Jedro

V sodbi Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje pritožba, gre sicer za isto pravno podlago kot v obravnavani zadevi, vendar je odločitev vsebinsko enaka kot v predmetnem sporu, zato ni ugotoviti odstopanja od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke o razporeditvi tožnikov k drugemu delodajalcu z dne 28.11.2002 in sklepe komisije za pritožbe z dne 18.11.2002, ter ugotovilo, da so tožniki še vedno v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki na delovnem mestu receptor - telefonist in da jih je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jim priznati vse pravice iz delovnega razmerja, po vrnitvi na delo plačo, in razliko v plači, ki so jo prejemali pri V. d.d. in plačo, ki bi jo prejemali pri toženi stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, in odločilo o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter sklenilo, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri je navajala, da se z odločitvijo sodišča ne more strinjati, ker je mnenja, da odločitev višjega sodišča odstopa od sodne prakse. Navajala je, da je tožena stranka na podlagi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti sklenila sporazum o prevzemu delavcev v delovno razmerje in v skladu s tem tožečim strankam izdala tudi sklepe o razporeditvi k drugemu delodajalcu. Iz teh so razvidna delovna mesta, na katera naj bi bili tožniki razporejeni in da je znano, da so vsi invalidi III. kategorije invalidnosti. Podpisali so nove pogodbe o zaposlitvi, ki jih niso izpodbijali. Odločitev sodišča v obravnavani sodbi odstopa od sprejete sodne prakse, kar je razvidno iz sodbe VSRS, opr. št. VIII Ips 111/2002, sodbe VSRS, opr. št. VIII Ips 194/2006 in sodbe VDSS , opr. št. Pdp 141/2004. Zato je predlagala, da sodišče pritožbi ugodi in dopusti revizijo v obravnavani zadevi.

Pritožba je bila ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena in v povezavi z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu.

Ob upoštevanju, da je do spora prišlo zaradi uporabe določb 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/98 in nadalj.) oziroma 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Uradni list RS, št. 40/97), Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodbi VSRS, opr. št. VIII Ips 194/2006 in VDSS, opr. št. Pdp 141/2004 ne nanašata na isto pravno podlago, kot obravnavana zadeva, zato z njihovo pomočjo ni mogoče ugotavljati, da bi sporna zadeva odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali da bi šlo za neenotnost v praksi višjega sodišča. Sodba VSRS, opr. št. 111/2002, pa sicer ima isto pravno podlago, vendar je odločitev vsebinsko enaka, kot v obravnavanem primeru, zato ni ugotoviti odstopanja od sodne prakse VSRS. Sodba VSRS se je pridružila stališču, sprejetem že na VDSS, da mora v sklepu prvega delodajalca biti točno določeno konkretno delovno mesto (ker je bilo v tisti zadevi pač samo to sporno) pri drugem delodajalcu. V spornem primeru bi moralo biti to delovno mesto varnostnik I/varnostnik z omejitvami, česar pa v sklepu ni bilo. Zato tudi v primeru, da so tožniki res opravljali dela z omejitvami, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je tako ugotovitev sprejelo, to lahko pomeni samo, da kljub temu, da so tožniki delo opravljali z omejitvijo to ne pomeni, da je bil sklep o prevzemu v redu, ker pač formalni opis del in nalog ni ustrezal in je zato bila razporeditev k drugemu delodajalcu nezakonita. In do takega zaključka bi prišli tudi ob upoštevanju razlogov citirane sodbe Vrhovnega sodišča. Ker pritožba ni uspela dokazati, da naj bi šlo za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, niti se uspešno ne zatrjuje oziroma dokazuje neenotnost v praksi sodišča druge stopnje o vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1. Zato je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.