Jedro

V postopku izdaje začasne odredbe se upravni organ ukvarja le z vprašanjem, ali je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, ne pa tudi z ugotavljanjem dejanskega stanja in načinov vrnitve premoženja upravičencu na podlagi denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Sekretariata za družbeno planiranje, gospodarstvo in proračun občine ... z dne 16.3.1993, s katerim je navedeni prvostopni organ tožeči stranki in njenim pravnim naslednikom na podlagi 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij začasno prepovedal vsakršno razpolaganje kot imetniku pravice razpolaganja do 1/4 na parc. št. 1894 in na njej stoječi zgradbi, razen nenacionaliziranega stanovanja v I. nadstropju ter na parc. št. 1895, obe pripisani pri vl. št. 957, kot tudi v tem delu delno preoblikovanje podjetja, tako da se ne vključuje v proces lastninskega preoblikovanja podjetja do pravnomočnosti odločbe o zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložil dedič upravičenca J.P. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu); pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (1. in 2. točka izreka). Tožena stranka meni, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe določa 12. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zato je tožena stranka pritožbo tožeče stranke proti navedenemu prvostopnemu sklepu zavrnila. V danem primeru je v podjetju še vedno 23,5 % družbenih sredstev, ki še niso olastninjena, ki pa daleč presegajo vrednost poslovnega prostora, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, v katerem kot upravičenec nastopa F.P. V konkretnem primeru ovir za vračilo poslovnega prostora v naravi ni, saj se z vrnitvijo stvari ne bo okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin (4. točka 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji). Nepremičnino, ki je predmet tega postopka, je mogoče ekonomsko in tehnično izločiti iz pravne osebe, kar je tudi skladno z 2. odstavkom 34. člena zakona o denacionalizaciji. Drugo je seveda vprašanje odškodnine, če je bilo premoženje s strani zavezanca pridobljeno odplačno (73. člen zakona o denacionalizaciji), kot tudi morebitnih ovir iz 20. člena navedenega zakona, kar pa ni predmet tega postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pravna podlaga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka določba 10. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Torej se začasna odredba izdaja samo v primerih procesa lastninskega preoblikovanja podjetij, zaradi česar je potrebno časovno razmejiti ta proces. To omogoča 17. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki navaja, da lastninsko preoblikovanje podjetij pomeni spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja. Z nasprotnim dokazom pa je mogoče sklepati, da k preoblikovanju niso zavezana podjetja, ki so že v celoti olastninjena in imajo zunanje znane lastnike, ne glede na naravo lastnine po klasifikaciji zakona o podjetjih. Tako tudi v primerih, ko so podjetja prenesla svoj kapital na Sklad Republike Slovenije za razvoj, so se že dokončno olastninila, čeprav še ne privatizirala. Proces lastninskega preoblikovanja podjetja pa je bil v njenem primeru zaključen s sklenitvijo pogodbe o neodplačnem prenosu družbenega kapitala in preoblikovanju, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in navedenim skladom dne 7.10.1991. Prav tako je bila z istim datumom sklenjena tudi pogodba o prodaji deleža tožeče stranke z navedenim skladom ter podjetjema ...in ..., na podlagi katere je bil status lastništva nad tožečo stranko naslednji: ... 58,8 %, ... 17,7 %, navedeni sklad 23,5 %. Kasneje pa je navedeni sklad svoj 23,5 % delež prenesel na novo ustanovljeno družbo ... Na podlagi navedenega je torej razvidno, da je bil proces lastninskega preoblikovanja tožeče stranke zaključen že pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji, zaradi česar ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe v smislu 10. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ne glede na vse navedeno pa je prepoved razpolaganja s predmetno nepremičnino in v tem delu lastninskega preoblikovanja podjetja nelogična, kajti lastninsko preoblikovanje tožeče stranke je bilo zaključeno z dnem 7.10.1991. Nikakor ne more pritrditi navedbam tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki navaja, da je v primeru ... nesporno, da je v podjetju še vedno 23,5 % družbenih sredstev, ki še niso olastninjena. Iz definicije družbenega kapitala namreč izhaja, da se šteje za družbeni kapital anonimni kapital, ki ne pripada nobeni pravni ali fizični osebi. Za opredelitev družbenega kapitala in s tem za opredelitev podjetja z družbenim kapitalom je pomembno ugotoviti, ali se v bilanci stanja nahaja družbeni kapital, ki nima lastnika ter je anonimen. Zato je nujen vpogled v bilanco stanja, ki jo navaja 1. odstavek 3. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Na podlagi vpogleda v bilanco stanja tožeče stranke (s stanjem z dne 30.6.1993), postavka A a), pa je nedvoumno razvidno, da ... med viri sredstev nima družbenega kapitala. Navedeno je tudi absolutno v skladu z 2. odstavkom navodil za izdajanje soglasij agencije (Uradni list RS št. 14/93), ki pojasnjuje 3. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo soglaša z navedbami tožene stranke v izpodbijani odločbi ter še dodaja: Tožeča stranka je bila kot mešano podjetje vpisana v sodni register s sklepom temeljnega sodišča ... z dne 31.12.1991, to je po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji (7.12.1991). Zaradi tega ta zakon obvezuje tudi tožečo stranko in ji prepoveduje vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja po določbah tega zakona dolžnost vrnitve. V tem postopku je pravno nepomembno, da je navedeni sklad svoj poslovni delež kasneje prenesel na novo ustanovljeno družbo ..., ker se lastninska narava tega kapitala zaradi tega ni mogla spremeniti in so ta sredstva po svoji lastninski naravi še vedno družbena ter se bodo morala olastniniti po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zaradi tega so pravno nesprejemljive navedbe tožeče stranke, da med viri sredstev nima več družbenega kapitala in da zaradi tega določb zakona o denacionalizaciji in zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij o zavarovanju pravic prejšnjih lastnikov v tem primeru ni mogoče uporabiti. Zaradi tega smatra, da sta sklep prvostopnega organa in izpodbijana odločba o zavarovanju njenih pravic v procesu lastninskega preoblikovanja tožeče stranke pravilna in zakonita. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je presojalo zakonitost izpodbijane odločbe le v okviru tožbenih ugovorov tožeče stranke, to je, da v konkretnem primeru ni bilo pravne podlage za izdajo začasne odredbe in da iz bilance stanja tožeče stranke izhaja, da med viri sredstev nima družbenega kapitala. Drugih tožbenih ugovorov, s katerimi bi izpodbijala zakonitost same začasne odredbe, tožeča stranka v tožbi namreč ni navedla.

