Jedro

Tožnici je bila v zapuščinskem postopku že dana možnost doseči popis premoženja, vendar se je tej pravici z neplačilom predujma odrekla, v ZD pa ni podlage, da bi jo lahko ponovno uveljavljala v zapuščinskem postopku. Pri tehtanju pravice do dedovanja in pravice do sojenja v razumnem roku v konkretnem primeru prevlada slednja, saj je bilo uresničevanje dedne pravice tožnici že omogočeno v zapuščinskem postopku, pa je ni izkoristila.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek glede tožbenega zahtevka: "Tožene stranke so dolžne dopustiti pregled in popis pri njih doma najdenega dela zapuščine iz dokumentacije in knjig pokojnega A. A. in jih vrniti v dnevno sobo na zapustnikovem domu na ... v Ljubljani." ustavilo in sklenilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka v zapuščinski zadevi III D 2089/2008, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožujejo toženci zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

S sklicevanjem na napotitveni sklep III D 2098/2008 z dne 9. 9. 2015 opozarjajo, da je tožnico že zapuščinsko sodišče pozvalo k jasni opredelitvi premičnin, ki naj bi sodišče v zapuščino, tega bremena pa ni zmogla. Zapuščinsko sodišče jo je zato pozvalo k plačilu predujma za delo izvršitelja, ki bo opravil popis, predujma pa ni založila. Popis zato v zapuščinskem postopku ni bil opravljen, tožnica pa je bila napotena na pravdo. Ni torej podlage, da bi zapuščinsko sodišče tožnico še enkrat pozivalo k plačilu predujma za popis, tak napotek pravdnega sodišča predstavlja bistven poseg v načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka. Tožnici je s tem dana možnost ponovnega zavlačevanja zapuščinskega in predmetnega postopka, zaradi katerega se vrednost zapuščine bistveno zmanjšuje.

Toženci nadalje opozarjajo na stališče sodne prakse, da je popis zapuščine pred napotitvijo na pravdo nepotreben, saj ni relevantno, ali predmeti, za katere dedič trdi, da sodijo v zapuščino, res še obstajajo, ampak le, ali sodijo v zapuščino, pri čemer je relevanten čas zapustnikove smrti. Če so tudi dejstva o tem sporna, je to stvar dokazovanja v pravdi. S popisom premoženja se ugotavlja le obseg in vrednost nespornega premoženja, popis tudi ne predvideva vrnitvenega zahtevka. Na strani tožnice je breme dokazovanje, da predmeti spadajo v zapuščino, v tem sklopu pa je prvenstveno in predhodno dolžna predmete določno opredeliti in konkretizirati tožbeni zahtevek.

Toženci so že v zapuščinskem postopku pojasnili, kateri predmeti spadajo v zapuščino, prvi toženec je predložil seznam dnevnikov in zapiskov, ki se nahajajo pri njem. V predmetnem postopku jih je s pripravljalno vlogo z dne 2. 9. 2024 še dodatno opredelil, tudi s fotografijami. Dokumentacija ni bila del napotitvenega sklepa, saj med dediči ni sporno, da jo hrani prvi toženec, tožnica pa kljub pregledu te dokumentacije v septembru 2011 na zapuščinski obravnavi ni imela ugovorov glede njenega obsega. V tem delu (dnevniki, zapiski in dokumentacija) je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti, saj med strankami ni spora o njihovem obsegu, o dejstvu, da spadajo v zapuščino in o tem, pri kom se nahajajo.

Napačno je stališče sodišča, da bo zaradi neobstoja popisa zapuščine oziroma zaradi njegove neizvedbe kršena tožničina pravica do sodnega varstva njene dednopravne pravice, da se premoženje zapustnika ugotovi v celotnem obsegu. Tožnica je varstvo svoje pravice v tem delu zavestno zavrnila in se pravici do popisa zapuščine odrekla, ko ni založila predujma, zato je bila z zahtevkom glede le pavšalno navedenih predmetov tudi napotena na pravdo. Od tu dalje je na njej, da tožbeni zahtevek ustrezno opredeli, saj je drugače kršena pravica tožencev do izjave, ko se od njih zahteva, da se izjavijo o nečem, kar ni določno opredeljeno.

Toženci predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in tožencem očita zavržno ravnanje.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Na podlagi napotitvenega sklepa III D 2089/2008 z dne 9. 9. 2015 je tožnica zoper tožence vložila tožbo, s katero je zahtevala:

-da se ugotovi, da v zapuščino po pokojnem očetu A. A. spadajo zapiski, dnevniki, politični dnevniki in ostala dokumentacija in knjižnica s 600 knjigami,

-da se prvemu tožencu in tretji toženki naloži, da navedene premičnine vrneta v zapuščino, in

-da so vse tožene stranke dolžne dopustiti pregled in popis pri njih doma najdenega dela zapuščine iz dokumentacije in knjig pokojnega ter jih vrniti v dnevno sobo na zapustnikovem domu na ... v Ljubljani.

