Jedro

Tožnik v tožbi oporeka pravilnosti ugotovljene višine stavbe, vendar je bila v tožbi zatrjevana višina stavbe tožniku znana ali bi morala biti znana že tekom upravnega postopka, v katerem je sodeloval, zato bi moral ugovarjati višini stavbe v upravnem postopku oziroma najkasneje v pritožbi. Ker po podatkih upravnih spisov do sedaj teh ugovorov ni uveljavljal, in se do teh vprašanj nista izrekla ne upravni organ prve stopnje niti pritožbeni organ, gre za nedopustno tožbeno novoto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Koper je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. dovolila gradnjo enostanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 2176/2, 2137/41 in 2176/42, vse k.o. ... pod navedenimi pogoji. Upravni organ ugotavlja, da se nameravana gradnja enostanovanjske stavbe, etažnosti K+P+M, nahaja na ureditvenem območju za poselitev, ki je namenjeno za mešano urbano rabo, na območju izven mestnih naselij, v prostorski enoti ZU-87/16-V na območju zavarovanega vaškega jedra, navedeno območje pa ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Koper (Uradne objave št. 19/88, 7/01, 24/01, Uradni list RS, št. 49/05, 95/06; v nadaljevanju Odlok). Gradnja je skladna z 11. členom Odloka, ki na celotnem območju dovoljuje gradnjo novih objektov in 15. členom Odloka, ki predpisuje lego objektov. Po 3. odstavku 15. člena je namreč minimalni odmik od parcelnih mej na območju zavarovanega vaškega jedra (z oznako „V“) in kulturne krajine ter za obstoječe strnjene nize starejših kamnitih stavb enak polovici višine stavbe. Predvideni objekt se nahaja na območju zavarovanega vaškega jedra z oznako „V“ in upošteva navedene minimalne odmike, na severni strani od parcelne meje s parc. št. 2176/1 k.o. ... 2,68m (višina objekta je 5,30m/2=2,65m), na južni strani od parcelne meje s parc. št. 2174 k.o. ... bo minimalni odmik 3,00m (višina objekta je 5,30m/2=2,65m), na zahodni in vzhodni strani od parcelne meje s parc. št. 2178 in 2137/40, obe k.o. ..., bo odmik večji od 4m. Objekt bo na na rahlo razgibanem terenu s kotami: kota pritličja +2,80m (230,00 m.n.v.), kota venca +8,10m (235,30 m.n.v.), kota kleti +0,00m (227,20 m.n.v.), kota terena 230,00 m.n.v. Pričakovano vplivno območje stanovanjskega objekta v uporabi ne presega meje gradbene parcele, podana so vsa ustrezna soglasja, predložena projektna dokumentacija pa ima vse sestavine predpisane z Zakonom o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102-04, 126/07 – ZGO-1), kar pomeni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 66. člena ZGO-1 za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ministrstvo za okolje in prostor RS je z odločbo št. 35108-442/2009-2 z dne 5.2.2010 zavrnilo pritožbo tožnika zoper navedeno gradbeno dovoljenje.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, da izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek. Svoje razloge utemeljuje z navedbami, da je bila napačno ugotovljena višina stanovanjskega objekta, katerega gradnja se dovoljuje. Pravilna višina namreč ni 5,30 m, temveč 8,10 m, saj je višinska kota terena na mestu hiše 227,20 m in ne 230,00 m kot je napačno ugotovljeno v 3e točki gradbenega dovoljenja. Klet gradnje namreč ne bo vkopana, temveč nasuta v višini +2,80 m s treh strani, zaradi česar je višina stavbe 8,10m. Zaradi napačno ugotovljenega dejstva o vkopanosti kleti, pa je bil nepravilno uporabljen 16. člen Odloka, ki določa, da kletni del stavbe lahko v celoti ali s treh strani vkopan oziroma je kota pritličja lahko največ 1,20 m nad terenom ali 1,50 m v medetažnih zamikih. V obravnavanem primeru pa je kota pritličja celo 2,80m nad terenom, kar dvakratno presega dovoljeno koto pritličja. Zaradi zmotno ugotovljene višine stavbe pa je bil tudi nepravilno ugotovljen minimalen odmik stavbe od parcelne meje, ki mora po določbi 3. odstavka 15. člena Odloka znašati polovico višine stavbe, kar pomeni, da bi moral biti odmik od parcelne meje 4,05m, in ne 2,65m kot določa gradbeno dovoljenje. Če bo klet zasuta tudi s strani parc. št. 2176/1 k.o. ..., pa bo v ta namen potrebna škarpa, ki pa je gradbeno dovoljenje ne predvideva, niti niso predvideni njeni morebitni vplivi na tožnikovo parcelo.

Prizadeta stranka A.A. (investitor) v odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene navedbe in vztraja pri stališču, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje zakonito in pravilno, ter da so bile pri pripravi projektne dokumentacije spoštovane vse zakonske določbe in da ni bilo poseženo v pravice sosedov.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbenimi ugovori ne more izpodbiti zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče se v celoti strinja z razlogi prvo in drugo stopenjske upravne odločbe in se zato nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa navaja: V postopku izdaje gradbenega dovoljenja Upravne enote Koper št. 351-856/2008-15 z dne 25.8.2009 je kot stranski udeleženec sodeloval tudi tožnik, ki je lastnik sosednje nepremičnine parc. št. 2176/1 k.o. ... Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, predvsem pa iz obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, je tožnik tekom upravnega postopka nasprotoval izdaji gradbenega dovoljenja zaradi nepravilne uporabe določil Odloka, ki določajo minimalen odmik gradnje od parcelne meje. Zatrjeval je namreč, da je potrebno uporabiti določbo Odloka, ki določa splošen odmik novogradnje od parcelne meje 4,00m, ker za obravnavano gradnjo ne pride v poštev določba 3. odstavka 15. člena Odloka o odmiku v vaških jedrih, ki znaša polovico višine stavbe. Vendar pa sta navedene očitke tako prvostopni kot pritožbeni organ utemeljeno zavrnila z ugotovitvijo, da se obravnavana gradnja nahaja v celoti v zavarovanem vaškem jedru z oznako ZU-87/16-V. Tožnik pa sedaj v tožbi oporeka pravilnosti ugotovljene višine stavbe, to napačno ugotovljeno dejstvo pa vpliva nadalje na nepravilno uporabo določbe 3. odstavka 15. člena Odloka o izračunu odmika gradnje od parcelne meje, ob tem pa je napačna tudi ugotovitev o vkopanosti kleti. V tožbi zatrjevana višina stavbe 8,10m glede na določitve kôt posameznih etaž, pa je bila tožniku znana ali pa bi mu morala biti znana že tekom upravnega postopka, v katerem je sodeloval. Zato bi moral ugovarjati višini stavbe v upravnem postopku oziroma najkasneje v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Ker po podatkih upravnih spisov do sedaj teh ugovorov glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni uveljavljal, in se do teh vprašanj nista izrekla ne upravni organ prve stopnje niti pritožbeni organ, saj je bila navedena ugotovitev med strankama nesporna, gre za nedopustno tožbeno novoto. Po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 - ZUS-1) namreč v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Enako pa velja tudi za navedbo, ki se nanaša na (ne)vkopanost oziroma zasutje kleti ter v ta namen potrebne gradnje podpornega zidu.

Iz navedenih razlogov in ob ugotovitvi, da tožnik drugih tožbenih ugovorov ni podal, je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, lahko ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.