moža (prvotožnica) oziroma očeta (drugo in tretjetožnik) so določbe čl. 201 ZOR po katerih sodišče odmeri pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta bila prvotožnica in pokojni M. C. poročena 22 let, da so v času smrti živeli skupaj v hiši, da so bili navezani drug na drugega, je sodišče prve stopnj odmerilo prenizko odškodnino iz tega naslova, glede na ugotovljene razmere in povezanost tožnikov s pokojnim M. C.. Znesek

2.500.000,00 SIT, ki ga zahteva vsak od tožnikov je primeren in ne odstopa od obstoječe sodne prakse tako, da je bilo pritožbi tožnikov ugoditi in vsakemu od tožnikov prisoditi še razliko do 2.500.000,00 SIT (prvotožnici 500.000,00 SIT, drugotožniku 1.500.000,00 SIT in tretjetožniku 1.000.000,00 SIT).

O premoženjski škodi Tožnica v pritožbi neutemeljeno trdi, da bi ji moralo sodišče za stroške župnišča priznati 33.100,00 SIT, ko pa iz računa izhaja, da je plačala toliko kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje (25.100,00 SIT). Tudi pri pogrebnih stroških ne gre za pisno napako kot trdi tožeča stranka. Res se račun glasi na znesek 122.193,00 SIT, vendar je sodišče prve stopnje pri odločanju očitno upoštevalo, da je tožnica izpovedala, da ji je prvotoženec izročil na račun pogrebnih stroškov 100.000,00 SIT. S popravnim sklepom z dne 13.4.2005, ki je pravnomočen, pa sodišče prve stopnje zgoraj navedene okoliščine ni upoštevalo in so izrek in razlogi izpodbjane sodbe glede zneska

100.000,00 SIT sami s seboj v nasprotju, saj sodišče prisodi tožnici nekaj za kar je sama izpovedala, da je prejela. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog prvotožene stranke glede plačila 300.000,00 SIT, ker ga je predlagala prepozno (1. odst. čl. 286 ZPP). Glede na to, da je prvotožena stranka izgubila izvirnik, ne gre za prepozno predlagan dokaz in se ta okoliščina dokazuje tudi z izpovedjo prič. Zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo pritožbi prvotožene stranke ugoditi in v odločitvi o premoženjski škodi za znesek 300.000,00 SIT ter v celotnem obrestnem delu, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 3544 in 355 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje po izvedbi predlaganih dokazov ugotoviti koliko je tretjetoženec plačal prvotožnici po smrti pok. M. C.. Ponovno pa bo potrebno glede na navedeno odločiti o zamudnih obrestih.

O stroških postopka Tožeča stranka pravilno opozarja, da se odločitve o stroških ne da preizkusiti, saj sodišče ne oceni, kako je prišlo do zaključka, da je uspeh tožnikov 70 %, niti v kakšni višini je odmerilo pravdne stroške in kako jih je odmerilo ter v kakšnem delu so posamezne pravdne stranke dolžne povrnitii pravdne stroške. Tudi sklepa o stroških, s katerim je sodišče prve stopnje odmerilo stroške tretjetožencu, se ne da preizkusiti, niti ni sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj mora tožeča stranka tretjetožniku povrniti vse pravdne stroške, čeprav je prvo in drugotoženo stranko zastopal isti pooblaščenec.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi čl. 166 ZPP.