Jedro

Davčna organa pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku nista zavrnila iz razloga, ker je bil DDV na podlagi 3. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 tožniku odmerjen v postopku DIN, temveč med drugim tudi zato, ker tožnik v postopku DIN ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je prejete storitve uporabil ali nameraval uporabiti za namene svojih obdavčljivih transakcij, kar je eden od vsebinskih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja od 1. 6. 2018 do 30. 9. 2020 v znesku 77.552,62 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 10.180,10 EUR, kar mora tožnik plačati v 30-ih dneh od vročitve odločbe. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

2.V davčnem nadzoru je bilo ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju pridobival storitve od izvajalcev iz Evropske unije, pri tem pa teh storitev ni izkazal v poslovnih knjigah in v davčnem obračunu za DDV. V postopku davčnega nadzora je tožnik predložil zgolj naslednjo dokumentacijo (čeprav ga je organ pozval k predložitvi še druge dokumentacije): obrazložitev poslovanja tožnika; pogodbo z družbo A., Litva; izdani račun družbi B., d.d. za opravljene storitve "izdelava varnostnega paketa za splet" z dne 3. 3. 2020 za znesek 1.525,00 EUR; izdani račun družbi A. za opravljene storitve "CRM Software Thevelopment According to contract 1113/18 - C. Ltd z dne 25. 3. 2019 v znesku 49.000,00 EUE; prejeti račun od družbe D., Ltd iz Izraela za prejete storitve "CRM Software Thevelopment as per clients request" z dne 25. 2. 2020 v znesku 57.200,00 EUR.

3.Tožnik je pojasnil, da se ukvarja z oddajanjem platforme za on-line spletno plačevanje storitev. Prilivi, ki so na TRR vidni, niso prihodki podjetja, ampak plačane storitve za različne ponudnike, katerih sredstva se nato prenakažejo uporabnikom spletnih rešitev. Tožnik je plačan na podlagi letnega prometa preko platform, pri čemer je višina provizije odvisna od preteklega poslovanja, odstotki provizije pa zaradi situacije s Corono še niso bili dogovorjeni. V bilanco stanja je zato tožnik vključeval ocenjene prihodke preko delovnih nalogov, saj računi za provizije še niso bili izdani. V pogodbi z družbo A. iz Litve je bilo dogovorjeno, da bo tožnik za naročnika poiskal, vzpostavil, namestil in vzdrževal računalniško programsko opremo, ki mu bo zagotovila sistem za posredovanje informacij preko spleta in uporabnikom interneta omogočil, da bodo opravljali transakcije preko strežnika. Prvostopenjski organ ugotavlja, da bi moral tožnik na podlagi te pogodbe naročniku za opravljene storitve v letu 2019 izdati po en račun na vsakih 18 dni v znesku 49.000,00 EUR, tožnik pa je predložil le en račun. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je pogodba z družbo A. fiktivna in tudi izdani račun fiktiven, saj tožniku dejansko pripada le provizija od prenakazanih denarnih sredstev in ne dogovorjeni znesek 980.000,00 EUR, saj se v celotnem obdobju nadzora tej družbi niso izstavljali računi, ampak le prenakazovala denarna sredstva. Prvostopenjski organ še meni, da če bi bila sklenjena pogodba dejansko veljavna, bi moral oziroma bi bilo običajno, da bi tožnik v več kot treh letih že izstavil račune in prejel plačilo za opravljanje svoje dejavnosti, kar pa se ni zgodilo in je tožnik zgolj evidentiral le ocenjene prihodke.

4.Prvostopenjski organ je pridobil podatke o vseh štirih TRR tožnika. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik na TRR prejemal nakazila denarnih sredstev različnih tujih pravnih oseb, ki jih je prenakazoval takoj po prejemu naprej drugim tujim pravnim in tudi tujim fizičnim osebam. Na TRR pri banki E. je tožnik prejel prilive v skupnem znesku 2.699.518,89 EUR in nakazal odlive v skupnem znesku 2.735.211,30 EUR. Na TRR pri F. je tožnik imel prilive v skupnem znesku 641.227,85 EUR in odlive v skupnem znesku 641.227,85. Na TRR pri G. je tožnik prejel prilive v skupnem znesku 2.768.751,74 EUR in nakazal odlive v skupnem znesku 2.768.726,24 EUR. Na TRR pri H. je tožnik prejel prilive v skupnem znesku 1.905.751,52 EUR in nakazal odlive v skupnem znesku 1.865.598,44 EUR. Prvostopenjski organ na podlagi teh podatkov ugotavlja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju opravljal predvsem storitve posredovanja plačilnega prometa za provizijo.