Po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in 7/93) lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja, ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja.

Glede na citirano določbo zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je v tem upravnem sporu bistveno le vprašanje, ali je navedeni prvostopni organ na podlagi citirane zakonske določbe utemeljeno sprejel navedeno začasno odredbo ob zakonskem pogoju, da je dejanska in pravna podlaga predloga za začasno odredbo po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Po presoji sodišča je v zvezi s tem pravilno sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je ta verjetnost v konkretnem primeru podana. Kapital, ki ga je vložil navedeni sklad v tožečo stranko namreč ni spremenil svoje lastninske narave in je po svoji lastnosti še vedno družben, dokler ne bo olastninjen v skladu z zakonom, ne glede na to, da v bilanci stanja tožeče stranke na dan 30.6.1993 med viri sredstev ni naveden kot družbeni kapital. Seveda pa se prvostopnemu organu in tožeči stranki, poleg ugotavljanja, ali je ta verjetnost za sprejem začasne odredbe podana ali ne, ni treba ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega stanja in načinov vrnitve premoženja upravičencu na podlagi denacionalizacijskega zahtevka, ker to ni stvar postopka izdaje začasne odredbe, pač pa samega denacionalizacijskega postopka po zakonu o denacionalizaciji, ki se konča z izdajo denacionalizacijske odločbe (66. in 67. člen), s katero se o tem dokončno odloči. Začasna odredba pa sama po sebi te odločbe ne more prejudicirati, saj po zakonu temelji le na verjetnosti in ni dokončna, ampak le poprejšnja faza v denacionalizacijskem postopku, ki pa niti ne more nadomestiti dokončne denacionalizacijske odločbe.

Glede na navedeno niso utemeljene tožbene navedbe tožeče stranke in je tožena stranka upravičeno zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopnemu sklepu o začasni odredbi.

Sodišče je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). To določbo ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).