Jedro

Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja, saj oporočitelju onemogoča popolno neupoštevanje zakonitega dednega reda. Privilegirane osebe (t. i. nujni dediči) ne morejo in ne smejo biti prikrajšane ne mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) niti inter vivos (z neodplačnimi razpolaganji (darili) zapustnika v času življenja). V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine, torej če je načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, govorimo o t. i. prikrajšanju nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, pa se vrnejo tudi darila. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora nujni dedič zahtevati v zapuščinskem postopku, vendar lahko zapuščinsko sodišče samo odloči le tedaj, če ni sporna dejanska podlaga njegovega zahtevka, v nasprotnem primeru pa je treba dediča napotiti na pravdo. Če ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa samo tedaj, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega postopka in zahtevek priznajo. Če takega zahtevka ne priznajo ali če obdarjenci niso udeleženci zapuščinskega postopka, lahko nujni dedič svoj zahtevek uveljavlja le v pravdi.

Tu postavljeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za zahtevek, ki se uveljavlja v zapuščinskem postopku, v pravdi pa se o njem lahko odloča šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Drži sicer, da je treba nujni delež uveljavljati v zapuščinskem postopku (in to je tožnica tudi storila), vendar pa zapuščinsko sodišče ne more (in ne sme) odločati, če so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna višina nujnega deleža. V takem primeru namreč obstoji spor, o katerem mora odločati pravdno sodišče. Če bi vzdržala teza prvostopenjska sodišča, da bi bilo o predmetnem tožbenem zahtevku mogoče odločati šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju (s čimer sodišče prvo stopnje namiguje, da je tožba preuranjena oziroma (zaenkrat) nesklepčna), bi bila tožnici, kot ta v pritožbi pravilno opozarja, kršena pravica do sodnega varstva. Sklep o dedovanju namreč veže tiste osebe, ki so bile udeležene v zapuščinskem postopku (220. člen ZD), pri čemer se del določbe 220. člena ZD, ki se glasi "kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi", nanaša zgolj na primere, ko zapuščinski postopek ni bil prekinjen. Če pa je bil prekinjen in je napoteni dedič svoj zahtevek uveljavljal v pravdi, potem ga pravnomočna odločitev o tem tožbenem zahtevku veže in ga, ker gre za res iudicata, po pravnomočnosti sklepa ne glede na določilo 220. člena ZD, ki mu to pravico daje, ne bo mogel več uveljavljati v pravdi. S pravnomočno zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi tožnica izgubila vsakršno možnost, da svoj nujni delež uveljavlja - zapuščinsko sodišče bi bilo namreč "vezano" na odločitev, ki je posledica napotitve, nove pravde pa po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zaradi res iudicata ne bi bilo mogoče začeti.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Tožničini pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29. 5. 2006, opr. št. P 3288/2001-II-75, zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je ta od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je tožnica prikrajšana pri nujnem deležu po pokojnem očetu do 1/8 ter sta ji toženca dolžna to priznati in dopustiti zmanjšanje oporočnih razpolaganj po očetovi oporoki do dopolnitve njenega nujnega deleža, in sicer pri 1/2 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 845, k. o. S., vl. št. 135, k. o. S. ter vl. št. 357, k. o. V., ter ji izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer jo bo nadomestila ta sodba. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v preostalem, tj. za primer, če oporočna razpolaganja ne bi zadoščala za poplačilo tožničinega nujnega deleža, in sicer vrnitev daril (denarnih zneskov in nepremičnin, opisanih v 4. in 5. točki tožbenega zahtevka) v zapuščino. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v višini 383.453,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje je tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno vložila pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zavrnilo zato, češ da gre za zahtevek, o katerem odloča zapuščinsko sodišče s sklepom o dedovanju, medtem ko je zahtevek za vračanje daril zastaran. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi samo s seboj prihaja v nasprotje, saj trdi, da je pristojno zapuščinsko sodišče, po drugi strani pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, to pa pomeni, da ga je vsebinsko obravnavalo. Čim pa je tako, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokazni postopek ter zavrnjene dokaze obrazložiti. Zapuščinsko sodišče je po prejemu razveljavitvenega sklepa višjega sodišča postopek prekinilo in zadeve ni nadaljevalo, in sicer zaradi obstoja predmetne pravde. Tožnica je bila torej napotena na pot pravde zaradi prikrajšanja nujnega deleža, sedaj pa pravdno sodišče odklanja razsojanje o njeni pravici. S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje tožnico prikrajšalo za pravico do sodnega varstva, ki je ustavna pravica. Če bi vzdržala taka odločitev, bi tožnica ostala brez ugotovitve o velikosti njenega nujnega deleža zgolj zato, ker pravdno sodišče sodi, da ni pristojno za obravnavanje zahtevka, zapuščinsko sodišče pa bi bilo na pravnomočno zavrnilno sodbo vezano. Tožnica tožbeni zahtevek na ugotovitev nujnega deleža vsekakor ima, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP). Ne drži namreč, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku (v takem primeru bi bil v skladu z določbami ZPP res na mestu odstop zadeve pristojnemu sodišču oziroma zavrženje tožbe). Sodišče prve stopnje je zavzelo drugačno (po oceni pritožbenega sodišča sicer napačno) pravno stališče (do katerega se bo pritožbeno sodišče podrobneje opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve), in sicer je ocenilo, da nujni delež tožnice, glede na to, da sklep o dedovanju še ni izdan in tudi ne pravnomočen, še ne more biti prikrajšan.

Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja, saj oporočitelju onemogoča popolno neupoštevanje zakonitega dednega reda. Privilegirane osebe (t. i. nujni dediči) so določene z Zakonom o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15-645/1976, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD) ter ne morejo in ne smejo biti prikrajšane ne mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) niti inter vivos (z neodplačnimi razpolaganji (darili) zapustnika v času življenja). V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine, torej če je načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, govorimo o t. i. prikrajšanju nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan (40. člen ZD), zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, pa se vrnejo tudi darila (primerjaj 34. člen in naslednje ZD). Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora nujni dedič zahtevati v zapuščinskem postopku, vendar lahko zapuščinsko sodišče samo odloči le tedaj, če ni sporna dejanska podlaga njegovega zahtevka, v nasprotnem primeru pa je treba dediča napotiti na pravdo. Če ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa samo tedaj, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega postopka in zahtevek priznajo. Če takega zahtevka ne priznajo ali če obdarjenci niso udeleženci zapuščinskega postopka, lahko nujni dedič svoj zahtevek uveljavlja le v pravdi.

V obravnavani zadevi je zapustnik, oče tožnice in tožencev, naredil oporoko, s katero je, tako tožnica trdi v tožbi, kot oporočitelj posegel v tožničin nujni delež. Le-tega tožnica v rednem (tj. prvostopenjskem) zapuščinskem postopku ni uveljavljala, temveč ga je prvič uveljavljala v pritožbi zoper sklep o dedovanju. Ker ZD (za razliko od ZPP, kar je posledica dejstva, da je zapuščinski postopek vrsta nepravdnega postopka) ne pozna prepovedi novot v instančnem postopku, je višje sodišče njeni pritožbi ugodilo in sklep o dedovanju razveljavilo, prvostopenjskemu sodišču pa naložilo, naj ponovno odloči (če bodo izpolnjeni pogoji), in sicer tako, da bo upoštevan pritožničin (tj. tožničin) nujni delež. Tožnica je, kot je tekom postopka večkrat pojasnila, zaradi varovanja rokov iz 41. člena ZD hkrati s pritožbo zoper sklep o dedovanju vložila tudi predmetno tožbo. V nadaljevanju zapuščinskega postopka (tj. po razveljavitvi sklepa o dedovanju) je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da so med sodediči sporna dejstva, zato je izdalo napotitveni sklep, ki tožnici daje potreben pravni interes za obravnavanje predmetnega tožbenega zahtevka. Tega pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za zahtevek, ki se uveljavlja v zapuščinskem postopku, v pravdi pa se o njem lahko odloča šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Drži sicer, da je treba nujni delež uveljavljati v zapuščinskem postopku (in to je tožnica tudi storila), vendar pa zapuščinsko sodišče ne more (in ne sme) odločati, če so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna višina nujnega deleža. V takem primeru namreč obstoji spor, o katerem mora odločati pravdno sodišče. Če bi vzdržala teza prvostopenjskega sodišča, da bi bilo o predmetnem tožbenem zahtevku mogoče odločati šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju (s čimer sodišče prvo stopnje nakazuje, da je tožba preuranjena oziroma (zaenkrat) nesklepčna), bi bila tožnici, kot ta v pritožbi pravilno opozarja, kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije, Ur. list 33/91, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami). Sklep o dedovanju namreč veže tiste osebe, ki so bile udeležene v zapuščinskem postopku (220. člen ZD), pri čemer se del določbe 220. člena ZD, ki se glasi "kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi", nanaša zgolj na primere, ko zapuščinski postopek ni bil prekinjen. Če pa je bil prekinjen in je napoteni dedič svoj zahtevek uveljavljal v pravdi, potem ga pravnomočna odločitev o tem tožbenem zahtevku veže in ga, ker gre za res iudicata, po pravnomočnosti sklepa ne glede na določilo 220. člena ZD, ki mu to pravico daje, ne bo mogel več uveljavljati v pravdi. S pravnomočno zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi tožnica izgubila vsakršno možnost, da svoj nujni delež uveljavlja - zapuščinsko sodišče bi bilo namreč "vezano" na odločitev, ki je posledica napotitve, nove pravde pa po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zaradi res iudicata ne bi bilo mogoče začeti.

