Jedro

Če je skupen namen strank pri poroštveni pogodbi zgolj ustno dogovorjen, je takšen skupen namen neupošteven, ker je poroštvena pogodba oblična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je razveljavilo še 1. in 4. točko izreka sklepa o izvršbi na temelju verodostojne listine in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo14.810,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Tožeča stranka v pritožbi meni, da je listina z naslovom "Odstopna izjava" po svoji vsebini pomenila poroštveno izjavo zato, ker je na odstopni izjavi tožena stranka navedena kot porok in pa ker je ob podpisu izjave tožena stranka soglašala s plačilom obveznosti iz posojilne pogodbe, ki sta jo sklenila tožeča stranka in J. F. Sodišče naj bi preozko razlagalo 1. odstavek 135. člena ZIZ. Če ima odstopna izjava naravo sklepa o izvršbi na pokojnino tožene stranke, naj bi že iz te definicije bilo razvidno, da lahko tožeča stranka zahteva poplačilo dolga, saj gre za poplačilo na temelju dolžnikovega poroštva. Sodišče naj bi bilo tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo pogodbene volje strank ob sklenitvi posojilnega razmerja. S tem naj bi bilo prvostopenjsko sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistveno pa naj bi sodišče kršilo postopkovna pravila tudi zato, ker ni zaslišalo P. I. in J. F. 4.Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Poroštveno pogodbo skleneta porok in upnik. Z njo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ). S poroštveno pogodbo postane porok odgovoren za izpolnitev obveznosti dolžnika iz pogodbe med upnikom in dolžnikom (glavne pogodbe). Zato, da sploh nastane veljavna porokova obveznost, mora biti torej določen dolžnik, upnik in pa dolžnikova obveznost. Dolžnikova obveznost je lahko tudi le določljiva, njena opredelitev v poroštveni pogodbi pa ne sme manjkati v celoti. Poleg tega mora biti v poroštveni pogodbi določeno, da se porok zavezuje kot porok, in ne kako drugače, npr. kot pristopnik k dolgu. Vse bistvene sestavine poroštvene pogodbe morajo biti določene pisno, sicer je poroštvena pogodba nična (1013. člen OZ).

7.Listina, imenovana "Odstopna izjava in upravno izplačilna prepoved na pokojnino za posojilno pogodbo 2PI99/03 (porok)" prej opisanim zahtevam ne zadošča. Iz naslova bi bilo mogoče sklepati, da gre v njej za odstop terjatve in za upravno izplačilno prepoved. V naslovu se v oklepaju beseda porok sicer pojavlja. Povsem nejasno pa ostaja, kaj sta stranki z njo poskušali dogovoriti, glede na to, da isti naslov nakazuje na to, da bi v sami listini lahko bil dogovorjen tudi odstop terjatve in upravno izplačilna prepoved.

8.Iz nadaljnjega besedila listine je tudi mogoče sklepati, da sta stranki imeli predvsem v mislih odstop terjatve in upravno-administrativno prepoved. V njej namreč M. F. nepreklicno odstopa del svoje pokojnine v korist 2 PI d.o.o. in na podlagi nepreklicnega odstopa terjatve soglaša "z upravno-izplačilno prepovedjo na pokojnino". Na listini je podpisana M. F., vendar kot posojilojemalec (in ne kot odstopnik in ne kot porok) in P. I. kot posojilodajalec. V prvostopenjskem postopku je bilo ugotovljeno, in tega pritožba niti ne izpodbija, da M. F. ni bila posojilojemalec, temveč je to bil J. F. Da posojilojemalec ne more biti porok samemu sebi, je očitno (1012. člen OZ). Pri posojilni pogodbi 2PI99/03, na katero se odstopna izjava sklicuje, pa je bil posojilojemalec J.F. in ne M. F.. Vse to kaže na protislovnost vsebine listine same. Predvsem pa takšna listina ne more veljati za poroštveno pogodbo. V njej namreč manjkajo odločilni podatki, kdo je dolžnik in kakšna naj bi bila njegova obveznost, za katero naj bi porok odgovarjal. Da naj bi bila M. F. porok, je le enkrat omenjeno v naslovu pogodbe.

9.Da ostaja povsem nejasno, kaj sta stranki s tem želeli dogovoriti, je že bilo povedano. Te pomanjkljivosti same listine pa nimajo nikakršne povezave s 135. členom ZIZ. Tudi če bi si bilo mogoče razložiti Odstopno izjavo kot izplačilno prepove z dolžnikovo privolitvijo, bi bilo potrebno najti razlog, zaradi katerega je bila izplačilna prepoved sploh dogovorjena. Tega razloga pa v Odstopni izjavi ni mogoče najti.

10.Pogodba o pristopu k dolgu je pogodba, s katero se pristopnik zavezuje, da bo upniku izpolnil njegovo terjatev do dolžnika (432. člen OZ). V listini, imenovani "Odstopna izjava in upravno izplačilna prepoved na pokojnino za posojilno pogodbo 2PI99/03 (porok)" pa ni mogoče najti nobene opore za mnenje, da je M. F. želela pristopiti k dolgu J. F. Listina namreč J. F. niti ne omenja, prav tako ne opredeljuje njegove obveznosti. Njeno besedilo niti z besedo ne kaže na to, da sta stranki imeli v mislih prav pristop M. F. k tujemu dolgu.

11.Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, da ni zaslišalo J. F., saj ni jasno, kaj naj bi dolžnik sploh vedel izpovedati o pravnem poslu, ki sta ga sklepala tožeča in tožena stranka. Takšen dokaz bi bil nepotreben, saj tožeča stranka pri dokaznem predlogu (v pripravljalni vlogi z dne 3. 8. 2010) ni navedla, kaj bi J. F. o samem poslu vedel izpovedati.

12.Prvostopenjsko sodišče je tudi ravnalo prav, ker ni zaslišalo P. I. in M. F. Tožeča stranka je namreč predlagala njegovo zaslišanje zato, da se ugotovi "dejstvo, da je tožena stranka kot porok in lastnoročno podpisala odstopno izjavo". Zgolj podpis pogodbe je dejstvo, in to dejstvo ni bilo sporno, zato je bil dokaz odvečen. Ali je pogodbo podpisala stranka kot porok, je že stvar pravne presoje. Njo pa opravi sodišče, ne stranka sama. Vendar pa to niti še ni bil odločilen razlog za opustitev tega dokaza. Z razlago pogodbe se sicer lahko odpravi spor o razlagi kakšnega določila, če se seveda uspe dokazati skupen namen strank (2. odstavek 82. člena OZ). Ne more pa se dopolnjevati manjkajoča pogodbena določila, če gre za oblično pogodbo. Prav takšna pa je ta zadeva. Tudi če bi bil skupen namen strank, da postane M. F. porok za obveznost dolžnika J. F., bi takšen skupen namen ostal neupošteven, saj bi bil zgolj ustno dogovorjen. Takšna poroštvena pogodba pa bi bila, glede na 1013. člen OZ, nična.

13.Ker je bilo dejansko stanje v prvostopenjski sodbi pravilno ugotovljeno, je v vsakem primeru neutemeljen pritožnikov očitek, da je bila storjena tudi kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena OZ. Pritožbeno sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo v tej zadevi. Ker torej pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti,je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP.