Jedro

ZDKG podrobno ureja dedovanje pri zakonitem dedovanju, določa pa tudi omejitve oporočnih razpolaganj. Gre za dve popolnoma različni situaciji. Pri zakonitem dedovanju je več zakonitih dedičev v popolnoma enakem položaju, zato mora za primere, ko se dediči ne morejo sami sporazumeti, zakon določiti kriterije, po katerih se določi izmed več zakonitih dedičev tistega, ki bo podedoval kmetijo. Drugače pa je pri oporočnem dedovanju. Svoboda testiranja je z ustavo zagotovljena pravica. Omejitev ustavnih pravic ni mogoče širiti zgolj z razlago zakona, ampak morajo biti jasno določene v zakonu. Niti ZDKG niti Zakon o dedovanju (ZD) ali kakšen drug zakon, ne določajo omejitev dedovanja glede na to, ali je dedič sposoben fizično gospodariti z zapuščino. Tudi sicer je namen ZDKG, da se kmetija ne deli, pri oporočnem dedovanju mogoče doseči že zgolj s tem, da zakon omeji oporočno razpolaganje tako, da določa, da lahko oporočitelj za dediča kmetije postavi praviloma samo eno fizično osebo. Zato pri oporočnem dedovanju posebnih kriterijev iz 7. do 12. člena ZDKG, na podlagi katerih se pri zakonitem dedovanju izbere dediča, ni mogoče uporabiti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dedinji A. in Z.M. sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delnim sklepom o dedovanju je Okrajno sodišče v I. za dedinjo zaščitene kmetije na podlagi oporoke razglasilo zapustnikovo vdovo Z.M. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nujni dedič in v pritožbi navaja, da je v postopku uveljavljal razloge izključitve matere od prevzema zaščitene kmetije po prvi alinei 11. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), ker mati ne more biti prevzemnica zaščitene kmetije zaradi onemoglosti, bolezni in telesnih okvar, zaradi česar ni sposobna skrbeti niti na svoje osnovne potrebe in je bila zato nameščena v domu starejših občanov. Za svoje trditve je predlagal tudi dokaze, vendar sodišče o zatrjevanih okoliščinah dedičev ni zaslišalo. V obrazložitvi je zgolj navedlo, da je dedinja starejša oseba, druge razloge nesposobnosti pa enostavno zamolči. Mati je v domu upravičena do najvišjega dodatka za pomoč in postrežbo, kar pomeni, da potrebuje 24 - urno nego, da je nezmožna za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, da se ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno in opravljati drugih življenjskih opravil, ki so neogibno potrebna za ohranjanje življenja. Ta najvišji znesek prejema še danes, čeprav se ji stanje občasno nekoliko izboljša, kar je razvidno tudi iz zapisnikov narokov prvostopnega postopka, saj je na zadnja dva pristopila. Ker sodišče enostavno sklene, da niso podani razlogi iz 11. člena ZDKG, ne da bi to trditev kakorkoli argumentiralo, je podana kršitev iz 14. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izločitveni razlog je tudi starost dedinje, saj delovno ni več sposobna. Res da gre v obravnavanem primeru za oporočno dedovanje, oporočitelj pa s kmetijo ni razpolagal v nasprotju z določbo 21. člena ZDKG, vendar se z ozkim tolmačenjem ureditve krši osnovna načela in namen zakonske ureditve dedovanja kmetijskih gospodarstev. Ob takšnem dejanskem stanju objektivne nesposobnosti oporočnega dediča za prevzem zaščitene kmetije, bi moralo sodišče izvesti ponujene dokaze. Tega ni storilo, prav tako pa jih tudi ni zavrnilo, zato je dejansko stanje o sposobnosti dedinje ostalo neraziskano. Sodišče bi moralo upoštevati, da je kmetijo dejansko sposoben prevzeti le pritožnik, ki je dedič prvega dednega reda, na kmetiji živi, jo obdeluje in zanjo trajno skrbi skupaj s svojo družino. Dedič je s ponujeno poravnavo dokazal, da je sposoben izplačati nujni delež materi v denarju, mati pa je ponudbo zavrnila iz neracionalnih razlogov, spodbujena z nerazumno mržnjo hčere sodedinje. Sodišče torej dejanskega stanja ni raziskalo in je napačno uporabilo določbo 11. člena ZDKG.

V odgovoru na pritožbo ostali dve dedinji prerekata navedbe iz pritožbe in predlagata njeno zavrnitev. Navajata, da je oporočna dedinja jasno in odločno izjavila, da je pripravljena dedovati. Dedič nesposobnosti dedinje ni dokazal. Psihofizično stanje dedinje bi lahko potrdil le ustrezen izvedenec, tega pa pritožnik ni predlagal. Pritožba ni utemeljena.

Dedovanje zaščitenih kmetij, kar kmetija, ki je predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku, nesporno je, ureja Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Smisel posebne ureditve je, da se prepreči drobljenje kmetij in da se na ta način doseže uresničitev socialne in ekonomske funkcije lastnine. ZDKG zato podrobno ureja dedovanje pri zakonitem dedovanju, določa pa tudi omejitve oporočnih razpolaganj. Gre za dve popolnoma različni situaciji. Pri zakonitem dedovanju je več zakonitih dedičev v popolnoma enakem položaju, zato mora za primere, ko se dediči ne morejo sami sporazumeti, zakon določiti kriterije, po katerih se določi izmed več zakonitih dedičev tistega, ki bo podedoval kmetijo. Drugače pa je pri oporočnem dedovanju. Svoboda testiranja je z ustavo zagotovljena pravica. Omejitev ustavnih pravic ni mogoče širiti zgolj z razlago zakona, ampak morajo biti jasno določene v zakonu. Niti ZDKG niti Zakon o dedovanju (ZD) ali kakšen drug zakon, ne določajo omejitev dedovanja glede na to, ali je dedič sposoben fizično gospodariti z zapuščino. Tudi sicer je namen ZDKG, da se kmetija ne deli, pri oporočnem dedovanju mogoče doseči že zgolj s tem, da zakon omeji oporočno razpolaganje tako, da določa, da lahko oporočitelj za dediča kmetije postavi praviloma samo eno fizično osebo. Zato pri oporočnem dedovanju posebnih kriterijev iz 7. do 12. člena ZDKG, na podlagi katerih se pri zakonitem dedovanju izbere dediča, ni mogoče uporabiti. Odločitev sodišča prve stopnje je na podlagi povedanega materialnopravo pravilna, sodišču tudi ni bilo treba ugotavljati sposobnosti dedinje v smislu 11. člena ZDKG. Dodati je le, da so pritožnikove navedbe neutemeljene tudi v primeru, če bi šteli, da se 11. člen ZDKG uporablja za oporočno dedovanje. Sodna praksa namreč stoji na stališču, da zgolj fizična nesposobnost obdelovanja kmetije še ne pomeni, da dedič ni sposoben gospodariti s kmetijo. Navedbe o onemoglosti, bolezni in telesni okvari pa niso nič drugega kot zatrjevanje le fizične nesposobnosti obdelovanja kmetije. Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še glede ostalih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi vsega povedanega pritožbo nujnega dediča kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 174. člena ZD.