Sodišče prve stopnje, ki je iz napačnega materialnopravnega razloga odklonilo sojenje o postavljenem tožbenem zahtevku, ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato je to ostalo neugotovljeno, kar je pritožbenemu sodišču narekovalo, da pritožbi tožnice ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka tožnico najprej pozvati, da svoj tožbeni zahtevek preoblikuje/popravi. Iz sedaj postavljenega tožbenega zahtevka namreč ni jasno razvidno, ali je zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj primarni, zahtevek na vračilo daril pa podrejeni tožbeni zahtevek, ali gre za enoten tožbeni zahtevek. Pri postavitvi tožbenega zahtevka so tožnico očitno zavedle določbe ZD, ki določajo, da se prikrajšanje nujnega deleža odpravi tako, da se najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja, nato pa, če ta ne zadoščajo, vrnejo darila. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da iz podatkov zemljiške knjige, ki je javna evidenca, izhaja, da zapustnik ob smrti ni bil lastnik parcele št. 231/1. vl. št. 845, k. o. S., temveč je lastninsko pravico z darilno pogodbo z dne 16. 12. 1974 že prenesel na toženca. Sodišče prve stopnje bo moralo torej najprej razčistiti, ali ni zapustnik v oporoki morda razpolagal tudi s premoženjem, ki ni bilo več njegovo, ter ali je to dejstvo za pravdne stranke, ki so njegovi dediči, sporno. Najprej bo moralo sodišče prve stopnje torej ugotoviti vrednost zapuščine, in sicer v skladu z določbo 28. člena ZD, nato pa ugotoviti, ali je tožničin nujni delež prikrajšan ali ne. Med pravdnima strankama so očitno sporna dejstva, ali je bila tožnica za časa zapustnikovega življenja že dedno odpravljena, tj. ali ji je zapustnik še za časa življenja naklonil toliko, kot znaša njen nujni delež ali ne. Za ugotovitev teh dejstev bo moralo prvostopenjsko sodišče izvesti dokazni postopek, in sicer z dokazi, ki sta jih predlagali pravdni stranki. Po zaključenem dokaznem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje opraviti matematično operacijo in ugotoviti, ali so (če se bo izkazalo, da so trditve tožencev resnične) darila, ki jih je tožnica prejela, skupaj s tistim, kar ji je naklonjeno v oporoki, dosegla višino njenega nujnega deleža (ta znaša 1/8). Če bo prejeta vrednost presegala 1/8, potem bo treba tožničin tožbeni zahtevek zavrniti, v nasprotnem primeru pa mu bo treba ob upoštevanju določb 34. člena in naslednjih ZD (deloma) ugoditi. Pritožbeno sodišče pa še opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno sodilo, da je tožbeni zahtevek glede vračila daril zastaran. Tožnica je namreč kot dedinja v zapuščinskem postopku v pritožbi zoper sklep o dedovanju zapisala, da je njen nujni delež prikrajšan z zapustnikovimi oporočnimi razpolaganji in razpolaganji v času, ko je bil še živ, s čimer je uveljavljala tako zmanjšanje oporočnih razpolaganj kot vračilo daril. Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.