Jedro

Tožnik je v zvezi z sklepoma tožene stranke o prenehanju pogodbe o zaposlitvi nepravilno in nespretno oblikoval tožbeni zahtevek, saj v njem ni izrecno navedel, da izpodbija tudi sklep Komisije za pritožbe. Ker pa se je v tem delu njegov tožbeni zahtevek glasil na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke, ki je postal dokončen in ker je tudi iz obrazložitve spremembe tožbe razvidno, da tožnik uveljavlja ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev dokončne odločitve tožene stranke (sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa je postal dokončen šele z vročitvijo sklepa Komisije za pritožbe), je tudi tako pomanjkljiv tožbeni zahtevek tožnika sposoben za meritorno obravnavanje.

ZDR v 89. členu govori o neutemeljenih razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, med katerimi našteva tudi starost in spol. V konkretnem primeru tožniku ni bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 88. členu ZDR), temveč mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom ZPIZ-1, pogodba o zaposlitvi preneha veljati), ki ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, tudi upoštevaje primarno in sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso sodišča EU. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti tega sklepa in njegovo razveljavitev ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi opr. št. ... z dne 1. 8. 2012, dokončen dne 12. 9. 2012, izdan s strani tožene stranke, nezakonit in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 9. 2012, ampak še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 1. 2005 ter tožečo stranko za čas od 12. 9. 2012 do vrnitve na delo prijaviti v vsa socialna zavarovanja, vpisati v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter ji obračunati pripadajočo bruto plačo, od nje poravnati predpisane prispevke in davke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške postopka.“ Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločitve tožene stranke, ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 9. 2012, temveč da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo na delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 1. 2005 ter ga za čas od 12. 9. 2012 do vrnitve na delo prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ga vpisati v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter mu obračunati pripadajočo bruto plačo, od nje poravnati predpisane prispevke in davke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati njegove pravdne stroške v znesku 596,52 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni (pravilno: razveljavi) in tožbo kot nedovoljeno zavrže, podrejeno da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne oz., da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil kršen 42. člen ZDSS-1 in da je tožba nedovoljena, ker tožnik z njo ni izpodbijal drugostopenjske odločbe tožene stranke. O tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 1. 8. 2012 je bilo odločeno s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 12. 9. 2012. Zoper ta sklep komisije tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, zato je postal dokončen in pravnomočen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavreči (tako tudi sodba in sklep VDSS, opr. št. Pdp 1519/2006, sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 383/2008). Sodišče prve stopnje je kršilo tudi 185. člen ZPP, saj o predlagani spremembi tožbe tožnika (tožnikova pripravljalna vloga z dne 30. 10. 2012) ni odločalo, zato se šteje, da do spremembe tožbe ni prišlo. Sodišče prve stopnje bi torej moralo odločiti le glede tožnikovega zahtevka za ugotovitev ničnosti prvostopenjskega sklepa z dne 1. 8. 2012, dejansko pa je odločilo o modificiranem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi tožniku prisodilo tudi več, kot je zahteval, s čimer je njegov zahtevek prekoračilo. Odločilo je namreč, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati bruto plačo, od nje poravnati predpisane davke in prispevke in mu izplačati neto znesek, tožnik pa takega zahtevka ni postavil. Poleg tega je tožnik zahteval le prijavo v zavarovanja, sodišče prve stopnje pa je ta zavarovanja konkretiziralo in toženi stranki naložilo tudi vpis tožnika v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Razen tega tudi ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke, ki ga je podala v zvezi z izplačano odpravnino v višini 4.566,55 EUR. