Jedro

Zakon o kazenskem postopku odločitve sodišča glede pripora ob izreku sodbe ureja v 361. členu. V tretjem odstavku citiranega člena je določeno, da se pripor vselej odpravi in odredi izpustitev obdolženca, če tožilec pred izrekom sodbe ni predlagal podaljšanja pripora, če je obtoženec oproščen obtožbe ali spoznan za krivega, pa mu je odpuščena kazen, če je obsojen samo na denarno kazen ali mu je izrečen sodni opomin ali pogojna obsodba, če je zaradi vštetja pripora kazen že prestal ali če je obtožba zavrnjena ali obtožnica zavržena, razen če je zavržena zaradi nepristojnosti sodišča. V vseh naštetih primerih je odprava pripora obligatorna, čeprav je priporni razlog še podan. Med navedenimi primeri sicer v zakonu ni določeno, kako ravna sodišče v primeru, ko obdolžencu sicer izreče kazen zapora, vendar hkrati odloči, da se kazen zapora v skladu z osmim in desetim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši na alternativni način z delom v splošno korist, vendar pa iz že same narave takšnega načina izvršitve zaporne kazni izhaja, da pripora ni mogoče podaljševati do nastopa kazni. V primeru, ko sodišče odloči, da bo obdolženec kazen zapora, ki mu je bila izrečena, prestal na način, da opravi delo v splošno korist, obdolženec kazni zapora ne nastopi. Napačno pa je tudi stališče višjega državnega tožilca, da bi moralo sodišče prve stopnje pripor zoper obdolženca podaljšati do začetka izvrševanja dela v splošno korist, saj je to izrecno v nasprotju z določilom šestega odstavka 361. člena ZKP, ki določa, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, trajati do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Podaljševanje pripora do začetka izvrševanja dela v splošno korist bi bilo nedopustno, ker za to ni zakonske podlage.

Podaljševanje pripora bi zato pomenilo ustavno nedopusten poseg v osebno svobodo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z izpodbijanim sklepom v skladu z določili 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. ob razglasitvi sodbe odpravilo pripor, ki je bil zoper njega odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I K 3737/2014 z dne 16. 1. 2017 zaradi zagotovitve obdolženčeve navzočnosti na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP ter podaljšan (pravilno odrejen) s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 21219/2019 z dne 24. 11. 2025 iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Upravi zaporov za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje je naložilo, da obdolženega nemudoma izpusti na prostost.

2.Zoper sklep se je pravočasno pritožil višji državni tožilec iz pritožbenega razloga zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženca in ob tem navedla, da ji sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 12. 2025 ni bil vročen, vročena pa ji je bila sodba I K 21219/2019 z dne 3. 12. 2025 in v kolikor se pritožba nanaša na izdano sodbo, podaja svoj odgovor glede navedb v pritožbi. Navedba glede nevročitve sklepa o odpravi pripora je protispisna, saj je iz povratnice ( pripeto k l.št. 215 ) razvidno, da je bil zagovornici sklep vročen 4.12.2025.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz spisovnega gradiva ter obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil zoper obdolženega sprva odrejen pripor zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi po drugem odstavku 307. člena ZKP in sicer s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I K 3737/2014 z dne 16. 1. 2017. V nadaljevanju pa je bil zoper obdolženca s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 21219/2019 z dne 24. 11. 2025 odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Na glavni obravnavi dne 3. 12. 2025 je obdolženec krivdo po obtožbi priznal, sodišče je njegovo priznanje sprejelo ter v nadaljevanju na naroku za izrek kazenske sankcije, ki je bil opravljen istega dne, izvedlo dokaze, pomembne za izrek kazenske sankcije. Višji državni tožilec je v zaključni besedi predlagal, da sodišče obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče zaporno kazen v višini enega leta, prav tako pa je predlagal podaljšanje pripora do nastopa kazni iz razlogov, ki jih je navedel že v predlogu za odreditev pripora z dne 24. 11. 2025. Po končanem naroku je sodišče prve stopnje istega dne razglasilo sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 ter mu za to kaznivo dejanje izreklo (pravilno določilo) kazen eno leto zapora. Ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Kopru I K 17764/2016 z dne 20. 5. 2019, s katero mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora, je obdolžencu izreklo enotno kazen dve leti zapora, pri čemer je v skladu z osmim in desetim odstavkom 86. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena kazen izvrši tako, da obdolženec namesto kazni zapora opravi en dan zapora, dve uri dela v splošno korist, ki jih mora opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti te sodbe. Obdolžencu je hkrati določilo tudi varstveno nadzorstvo za čas treh let od izvršljivosti sodbe, ki ga opravlja svetovalec, ki ga določi Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota v Ljubljani.

