Jedro

Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi državne tožilke se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 ter obtoženo B. B. za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Obtoženemu A. A. je po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen enega leta in štirih mesecev zapora in stransko denarno kazen 30 dnevnih zneskov, to je 120,00 EUR, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtoženi B. B. je po drugem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen dveh let zapora in stransko denarno kazen 50 dnevnih zneskov, to je 250,00 EUR, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi štirih let od pravnomočnosti sodbe, ne bo storila novega kaznivega dejanja. Za oba obtoženca je odločilo, da se stranska denarna kazen izvrši in sta jo dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe ter da se v primeru neuspešne prisilne izterjave stranska denarna kazen izvrši tako, da se za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obtožencema odvzelo prepovedano drogo in digitalni tehtnici. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu A. A. izreče stransko denarno kazen, in sicer 100 dnevnih zneskov, pri čemer dnevni znesek znaša 5,00 EUR; obtoženi B. B. izreče pogojno obsodbo, v kateri ji določi kazen dveh let zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi petih let od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja, in stransko denarno kazen 140 dnevnih zneskov, pri čemer dnevni znesek znaša 5,00 EUR, ter obtožencema odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 1.385,00 EUR.

3. Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila zagovornika obeh obtožencev in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Zagovornika sta v odgovorih na pritožbo navajala, da „v zadevi lahko sodišče razpiše pritožbeno sejo,“ zato je sodišče druge stopnje postopalo skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP. Na pritožbeno sejo so pristopili obtožena B. B., obtoženi A. A. in njegov zagovornik, nista pa pristopila zagovornik obtožene B. B. in državna tožilka, za katera je bilo obvestilo o seji izkazano. Odvetnik C. C. je pred začetkom seje pojasnil, da bo obtoženkin zagovornik D. D., na sejo zamudil in da se strinja, da se seja začne v njegovi nenavzočnosti. Glede na navedeno so bili pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP). Že po zaključku seje je za zagovornika obtožene B. B. pristopil odvetniški kandidat E. E. 5. Ob odločanju o pritožbi državne tožilke je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti.

6. Sodišče druge stopnje je v okviru pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje po opravljenem predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije izreklo sodbo, ki pri obeh obtožencih v odločbi o kazenski sankciji ne vsebuje odločbe o vrsti kazenske sankcije. Izrek izpodbijane sodbe namreč v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.

7. Po pojasnjenem je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato jo je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi državne tožilke po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).

8. V novem sojenju, ki se vrača v procesno fazo po sprejetem priznanju krivde, bo moralo sodišče prve stopnje (če bo obtožencema ponovno izreklo kazenski sankciji opominjevalne narave) v novi sodbi izreči odločbo o pogojnih obsodbah, v kolikor se bo ponovno odločilo tudi za izrek stranskih denarnih kazni, pa bo moralo, kar v pritožbi utemeljeno izpostavlja državna tožilka, pri njuni odmeri upoštevati, da je pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 koristoljubnost mogoče zasledovati tudi pri izvršitveni obliki „hramba prepovedanih drog z namenom nadaljnje prodaje,“ saj storilec prepovedano drogo hrani z namenom zaslužiti z njeno prodajo, torej iz koristoljubnosti.