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi s kršitvijo določb postopka po 14. in 15. točki ZPP, saj je brez razlogov o odločilnih dejstvih, ta pa so v nasprotju z dokazi. Kršen pa je bil tudi 7. člen ZPP, saj je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dokaz, ki ga ni predlagala nobena od strank in ki ni bil izveden v dokaznem postopku. Sodišče je ugotovilo, da ZUJF ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga Direktiva 200/54/ES in Direktiva 2000/78/ES dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev, to je zasledovanje cilja zaposlovalne politike, vendar tega dejstva tožnik sploh ni zatrjeval. To dejstvo je sodišče očitno ugotovilo tudi na podlagi poročila ZPIZ v letu 2011, ki ga ni predlagala nobena od strank, glede katerega ni bil sprejet dokazni sklep in ki ga sodišče v dokaznem postopku ni izvajalo. Tožena stranka se glede tega ni mogla izjaviti, s tem je bila kršena njena pravica do obrambe in načelo kontradiktornosti. Sodba glede uporabe materialnega prava sploh ni obrazložena, saj le ugotavlja, da je 246. člen ZUJF diskriminatoren in v nasprotju s pravom EU, ob tem, da se le sklicuje na identično zadevo opr. št. I Pd 1637/2012. Takšna obrazložitev sodbe pa ni zakonita, saj mora sodišče soditi na podlagi zakona in ustave ter zavezujočih predpisov EU, ne pa na podlagi nepravnomočne sodbe. Tožnik je nezakonitost prenehanja utemeljeval z več razlogi, sodišče prve stopnje pa se je izreklo le glede diskriminatornosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zato je obrazložitev tudi iz tega razloga pomanjkljiva. Reparacijski del tožnikovega tožbenega zahtevka je nesklepčen, nedoločen in nedoločljiv, zato bi moralo na to tožnika sodišče opozoriti v skladu z 285. členom ZPP. Ker v tožbi ni nobenih navedb o obrestnem delu tožbenega zahtevka, bi moral biti ta del zahtevka zavrnjen. Dejansko stanje v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja je nepopolno oz. zmotno ugotovljeno, saj tožniku delovno razmerje ni prenehalo 12. 9. 2012, temveč 13. 10. 2012, kar jasno izhaja iz dokaznega postopka. V tem delu sicer sodba niti ni obrazložena, prav tako pa to dejstvo med strankama ni bilo nesporno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, do kdaj je tožena stranka tožniku izplačevala plače in plačevala tudi prispevke. Za čas, ko je tožnik upokojen in prejema pokojnino (tožnik je prostovoljno uveljavljal pravico do pokojnine, ki mu je bila od 14. 10. 2012 tudi priznana), ne more biti istočasno tudi v delovnem razmerju, zato za to obdobje sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotoviti obstoja delovnega razmerja, prejemanje pokojnine pa bi moralo biti upoštevano tudi pri odločitvi o reparacijskem zahtevku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 246. člen ZUJF v nasprotju s prepovedjo diskriminacije na podlagi spola (ki je tožnik sploh ni zatrjeval) in na podlagi starosti, čeprav ni v njegovi stvarni pristojnosti, da ugotavlja, če je zakon diskriminatoren, torej v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Ta presoja je v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Na podlagi člena 3.a Ustave RS lahko sodišče svojo odločitev neposredno utemeljuje s predpisi EU, vendar pa tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje obe direktivi, na kateri se sklicuje, interpretiralo napačno. Tožena stranka nadalje v pritožbi obširno razlaga namen obeh direktiv, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (Direktiva Sveta 2000/78/ES in Direktiva 2006/54/ES). Poudarja, da ju 246. ZUJF ne krši, pri čemer v zvezi s tem podrobno razčlenjuje več zadev sodišča EU, ki so se nanašale na omenjeni direktivi.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, priglasil pa je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavreči, ker ni izpodbijal sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju: Komisija za pritožbe) z dne 12. 9. 2012 (42. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tožbi predlagal ugotovitev ničnosti sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 (A12). Tožnik je tožbo vložil, še preden je bilo na Komisiji za pritožbe odločeno o njegovi pritožbi (A3) zoper citirani sklep. Iz predloženih dokazov (B5) je nadalje razvidno, da je bil tožniku sklep Komisije za pritožbe z dne 12. 9. 2012 (A6) vročen 13. 10. 2012, kar sicer izhaja tudi iz neprerekanih navedb tožene stranke. Tožnik je v roku 30 dni od vročitve sklepa Komisije za pritožbe svojo tožbo s pripravljalno vlogo spremenil tako, da je zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa z dne 1. 8. 2012, dokončnega dne 12. 9. 2012, posledično pa je zahteval tudi ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 12. 9. 2012, da mu še vedno traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo na delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, da ga je dolžna od 12. 9. 2012 do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanja in mu za to obdobje obračunati bruto zneske plače, plačati predpisane davke in prispevke, bruto zneske, zmanjšane za obračun davkov in prispevkov, pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v zvezi z obema sklepoma tožene stranke nepravilno in nespretno oblikoval tožbeni zahtevek, saj v njem ni izrecno navedel, da izpodbija tudi sklep Komisije za pritožbe z dne 12. 9. 2012. Ker pa se je v tem delu njegov tožbeni zahtevek glasil na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012, ki je postal dokončen 12. 9. 2012 in ker je tudi iz obrazložitve spremembe tožbe razvidno, da tožnik uveljavlja ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev dokončne odločitve tožene stranke (sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 pa je postal dokončen šele z vročitvijo sklepa Komisije za pritožbe z dne 12. 9. 2012), je bil po stališču pritožbenega sodišča tudi tako pomanjkljiv tožbeni zahtevek tožnika sposoben za meritorno obravnavanje.

