Jedro

Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga spoštovala rok za podajo odpovedi, saj je tožnici pogodbo odpovedala v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, ki je nastal, ko je tožena stranka dokončno uredila medsebojna razmerja z družbo, na katero je prenesla opravljanje dela, ki ga je pred odpovedjo opravljala tožnica.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1., 2., 3. in 5 točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 12. 2007 nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 31. 1. 2008 dalje do vključno 14. 6. 2008 priznati delovno dobo ter ji obračunati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja kot če bi delala, plačati vse prispevke in dajatve ter tožnici izplačati neto prejemke, zmanjšane za prejemke s strani ZRSZ, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna izplačati tožnici odškodnino na podlagi 118. člena ZDR v znesku 4.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišče prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.“

2.Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 12. 2007 nezakonita (točka 1). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 31. 1. 2008 dalje do vključno 14. 6. 2008, priznati delovno dobo ter ji obračunati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delala, plačati vse prispevke in dajatve ter tožnici izplačati neto prejemke, zmanjšane za prejemke s strani ZRSZ, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, v 8 dneh pod izvršbo (točka 2), izplačati odškodnino na podlagi 118. člena ZDR v znesku 4.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka 3), ji obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 55,42 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka 4) in ji povrniti stroške postopka v višini 959,82 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (točka 5).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v odločanje, odmerjene stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je obseg dela na področju logistike zmanjšal na 10 % in je en izvajalec postal odveč, hkrati pa ugotavlja, da potrebe po opravljanju določenega dela po pogodbi o zaposlitvi tožnice niso prenehale, saj še vedno obstaja potreba po opravljanju nekaterih del na področju logistike, čeprav v manjšem obsegu. Sodišče tudi ugotavlja, da je odločitev o tem, kateri delavec je odvečen, v pristojnosti tožene stranke, na drugi strani pa, da bi na delovnem mestu poprodajni referent, kot je imela sklenjeno pogodbo, lahko tudi tožnica opravljala tako reklamacije kot tudi preostanek dela iz naslova logistike. Ti razlogi v obrazložitvi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Tožena stranka navaja, da za presojo konkretne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni relevanten postopek spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest. Tožena stranka je pri sprejemanju predloga sprememb akta o sistemizaciji delovnih mest upoštevala 4. odstavek 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). O spremembi je ustno seznanila vse delavce, ki jih je tudi seznanila s tem, da so jim spremembe na razpolago pri gospe T.S.. Tožnico pa, ki je bila takrat na bolniški, je tožena stranka o spremembi akta obvestila po pošti. Tako ugotovitev sodišča, da tožnica ni bila seznanjena s spremembo tega akta z dne 6. 12. 2007, ne temelji na izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se je tožena stranka o tem, katerega izmed dveh delavcev, t.j. tožnice in S.T. ne bo izbrala, odločila na podlagi subjektivne ocene in ne objektivnih meril, pri tem pa se ni opredelilo, na katerih dejstvih temelji njegova ocena, da je bila odločitev tožene stranke o tem, da pogodbo o zaposlitvi odpove tožnici, subjektivna. Tožena stranka še navaja, da se kriteriji za določitev presežnih delavcev, ki so določeni v 100. členu ZDR, nanašajo na program razreševanja presežnih delavcev v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, tožena stranka pa je kot majhna družba odpovedala pogodbo o zaposlitvi le eni delavki na oddelku, kjer sta bila zaposlena dva delavca. Ker se je tožena stranka odločila, da bo na preostalem delovnem mestu obdržala tistega delavca, katerega vsebina dela je že pred spremembo sistemizacije v večji meri pokrivala preostalo sistemizirano delovno mesto, pri tem pa je upoštevala, da je to delavec, ki delo v večji meri opravlja povsem samostojno, v odnosu do strank deluje bolj suvereno in ustvarja vtis večje poslovne zanesljivosti tožene stranke, je njena odločitev sigurno objektivna. Tožnica in S.T. sta se pri svojem delu dopolnjevala, vendar sta opravljala različno delo. Področje dela S.T. je bilo širše, saj je poleg dela na področju logistike opravljal tudi reševanje reklamacij. V zvezi z dosojenim zneskom odškodnine pa tožena navaja, da je obrazložitev sodbe v tem delu pomanjkljiva in sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, saj sodišče navaja, da je odškodnina, ki jo je zahtevala tožeča stranka, primerna glede na ravnanje tožene stranke, ki je za tožnico pomenilo šok. Tožena stranka se je zaposlila šele v juniju 2008 in še to le za določen čas. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem zahtevku zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tožnica do odškodnine ni upravičena. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj seštevek vseh priznanih točk znese 1450 in ne 1650 točk, taksa za razširitev tožbenega zahtevka za regres za letni dopust pa ni 51, ampak 49,26 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje priznalo prenizke stroške in sicer ji je za obravnavo dne 30. 10. 2008 priznalo le 300 točk namesto 350 točk, za obravnavo dne 27. 11. 2008 350 točk namesto 600 točk, za obravnavo dne 19. 2. 2009 250 točk namesto 550 točk in za vsako od dveh vlog po 125 točk namesto 225 točk za vlogo z dne 14. 3. 2008 in 325 točk za vlogo z dne 11. 11. 2008. Tako pravdni stroški tožnice znašajo 1.366,95 EUR in ne le 959,82 EUR, kolikor je tožnici priznalo sodišče prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih zatrjuje pritožba tožene stranke. Je pa sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena po pogodbi o zaposlitvi kot poprodajni referent. Na enakem delovnem mestu kot tožnica je bil zaposlen tudi S.T.. Tožnica je opravljala delo logistike, S.T. pa delo na reklamacijah, ker pa tega dela ni bilo dovolj, je opravljal še dela logistike. V decembru 2007 je tožena stranka večino nalog iz logistike prenesla na družbo V.. Ostalo je še 10 % nalog s tega področja. Tožena stranka je izpeljala reorganizacijo in ukinila eno delovno mesto poprodajnega referenta. Pogodbo o zaposlitvi je odpovedala tožnici, preostali del nalog s področja logistike pa je prevzel S.T.. Ugotovilo je, da je tožena stranka pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici spoštovala rok iz 6. odstavka 88. člena ZDR, saj je tožnici pogodbo odpovedala dne 13. 12. 2007 to je v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, ki je nastal dne 6. 12. 2007, ko je tožena stranka dokončno uredila medsebojna razmerja z družbo V.. Po stališču sodišča prve stopnje pa je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi subjektivne ocene, da z njo iz nekih drugih razlogov niso bili zadovoljni in da z njo ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Če je tožena stranka menila, da je tožnica ravnala krivdno ali da je nesposobna, bi ji morala v skladu z ZDR odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz teh razlogov. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da pri toženi stranki niso prenehale potrebe po opravljanju določenega dela po tožničini pogodbi o zaposlitvi, saj je še vedno obstajala potreba po opravljanju nekaterih del s področja logistike, čeprav v manjšem obsegu, pri čemer se tudi naziv delovnega mesta po tožničini pogodbi o zaposlitvi glasi na poprodajni referent, to pa je širši naziv kot naziv poprodajni referent logistik, ki naj bi ga tožena stranka ukinila.

Utemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka na podlagi subjektivne ocene tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz izpovedi direktorja tožene stranke na l. št. 41 - 42 izhaja, da je bil večinski del nalog, ki jih je opravljala tožnica, t.j. cca 90 % prenesenih na V. in le majhen del v zvezi z operativo pri prodaji uvoženih oblačil, je ostal pri toženi stranki. Na podlagi tega je tožena stranka s 6. 12. 2007 ukinila eno delovno mesto poprodajnega referenta. Tožena stranka je glede na to, da sta imela tako tožnica kot tudi S.T. s toženo stranko sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto poprodajni referent, izbirala med tema dvema izvajalcema. Odločitev tožene stranke, da odpove pogodbo o zaposlitvi tožnici, je povsem objektivna, saj je tožnica delala na logistiki, S.T. pa na reklamacijah in delno na logistiki. Ker se je obseg dela na logistiki zmanjšal za 90%, je ravno za odpoved tožnici obstajal resen in utemeljen razlog. Glede na to, da je S.T. delal pretežno na reklamacijah in v manjšem obsegu na logistiki, je povsem logična odločitev tožene stranke, da pogodbo o zaposlitvi odpoved tožnici. Če je tožena stranka svojo odločitev obrazložila tudi s tem, da je S.T. dobro usposobljen, da dobro dela in da ne obremenjuje ostalih, ampak sam opravlja svoje delo, ne gre za subjektivnost pri izbiri delavca, ki mu ne bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, saj je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi zmanjšanega obsega tožničinega dela, medtem ko se obseg dela, ki ga je v pretežni meri opravljal S.T., t.j. delo na reklamacijah, ni zmanjšal, ostal pa mu je tudi manjši dela na logistiki, ki ga je opravljal tudi pred reorganizacijo pri toženi stranki. Utemeljeno pritožba tudi navaja, da toženi stranki pri odločitvi, komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni bilo potrebno uporabiti kakšnih kriterijev in da je odločitev o tem v domeni delodajalca. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni zaznati, da bi tožena stranka tožnico na kakršenkoli način izigrala, ampak ji je redno iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu z ZDR.

Tožena stranka sicer izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, vendar ni navedla razlogov za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s sorazmernim delom regresa za letni dopust za leto 2008. Pri odločitvi v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je odločitev pravilna.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, utemeljena, je bilo potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti tako, da se zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrne, posledično temu pa je potrebno zavrniti tudi reparacijski zahtevek tožeče stranke, zahtevek po priznanju delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in odškodninski zahtevek (358. člen ZPP). Ker pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na dosojeni znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008 ni utemeljena, utemeljena pa tudi ni pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 4 izreka), o stroških postopka pa je glede na spremenjen uspeh v pravdi ponovno odločilo in sicer skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka je sicer s pritožbo v pretežnem delu uspela, vendar skladno z 41. členom ZDSS-1 sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP krije sama.

Pritožbeno sodišče je o stroških vsega postopka odločilo na podlagi 2. odstavka 165. čl. ZPP.