6.Po dveh pozivnih sklepih z dne 14. 3. 2016 in 18. 7. 2024 na dopolnitev tožbe s konkretizacijo, katere premičnine naj bi sodile v zapuščino, je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Ugotovilo je, da tožnica ves čas opozarja, da so toženci zapuščino pred in po smrti očeta odnesli z njegovega doma in ji ne dovolijo pregleda, ter da do sedaj ni bilo prerekano, da določeno dokumentacijo hrani prvi toženec, ki naj bi jo delno tudi že uničil. Prav tako je kot nesporno ugotovilo, da je prvi toženec tožnici septembra 2011 omogočil vpogled v še obstoječo dokumentacijo, zaradi incidenta pa od takrat dalje dostopa nima. Med strankami že več let vztraja visoko konfliktno ozračje, sproženih je bilo več sodnih postopkov (razveljavitev pisnih oporok, razveljavitev notarske oporoke, prepoved vznemirjanja solastnine, dedna nevrednost). Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje presodilo, da sta bila prej omenjena pozivna sklepa preuranjena, saj je tožnici zaradi onemogočenega dostopa do dokumentacije onemogočena tudi dopolnitev tožbe in je v trditveni in dokazni stiski, ki ji onemogoča sodno varstvo njene dedne pravice. Zaključilo je, da v predmetni pravdi o zahtevku ni mogoče odločiti, dokler ni opravljen popis tega premoženja, za katerega je po 184. in 185. členu Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD, pristojno zapuščinsko sodišče. Na podlagi 21. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje postopek ustavilo glede zahtevka na pregled in popis pri tožencih najdenega dela zapuščine iz dokumentacije in knjig pokojnega A. A. in glede vrnitve tega dela zapuščine na dom zapustnika ter odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka v zapuščinskem postopku III D 2089/2008 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

7.Toženci v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da je odločitev napačna.

8.Iz obrazložitve napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča III D 2089/2008 z dne 9. 9. 2015 izhaja, da je tožnica edina ugovarjala tam ugotovljenemu obsegu zapuščine, zato jo je zapuščinsko sodišče pozvalo k predložitvi specificiranega seznama dodatnih premičnin, za katere smatra, da še spadajo v zapuščino. Tožnica temu pozivu ni sledila in seznama s pavšalno navedbo premičnin ni dopolnila z njihovo konkretno opredelitvijo. Zapuščinsko sodišče je nadalje pojasnilo, da ne more samo ugotavljati obsega premičnin, temveč je pri tem odvisno od navedb in dokazil strank, če pa ni jasno, katere premičnine točno je zapustnik imel in kje se nahajajo, se opravi popis premoženja. Ker tožnica ni znala jasno opredeliti, katere premičnine naj bi še sodile v zapuščino, ji je zapuščinsko sodišče s sklepom na obravnavi 24. 3. 2015 naložilo založitev predujma za delo izvršitelja, ki bi opravil ta popis, vendar predujma ni založila. Zapuščinsko sodišče je zato ugotovilo, da tožnica za svoje trditve o obstoju teh dodatnih premičnin (knjig, dnevnikov, zapiskov) ni predložila nobenih dokazov, posledično pa je v zvezi z njihovim obstojem kot delom zapuščine njeno pravico štelo za manj verjetno (prim. 212. člen ZD) in jo je napotilo na pravdo na ugotovitev, da poleg že ugotovljenega premoženja v zapuščino sodi še dodatno premoženje.

9.Tožnici je torej v zapuščinskem postopku že bila dana možnost doseči popis premoženja, vendar se je tej pravici z neplačilom predujma odrekla, v ZD pa ni podlage, da bi jo lahko ponovno uveljavljala v zapuščinskem postopku, kot pravilno opozarja pritožba. Pri tehtanju pravice do dedovanja in pravice do sojenja v razumnem roku namreč v konkretnem primeru prevlada slednja, saj je bilo uresničevanje dedne pravice tožnici že omogočeno v zapuščinskem postopku, pa je ni izkoristila. Prav iz tega razloga je bila tožnica s svojim zahtevkom tudi napotena na pravdo, v kateri pa je trditveno in dokazno breme glede obstoja premičnin, ki naj bi še sodile v zapuščino, na njej.

10.Sodišče prve stopnje torej ni imelo podlage, da bi tožnici še enkrat omogočilo popis premoženja v okviru zapuščinskega postopka, kot je to storilo z izpodbijanim sklepom. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožencev ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

11.V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju vlog v spisu presoditi, ali in v katerem delu je bil tožbeni zahtevek določno opredeljen in dopolnjen ter v katerem delu je sporen, nato pa po izvedenem dokaznem postopku o njem odločiti.

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče glede na njeno vezanost na uspeh v postopku pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Če bo ob tem še vedno mnenja, da je tožnica v dokazni stiski, lahko ob tem upošteva, da je po pravni teoriji in sodni praksi zaradi varstva pravice do sodnega varstva tudi pri meritornem odločanju dopusten nižji dokazni standard, prim. VSRS Sodba II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015 in tam navedeni viri.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 21

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.