Jedro

Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi. Posledično zato ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 15,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice uporabe, vzdrževanja in revizije obstoječega elektroenergetskega daljnovoda v korist tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) na štirih nepremičninah, ki so v lasti tožene stranke (v nadaljevanju toženca). Pod II. točko izreka pa je v korist vsakokratnega lastnika dveh nepremičnin, ki sta trenutno v lasti tožeče stranke, ugotovilo obstoj služnostne pravice uporabe, vzdrževanja in revizije obstoječega elektroenergetskega daljnovoda na štirih nepremičninah v lasti tožene stranke, ki v 30 metrskem varovalnem pasu obsega na teh štirih nepremičninah pod točkami a, b, c in č izreka opisana služnostna upravičenja, in sicer za čas, dokler bo daljnovod služil svojemu namenu. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Toženec v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno presojo prvostopenjskemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo. Taka pritožbena izjava bi lahko pomenila, da se pritožuje tudi zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je v sporu uspel. Pritožbeno sodišče je upoštevaje toženčev pritožbeni interes štelo, da tega dela sodbe ne izpodbija ter da se pritožuje samo zoper prisodilni del sodbe, s katerim v ni zmagal (primerjaj prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljuje, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o listinskih dokazih toženca, s katerimi je ta dokazoval dejstva, pomembna za končno odločitev, da ni jasno navedlo, kdaj se je priposestvovanje izteklo in da se ni jasno opredelilo do ugovorov toženca, da je v času priposestvovanja prišlo do nasprotovanja s strani toženca.

7. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka obstoji, kadar sodbe zaradi napak v sestavi objektivno ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da zaradi hudih pomanjkljivosti sodbe pravice do pritožbe niti ni mogoče uresničiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj ima obrazložitev sodbe toliko razumljive, jasne in smiselne razloge o dokazni oceni izvedenih dokazov, o priposestvovalni dobi ter o toženčevem nasprotovanju tožnikovim posegom v njegove nepremičnine, da sta z njimi dialog in polemika mogoča. S pravilnostjo pravilnostjo teh razlogov polemizira tudi sama pritožba. Zato uveljavljana postopkovna kršitev postopka ni podana.

8. Toženec nadalje sodišču prve stopnje očita še kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je ta kršitev podana zato, ker je „sodišče tožencu odtegnilo možnost učinkovite obrambe oziroma obravnavanja pred sodiščem s tem, ko je zavrnilo dokazno vrednost zaslišanih prič, ki jih je predlagal toženec“. Ker toženec s takšno utemeljitvijo ne uveljavlja kršitve pravice do sodelovanja v postopku, kar predstavlja kršitev iz 8. točke, ampak nepravilno dokazno oceno, bodo te navedbe obravnavane v nadaljevanju v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Materialnopravna podlaga za rešitev spornega razmerja je pravno pravilo o pridobitvi stvarne služnosti na podlagi samega zakona. Stvarna služnost se tako pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 217. člen Stvarnopravnega zakonika)

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sporne nepremičnine kupil leta 2008, da na toženčevih nepremičninah stoji elektroenergetski daljnovod od leta 1988 dalje, da so bila za postavitev in nato uporabo daljnovoda pridobljena vsa potrebna dovoljenja, da je toženčev pravni prednik, tako kot ostali lastniki nepremičnin, preko katerih gre daljnovod, podal pisno soglasje za gradnjo ter dostop do stebrov in naprav daljnovoda, da so lastniki dobili odmeno za stebre daljnovoda, da je tožnik kot lastnik dveh gospodujočih nepremičnin izvrševal služnost uporabe, vzdrževanja in revizije daljnovoda več kot dvajset let, in sicer od leta 1989 dalje, ter da se je toženec kot lastnik štirih služečih nepremičnin izvrševanju služnosti uprl v letu 2015, ko je vložil tožbo zaradi motenja posesti.

11. Toženec trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zgolj na podlagi izpovedbe priče K. sklepati, da je tožnik v obdobju dvajsetih let od izgradnje daljnovoda ravno na toženčevih nepremičninah izvajal kakšna dela. Navaja, da bi moral tožnik izvrševanje služnosti jasno izkazati npr. s predložitvijo zapisnikov, delovnih nalogov za izvedbo posameznih del, pričami, ki so dela izvajale, navodili, pravilniki ipd. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, kako konkretno se je služnost izvrševala in ali se je izvrševala tako, da je bilo izvrševanje služnosti opazno. Nadalje še trdi, da izhodišče sodišča prve stopnje, da bi moral predložiti dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je preprečeval tožniku dostop do zemljišč, ni pravilno. Meni, da je dejstvo, da tožnik ni izvrševal služnosti, negativno dejstvo, za obstoj katerega ne more biti dokazno breme na tožencu.

12. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je trditveno in dokazno breme glede dejanskega izvrševanja služnosti na tožniku, glede nasprotovanja izvrševanju služnosti pa na tožencu. Pritožba zato nepravilno trdi, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede izvrševanja služnosti naložilo tožencu.

13. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, na kakšen način je služnost uporabe, vzdrževanja in revizije daljnovoda izvrševal, torej katera opravila za potrebe daljnovoda je na toženčevih nepremičninah od leta 1988 dalje opravljal. Toženec ni oporekal, da je tožnik ta dela opravljal. Navedel je, da ga je že njegov pravni prednik opozoril na težave s tožnikom, da je tudi sam imel s tožnikom težave, ki so se začele že pri pridobivanju potrebne dokumentacije za gradnjo hiše, da je zato k urejanju celotne zadeve pristopil z določeno previdnostjo in nadzorom nad nepremičninami, da ni dovolil samovoljnega tožnikovega poseganja v njegove nepremičnine vse od nakupa v aprilu 2008 dalje, da se je tožnik obnašal, kot da je vsa zemlja njegova ter da je zato zaradi večjega posega, ki se je zgodil 20. 6. 2015, vložil tožbo zaradi motenja posesti. Izvrševanje služnosti torej niti ni bilo sporno, saj je toženec vendar trdil, da je tožnik z zatrjevanimi opravili za potrebe daljnovoda neupravičeno posegal v njegove nepremičnine. Ker toženec torej ni trdil, da zatrjevana dejanja izvrševanja služnosti niso bila opravljena, nadaljnje razjasnjevanje, konkretno katera dela so bila v posameznem primeru opravljena, ni bilo potrebno.

14. Toženec v pritožbi pravilno trdi, da je bistven pogoj za priposestvovanje služnosti, da se ta izvršuje na zaznaven način, torej, da se lastnik služeče nepremičnine lahko z njim seznani in mu nasprotuje. Oseba namreč lahko pridobi služnost z uporabo tujega zemljišča, če je prepričana, da ji pravica gre, ker lastnik temu ne nasprotuje. Število nasprotovanj ni pomembno. Nasprotovanje izvrševanju služnosti je podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji, da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z izvrševanjem služnostnih upravičenj ne strinja in jih ne dovoljuje. Zadostuje torej že eno samo nasprotovanje, vendar mora biti jasno in nedvoumno.

15. Toženec je zatrjeval, da sta imela tako on kot njegov pravni prednik s tožnikom težave zaradi samovoljnega poseganja v nepremičnine, da tožniku poseganja ni dovolil od nakupa nepremičnin dalje (aprila 2008) in da je zaradi tožnikovega večjega posega, ki se je zgodil 20. 6. 2015, vložil tožbo. Edino jasno in nedvoumno nasprotovanje izvrševanju služnosti, ki ga je toženec torej zatrjeval, je vložitev tožbe. Pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je toženec uprl tožnikovim posegom v sporne nepremičnine leta 2015, ko je vložil tožbo zaradi motenja posesti, pritožbeno izpostavljena toženčeva izpovedba ter izpovedbi prič B. ne morejo omajati že zato, ker toženec jasnega in nedvoumnega nasprotovanja pred letom 2015 niti ni zatrjeval. Povedano še drugače. Tudi v kolikor bi bilo iz teh izpovedb moč zaključiti, da sta toženec oziroma njegov pravni prednik nasprotovala izvrševanju služnosti že pred letom 2015, sodišče tega dejstva ne bi smelo ugotoviti, saj ga toženec ni zatrjeval (primerjaj 7. člen ZPP). Izpovedbe o odganjanju tožnikovih delavcev lahko potrjujejo zgolj posplošeno toženčevo zatrjevanje, da ni dovolil tožnikovega samovoljnega poseganja v nepremičnine. Ne morejo pa napotovati na zaključek, kako in kdaj je bil tožnik seznanjen, da se toženec z izvrševanjem služnosti ne strinja in da ga ne dovoljuje. Izpovedbe prič namreč navedb stranke ne morejo nadomestiti, ker so namenjene zgolj dokazovanju le-teh (primerjaj 8. člen ZPP).

16. V aktualni sodni praksi je zavzeto stališče, da pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi. Posledično zato ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi). Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem brez pogoja (stroge presoje) dobre vere1. 17. V skladu s povzetimi stališči torej služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem le v primeru nedobrovernega priposestvovanja, ko nosilec takšne služnosti samovoljno zasede tujo nepremičnino in se s tem izogne ustreznemu dogovoru z lastnikom nepremičnine ali izvedbi razlastitvenega postopka. V konkretni zadevi pa temu ni bilo tako. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila med tožnikom in toženčevim pravnim prednikom sklenjena pogodba. Tega dejstva pritožba ne izpodbija. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je priča B. izpovedala, da „v času gradnje niso ničesar podpisali tožeči stranki“, pa sama po sebi ugotovitve obstoja dogovora tudi ne more omajati. Predpostavka za veljavno razlastitev, torej obstoj konkretnega razlastitvenega pravnega akta, je tako izpolnjena. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na tej pravni podlagi, torej na podlagi pogodbe, služnostna upravičenja vse od leta 1989 dalje izvrševal, ter da se je temu toženec uprl šele v letu 2015. Dejstva, da tožnik že pred letom 2015 ni bil v dobri veri, toženec, ki bi moral to domnevo izpodbiti, ni zatrjeval. Po ugotovitvi, da so vsi pogoji za priposestvovanje izpolnjeni, se odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi zahtevku izkaže za materialnopravno pravilno.

18. Toženec s pritožbo ni uspel. Zato je dolžan tožniku povrniti potrebne stroške, nastale z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Odmera v znesku 15,00 EUR predstavlja stroške pošiljanja in materialne stroške. V kolikor tožnik tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je od tega zneska dolžan plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015, II Ips 282/2016 z dne 6. 9. 2018 in II Ips 252/2018 z dne 23. 1. 2020 ter Ustavnega sodišča Up-849/14 z dne 27. 9. 2018.