V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na odločbo VS RS opr. št. VIII Ips 383/2008 z dne 9. 2. 2010 oz. na odločbo VDSS opr. št. Pdp 1519/2006 z dne 1. 6. 2007, saj sta ti odločbi temeljili na drugačnem dejanskem stanju. Iz sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 383/2008 z dne 9. 2. 2010 izhaja, da tožnik, ki mu je prenehalo delovno razmerje, v sodnem postopku ni izpodbijal niti prvostopenjskega niti drugostopenjskega sklepa tožene stranke, temveč je mimo teh odločb zahteval le, da se ugotovi, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na nezakonit način. Iz obrazložitve sodbe in sklepa VDSS opr. št. Pdp 1519/2006 z dne 1. 6. 2007 pa izhaja, da tožnica zoper odločitev tožene stranke glede njene premestitve ni vložila pritožbe, temveč je s tožbo vtoževala sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Ob takšnem dejanskem stanju je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (ki se je nanašal na sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi) razveljavilo in tožbo tožnice zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (člen 24/4 Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju) zavrglo. Kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, pa je tožnik v tem individualnem delovnem sporu v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 1. 8. 2012 izkoristil možnost pritožbe in po prejemu sklepa Komisije za pritožbe pravočasno spremenil svojo tožbo.

Pravilna je sicer pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje o spremembi tožbe odločati s sklepom, kar izhaja iz člena 185/7 ZPP. S tem, ko sodišče prve stopnje tega sklepa ni sprejelo, je sicer kršilo določbe ZPP, vendar pa to ni imelo za posledico bistvene kršitve določb postopka po členu 339/1 ZPP. Do spremembe tožbe je namreč prišlo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (sklep Komisije za pritožbe z dne 12. 9. 2012), tako da privolitev tožene stranke v spremembo tožbe glede na 186. člen ZPP niti ni bila potrebna. Razen tega je iz podatkov spisa razvidno, da se je tožena stranka po vročitvi spremenjene tožbe s svojo pripravljalno vlogo z dne 12. 11. 2012 spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pri tem nasprotovala spremembi tožbe. Glede na navedeno je tudi na podlagi člena 185/2 ZPP šteti, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe. Kasnejše nasprotovanje spremembi tožbe (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 27. 3. 2012) pa nima vpliva na ugotovitev, da je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno izvedlo postopek v zvezi s tožnikovim tožbenim zahtevkom po spremenjeni tožbi.

Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločalo o zahtevku po spremenjeni tožbi in ne o prvotno postavljenem zahtevku. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka s tem, ko je v izreku sodbe naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna pripadajočo plačo, od nje poravna predpisane prispevke in davke ter tožniku izplača ustrezne neto zneske. Iz uvodnega dela 3. točke tožbenega zahtevka tožnika (po spremenjeni tožbi) je sicer zares (očitno po pomoti oz. zaradi nepazljivosti tožnika) izpadel del zahtevka za obračun bruto plače. Ker pa je tožnik v nadaljevanju 3. točke tožbenega zahtevka jasno uveljavljal, da mu je dolžna tožena stranka od mesečnega bruto zneska plače obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, bruto znesek, zmanjšan za obračun davkov in prispevkov (torej dejansko neto znesek) pa mu izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka s tem, ko je toženi stranki naložilo tudi obračun bruto mesečnih zneskov plače za vtoževano obdobje. Prav tako ni mogoče govoriti o prekoračitvi tožbenega zahtevka glede tega, da je sodišče prve stopnje namesto pavšalne tožnikove zahteve o prijavi v zavarovanja v izpodbijani sodbi toženi stranki naložilo, da tožnika prijavi v vsa socialna zavarovanja in ga vpiše v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o bistvenih kršitvah določb postopka po 14. oz. 15. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi ju storilo sodišče prve stopnje. Obrazložitev izpodbijane sodbe je res precej skopa, sklicuje se tudi na odločitev v identični zadevi opr. št. I Pd 1637/2013 in jo povzema, vendar pa je bilo kljub navedenemu izpodbijano sodbo vendarle mogoče preizkusiti. Izrek sodbe tudi ni nerazumljiv, ne nasprotuje niti sebi niti razlogom sodbe. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP, pri čemer pa v pritožbi niti ni konkretizirano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki (v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo izvedeno zvočno snemanje naroka, tako da do nasprotja med zvočnimi posnetki in prepisi le-teh sploh ni moglo priti).

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da ZUJF ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga Direktiva 2006/54/ES in Direktiva Sveta 2000/78/ES dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev (zasledovanje ciljev zaposlovalne politike) pravzaprav razlagalo materialno pravo, tako da zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča ni bila prekoračena trditvena podlaga tožnika, kar tožena stranka smiselno uveljavlja v pritožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje pri odločanju sklicevalo na poročilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v letu 2011 (ki ga tožena stranka navaja v pritožbi), zato v zvezi s tem poročilom ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev 7. člena ZPP. Glede na to, da je po uveljavljeni sodni praksi v individualnih delovnih sporih dopusten tudi opisni tožbeni zahtevek (še posebej v primeru, ko je denarni del tožbenega zahtevka odvisen od odločitve o utemeljenosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma ko zneski plač niso sporni - npr. sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 280/2010 z dne 20. 3. 2012) so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke o kršitvi 180. člena ZPP zaradi nedoločenosti in nedoločljivosti tožbenega zahtevka oz. glede zatrjevane nesklepčnosti tožbe.

Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je na podlagi ugotovitve, da je 246. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) diskriminatoren in da ne zasleduje ciljev, ki sta jih določili Direktiva 2006/54/ES in Direktiva Sveta 2000/78/ES, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja že na to, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu zatrjeval diskriminacijo glede izdaje sklepov tožene stranke z dne 1. 8. 2012 oz. 12. 9. 2012 le v zvezi z njegovo starostjo (in ne tudi glede na spol, kar je sicer povsem samoiniciativno presojalo sodišče prve stopnje), s čimer je smiselno zatrjeval tudi neustavnost 246. člena ZUJF glede na 14. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). V zvezi s tem je povsem pravilen zaključek tožene stranke v pritožbi, da je presoja skladnosti zakonske določbe z Ustavo RS v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Ustavno sodišče RS je sicer v svoji odločbi št. U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 (Ur. l. RS, št. 107/2013) med drugim presojalo tudi skladnost 246. člena ZUJF z določbami Ustave RS, tudi upoštevaje člen 3.a Ustave RS, iz katerega izhaja zahteva, da morajo vsi državni organi, tudi ustavno sodišče, pravo Evropske unije pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo Evropske unije. Ustavno sodišče RS je poudarilo, da je pristojno za presojo skladnosti izpodbijanih določb ZUJF (torej tudi določbe 246. člena ZUJF) z Ustavo RS, ni pa pristojno za presojo skladnosti teh določb z direktivama, na kateri se je v svoji zahtevi za oceno ustavnosti skliceval varuh človekovih pravic (torej na Direktivo 2006/54/ES in na Direktivo Sveta 2000/78/ES). Pri tem je poudarilo tudi, da mora pri presoji predpisov, ki pomenijo izvajanje prava unije, na podlagi člena 3.a/3 Ustave RS, upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso Sodišča EU. Glede na to je Ustavno sodišče RS obe navedeni direktivi ter sodno prakso Sodišča EU, ki se je v zvezi s spornimi vprašanji oblikovala na njuni podlagi, upoštevalo pri razlagi izpodbijanih določb ZUJF in pri presoji njihove skladnosti s pravico do nediskriminatornega obravnavanja z Ustavo RS. Ob upoštevanju vseh zgoraj omenjenih pravnih podlag je med drugim ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS določba 246. člena ZUJF le v delu, kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance.

Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nezakonita, ker je glede na določbi obeh direktiv in 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) temeljila na nedovoljeni starostni in spolni diskriminaciji tožnika, zaradi česar 246. člena ZUJF pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšna odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. 89. člen ZDR govori o neutemeljenih razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, med katerimi našteva tudi starost in spol. V konkretnem primeru pa tožniku ni bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 88. členu ZDR), temveč mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (ki pa ni v neskladju s 14. členom Ustave RS, tudi upoštevaje primarno in sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso sodišča EU).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi neposredno na določbe Direktive 2006/54/ES oz. Direktive Sveta 2000/78/ES, sklicujoč se na 288. člen Lizbonske pogodbe. Lizbonska pogodba je poleg spremembe Pogodbe o Evropski uniji spremenila tudi Pogodbo o ustanovitvi evropske skupnosti in jo preimenovala v Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) tako, da je 288. člen Lizbonske pogodbe, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pravzaprav 288. člen PDEU. Direktive spadajo (tako kot uredbe, sklepi, priporočila in mnenja) med sekundarno pravo Evropske unije. Za razliko od uredb, ki so zavezujoče v celoti in se v državah članicah uporabljajo neposredno (državi članici za uporabo uredbe ni potrebno sprejeti nobenega akta) in ki imajo tudi neposredne učinke (nanje se lahko sklicuje tudi posameznik v postopku pred sodiščem oz. drugim organom), pa so direktive zavezujoče za države članice le glede cilja, ki ga je treba doseči, izbira oblike in metode za dosego tega cilja pa je prepuščena državi članici (člen 288/3 PDEU). Pogoj za neposredno uporabnost uredbe je, da so njene določbe dovolj jasne, nepogojne, da ne potrebujejo nobenih izvedbenih ukrepov, pristojnim organom pa ne smejo puščati nobene diskrecije (tako npr. „Pravo EU, ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU“, prof. dr. Verica Trstenjak, doc. dr. Maja Brkan; GV Založba, Ljubljana 2012; stran 181). Direktive že z ozirom na člen 288/3 PDEU praviloma ne izpolnjujejo pogojev za neposredno uporabnost oziroma neposredno učinkovanje, saj potrebujejo izvedbene akte, ki jih morajo za dosego cilja, ki ga opredeljujejo direktive, sprejeti države članice EU. Pod določenimi pogoji bi bil sicer možen tudi neposreden učinek direktive (podobno kot velja za pogoje za neposredno učinkovanje uredbe), vendar pa po oceni pritožbenega sodišča omenjeni direktivi teh pogojev ne izpolnjujeta.

Na podlagi člena 267/1 PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede a) razlage pogodb in b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij unije. Na podlagi navedene določbe PDEU se zagotavlja enotna interpretacija prava EU. Med akte iz člena 267/1.b PDEU spadajo tudi direktive. Če se sodišču postavi vprašanje razlage ene od norm iz člena 267/1 PDEU, lahko v zvezi s to razlago sproži postopek za predhodno odločanje po 267. členu PDEU (v takšnem primeru slovensko sodišče prekine konkretni postopek, ki ga vodi - člen 113.a/3 Zakona o sodiščih; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.), odločitev sodišča EU glede pravilne razlage Prava EU pa je za nacionalno sodišče zavezujoča. Sodišču vprašanja za predhodno odločanje ni potrebno postaviti le v primeru, če vprašanje ni pomembno za sprejem odločitve, če je bilo vprašanje že predmet postopka za predhodno odločanje ali če je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobenega dvoma za odločitev (doktrina „acte clair“). Te kriterije je sprejelo Sodišče EU (takrat še Sodišče evropskih skupnosti) v zadevi 283/1981 CILFIT.

Po oceni pritožbenega sodišča direktivi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izpolnjujeta pogojev za neposredno učinkovanje (to je razvidno že iz obsežne sodne prakse Sodišča EU, ki se je oblikovala v zvezi s tema direktivama), prav tako pa iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bil za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka izpolnjen eden od kriterijev iz že omenjene zadeve CILFIT (npr. da bi določbe direktive, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, Sodišče EU razložilo tako, kot jo razlaga prvostopenjsko sodišče). Glede na navedeno po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da je neupoštevaje člen 246 ZUJF ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo tožene stranke, da z določbo 246. člena ZUJF direktivi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, nista bili kršeni. V zvezi z diskriminacijo glede tožnikove upokojitve zaradi starosti, se pritožbeno sodišče sklicuje na zadevi C-159/10 in C-160/10 Puchs in Köhler in na zadevo C-411/05 Palacios de la Villa, v katerih je Sodišče EU razložilo, da evropsko pravo ob določenih pogojih ne nasprotuje obveznemu upokojevanju delavcev (podobno tudi zadeva C-45/09 oz. združeni zadevi C-250/09 in C-268/09) 246. člen ZUJF torej ne nasprotuje Direktivi 2006/54/ES. Po stališču pritožbenega sodišča pa že omenjena določba ZUJF ne nasprotuje niti Direktivi Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladnost te določbe v delu, ki se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Ta ugotovitev ustavnega sodišča pa za konkretno zadevo ni odločilnega pomena, saj je tožnik v tem individualnem delovnem sporu moški. Ob upoštevanju navedenega pritožbenemu sodišču teh vprašanj, ki se nanašajo na uporabo prava EU, ni bilo potrebno predložiti v predhodno odločanje Sodišču EU (člen 267/PDEU).

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da so bile sicer neutemeljene tožnikove navedbe, podane v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, da ZUJF zato, ker ni področni zakon, ni mogel predstavljati zakonske podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, da je šlo v tožnikovem primeru dejansko za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (za katero pa ni bil izpeljan pravilen postopek) oz., da je tožena stranka ravnala arbitrarno, ker nekaterim javnim uslužbencem pogodba o zaposlitvi ni prenehala. Zakonodajalec je lahko uredil prenehanje pogodbe o zaposlitvi tudi v ZUJF, tožena stranka pa je imela v členu 246/3 ZUJF tudi podlago, da je ob izpolnjevanju določenih zakonskih pogojev lahko nadaljevala delovno razmerje z nekaterimi od svojih javnih uslužbencev, za katere bi sicer lahko veljala določba člena 246/2 ZUJF.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker je bila torej določba 246. člena ZUJF veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo spornih sklepov tožene stranke, ki pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih zaključkov ni uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o pravdnih stroških tožene stranke, ki jih je ta imela v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.