Jedro

Glede na v opisu jasno in konkretno navedeni znesek oškodovanja v višini 50.000,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno sledilo pravni kvalifikaciji po prvem, in ne po drugem odstavku 240. člena KZ-1, saj se za slednjo zahteva povzročitev velike premoženjske škode, kar pomeni škodo, ki presega in ne le dosega 50.000 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1).

Pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da sodišče na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ni vezano, zanemari pa, da je absolutno vezano na opis kaznivega dejanja, kot ga v zahtevi navede oškodovanec kot tožilec, sodišče pa ga ne sme dopolnjevati oz. širiti s spisovnimi podatki ali lastnimi ocenami oz. sklepanji. Pritožbena izvajanja, da je oškodovancu kot tožilcu nastala premoženjska škoda v bistveno višjem znesku od 50.000,00 EUR, saj je bil kot porok in zastavitelj že per se dolžan D. d.d. vrniti znesek najetega kredita najmanj skupaj z obrestmi kredita, so zato neupoštevna, saj se oškodovanje v višjem znesku v opisu ne očita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki II spremeni tako, da se oškodovanca kot tožilca A. A. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati potrebne izdatke osumljenke.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 13. 11. 2020 zoper osumljeno B. B. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Odločilo je, da je po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke osumljenke.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca. Predlagal je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevo za preiskavo dopusti, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nadalje je podredno predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep v tč. II spremeni tako, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki osumljenke bremenijo proračun, oškodovanca kot tožilca pa naj se oprosti tudi plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki osumljenke in predlagali, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, stroški odgovora na pritožbo pa so nadaljnji stroški postopka, ki jih je dolžan plačati oškodovanec kot tožilec.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zunajobravnavni senat prvostopnega sodišča je v izpodbijanem sklepu ugotovil, da je kazenski pregon zoper osumljenko zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1 zastaral, zato je zahtevo za preiskavo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrnilo. Oškodovanec kot tožilec odločitev izpodbija po novem pooblaščencu. Navaja, da sodišče prve stopnje na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kot jo je (po prvotni pooblaščenki) v zahtevi za preiskavo navedel oškodovanec kot tožilec, ni vezano in da je le-ta napačna. Po mnenju pritožnika gre pri ravnanju, ki se očita osumljenki, za kvalificirano obliko istega kaznivega dejanja, tj. za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku 240. člena KZ-1, za katero zastaralni rok še ni potekel, oziroma za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ.

6. Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna, pritožnikove navedbe pa niso utemeljene. Iz opisa dejanja, navedenega v zahtevi za preiskavo in povzetega v izrek izpodbijanega sklepa, izhaja očitek osumljenki, da je zlorabila položaj stečajne upraviteljice družbe I.-v stečaju in opustila dolžnost, ki jo ima glede upravljanja z denarjem stečajnega dolžnika in na podlagi petega odstavka 335. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ker v stečajnem postopku stečajnega dolžnika C.-v stečaju družbi D. d.o.o. ni predložila v podpis pogodbe, na podlagi katere bi se lahko realiziral nakup premoženja stečajnega dolžnika, s čimer je oškodovanca kot tožilca A. A., ki je bil porok in zastavitelj za zagotovljeno varščino, oškodovala za znesek 50.000,00 EUR, saj je plačana varščina po poteku roka za plačilo preostanka kupnine zapadla v korist stečajne mase. Glede na v opisu jasno in konkretno navedeni znesek oškodovanja v višini 50.000,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno sledilo pravni kvalifikaciji po prvem, in ne po drugem odstavku 240. člena KZ-1, saj se za slednjo zahteva povzročitev velike premoženjske škode, kar pomeni škodo, ki presega in ne le dosega 50.000 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Upoštevni kazenski zakonik je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1 predvideval 10 letni zastaralni rok (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1A), ki je glede na čas izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi bilo izvršeno v obdobju od 30. 9. do 14. 12. 2009, potekel dne 14. 12. 20191. 7. Pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da sodišče na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ni vezano, zanemari pa, da je absolutno vezano na opis kaznivega dejanja, kot ga v zahtevi navede oškodovanec kot tožilec, sodišče pa ga ne sme dopolnjevati oz. širiti s spisovnimi podatki ali lastnimi ocenami oz. sklepanji. Pritožbena izvajanja, da je oškodovancu kot tožilcu nastala premoženjska škoda v bistveno višjem znesku od 50.000,00 EUR, saj je bil kot porok in zastavitelj že per se dolžan E. d.d. vrniti znesek najetega kredita najmanj skupaj z obrestmi kredita, so zato neupoštevna, saj se oškodovanje v višjem znesku v opisu ne očita. Iz istih razlogov pritožnik ne more uspeti s ponujanjem pravne kvalifikacije poslovne goljufije. V pritožbi pritožnik navaja, da naj bi osumljenka ravnala goljufivo s tem, ko je s predhodno ustno obljubo zavedla oškodovanca kot tožilca k plačilu varščine že po poteku postavljenega roka, čeprav ni imela zakonske podlage, da bi takšno prepozno plačilo sploh lahko štela kot varščino. Ker je sodišče vezano na opis dejanja, v katerem se navedeno osumljenki ne očita, pritožbeno širjenje očitkov zahteve za preiskavo pa ni dopustno, je sodišče druge stopnje tosmerne pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene.

8. Pritožnik nadalje izpodbija odločitev prvostopnega sodišča v točki II izpodbijanega sklepa, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke osumljenke. Navaja, da bi plačilo naloženih obveznosti bistveno ogrozilo preživljanje oškodovanca kot tožilca in oseb, ki jih je dolžan preživljati, saj je prejemnik denarne socialne pomoči, ima pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, prejema invalidsko pokojnino in je zavezan plačevati preživnino. Prilaga odločbi CSD in ZPIZ.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz priložene odločbe CSD z dne 5. 5. 2021 (list. št. 81 do 82) med drugim izhaja, da je bil oškodovanec kot tožilec v obdobju od 1. 4. 2021 do 31. 7. 2021 upravičen do prejemanja denarne socialne pomoči, podatki spisa pa ne dajejo podlage za zaključek, da se je njegov materialni položaj po navedenem obdobju kakorkoli spremenil oz. izboljšal. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi pooblaščenca in izpodbijani sklep v točki II spremenilo tako, da je oškodovanca kot tožilca A. A. v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi petim odstavkom istega člena oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, saj bi bilo sicer ogroženo vzdrževanje oškodovanca kot tožilca in oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Ker se je postopek na prvi stopnji končal z izdajo sklepa, obveznost plačila sodne takse (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP) v skladu z določbo drugega odstavka 96. člena ZKP ni nastala. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenem zavzemanju za oprostitev plačila potrebnih izdatkov osumljenke, saj gre za stroške kazenskega postopka, glede katerih oprostitev plačila, ne glede na materialni položaj oškodovanca kot tožilca, ni mogoča. 10. Glede na obrazloženo in ker pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenca delno ugodilo in izpodbijani sklep v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem je pritožbo pooblaščenca zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker je višje sodišče pritožbi pooblaščenca delno ugodilo, sodne takse za pritožbeni postopek ni določilo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe.

1 In ne dan kasneje, kot napačno izhaja iz izpodbijanega sklepa, saj se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (prvi odstavek 91. člena KZ-1).