6.V točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da glede na izrečeno kazensko sankcijo, torej alternativni način prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist, niso več podani razlogi za pripor, zaradi česar je pripor zoper obdolženca odpravilo.

7.S takšno odločitvijo se ne strinja višji državni tožilec, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni podan priporni razlog, zaradi katerega je bil pripor zoper obdolženca odrejen dne 24. 11. 2025, torej priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ocenjuje, da je priporni razlog še vedno podan in da bi moralo sodišče prve stopnje pripor iz tega pripornega razloga zoper obdolženca podaljšati do nastopa kazni oziroma do začetka izvrševanja delo v splošno korist. Način izvršitve kazni na (ne)podaljšanje pripora ne bi smel vplivati.

8.S takšnim stališčem višjega državnega tožilca se ni mogoče strinjati. Zakon o kazenskem postopku odločitve sodišča glede pripora ob izreku sodbe ureja v 361. členu. V tretjem odstavku citiranega člena je določeno, da se pripor vselej odpravi in odredi izpustitev obdolženca, če tožilec pred izrekom sodbe ni predlagal podaljšanja pripora, če je obtoženec oproščen obtožbe ali spoznan za krivega, pa mu je odpuščena kazen, če je obsojen samo na denarno kazen ali mu je izrečen sodni opomin ali pogojna obsodba, če je zaradi vštetja pripora kazen že prestal ali če je obtožba zavrnjena ali obtožnica zavržena, razen če je zavržena zaradi nepristojnosti sodišča. V vseh naštetih primerih je odprava pripora obligatorna, čeprav je priporni razlog še podan. Med navedenimi primeri sicer v zakonu ni določeno, kako ravna sodišče v primeru, ko obdolžencu sicer izreče kazen zapora, vendar hkrati odloči, da se kazen zapora v skladu z osmim in desetim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši na alternativni način z delom v splošno korist, vendar pa iz že same narave takšnega načina izvršitve zaporne kazni izhaja, da pripora ni mogoče podaljševati do nastopa kazni. V primeru, ko sodišče odloči, da bo obdolženec kazen zapora, ki mu je bila izrečena, prestal na način, da opravi delo v splošno korist, obdolženec kazni zapora ne nastopi. Napačno pa je tudi stališče višjega državnega tožilca, da bi moralo sodišče prve stopnje pripor zoper obdolženca podaljšati do začetka izvrševanja dela v splošno korist, saj je to izrecno v nasprotju z določilom šestega odstavka 361. člena ZKP, ki določa, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, trajati do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Podaljševanje pripora do začetka izvrševanja dela v splošno korist bi bilo nedopustno, ker za to ni zakonske podlage. Prav tako ne gre prezreti, da izvrševanje dela v splošno korist za obdolženca pripravi, vodi in nadzoruje probacijska enota, varstveno nadzorstvo za čas, ki ga določi sodišče, pa opravlja svetovalec pristojne probacijske enote, kar pomeni, da gre za določen postopek, katerega potek v naprej ni mogoče predvideti že ob izreku sodbe. Podaljševanje pripora bi zato pomenilo ustavno nedopusten poseg v osebno svobodo.

9.Odločitev sodišča prve stopnje, ko je z izpodbijanim sklepom ob izreku sodbe odpravilo pripor zoper obdolženca, je po oceni pritožbenega sodišča, pravilna in zakonita.

10.Vse ostale pritožbene navedbe v pritožbi državnega tožilca se nanašajo na njegovo nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo, o čemer bo pritožbeno sodišče lahko odločalo v primeru vložitve pritožbe strank zoper sodbo.

11.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki državnega tožilca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).