5.Ker je tožnik za inšpicirano obdobje predložil le dva izdana računa in en prejeti račun, vse za leto 2020, ter izjavo, da je prihodke iz naslova svoje dejavnosti evidentiral na podlagi ocenjenih prihodkov, je prvostopenjski organ opravil tudi analizo pridobljenih podatkov iz uradnih evidenc FURS, in sicer glede njegovih oddanih DDV-O davčnih obračunov ter oddanih obračunov davka od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leti 2018 in 2019. Za leto 2018 je tožnik v davčnem obračunu za DDPO izkazal 43.656,26 EUR prihodkov in 41.430,60 EUR odhodkov, v obračunu za leto 2019 pa je izkazal za 115.651,00 EUR prihodkov in 104.738,28 EUR odhodkov, za leto 2020 pa je v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb izkazal prihodke in odhodke v znesku 0,00 EUR. V oddanih obračunih DDV-O pa je tožnik v obdobju od 14. 6. 2018 do 30. 9. 2020 skupaj izkazal le za 2.750,00 EUR dobav, in sicer marca 2020 in septembra 2020, kar je po pridobitvi redne ID za DDV. Davčnemu organu pa je predložil tudi izdani račun tujemu zavezancu v EU v znesku 49.000,00 EUR, ki ga ni vključil v obračun v mesecu marcu 2020. Izkazal pa je za 58.489,00 EUR pridobitev, in sicer na podlagi prejetega računa iz Izraela ter v mesecu februarju 2020 tudi obdavčitev od uvoza, za katerega je uveljavljal tudi odbitek. Na osnovi navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da obstajajo velika odstopanja za obdobje nadzora med oddanimi obračuni DDPO in oddanimi DDV-O davčnimi obračuni.

6.Prvostopenjski organ je preveril še podatke po sistemu VIES in ugotovil je, da so davčni zavezanci iz Evropske unije v obdobju od junija 2018 do septembra 2020 poročali o njihovih dobavah tožniku v skupnem znesku 352.511,89 EUR (stran 9 in 10 izpodbijane odločbe). Tožnik v obdobju od 14. 6. 2018 do 30. 9. 2020 o teh storitvah ni poročal v DDV-O obračunih in ni obračunal 22 % DDV. Tožnik organu v postopku ni predložil pojasnil in dokazil, kdaj so bile s strani tožnika plačane storitve dobaviteljem v tujino, iz podatkov na TRR pa ni bilo mogoče ločiti nakazil, ki so se nanašala na posredovanje spletnih plačil storitev in katera nakazila so se nanašala na prejeta plačila za posredovanje storitev ter za katero tujo družbo so bila prejeta in za katero nakazana naprej. Davčni organ torej ugotavlja, da tožnik ni izvršil v celoti izdanega sklepa o predložitvi zahtevane poslovne dokumentacije in evidenc; da v obdobju nadzora poslovnih knjig in evidenc ni vodil v redu in pravilno in da v obdobju nadzora ni predložil pravilnih obračunov DDV, ker ni obračunal DDV od pridobitev storitev iz Evropske unije. Organ še ugotavlja, da poslovanje tožnika ni običajno. Nerazumljivo je, da je tožnik za svoje opravljene storitve v obdobju nadzora evidentiral le dva prejeta računa in en izdani račun in davčnemu organu podal pisno in več ustnih izjav, da je bil za opravljene storitve v obdobju več kot dve leti s strani tožnika izdan le en račun.

7.Ker tožnik prvostopenjskemu organu ni omogočil ugotoviti pravilnega obsega poslovanja in višine davčne osnove, je davčni organ davčno osnovo za DDV za obdobje od 1. 6. 2018 do 30. 9. 2020 ugotovil z oceno na podlagi 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

8.Kot sklepno prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju pridobil različne storitve od dobaviteljev iz držav članic EU v skupnem znesku 352.511,89 EUR. V obdobju od 14. 6. 2018 do 12. 2. 2020 je bil identificiran kot posebni davčni zavezanec glede prejemanja storitev od davčnih zavezancev iz Evropske unije in glede opravljanja storitev davčnim zavezancem iz Evropske unije. Od 13. 2. 2020 pa je bil identificiran kot redni DDV zavezanec. Po 3. točki prvega odstavka 76. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) mora DDV plačati vsak davčni zavezanec, ki se mu opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji. Davčni organ je davčno osnovo določil na podlagi 68. člena ZDavP-2 in sicer je za obdobje nadzora seštel vse njihove dobave storitev po podatkih VIES tožniku (skupne seštevke prometa).

9.Glede pravice do odbitka vstopnega DDV prvostopenjski organ ugotavlja, da v obdobju od 14. 6. 2018 do 12. 2. 2020, ko tožnik ni bil identificiran z redno ID številko za DDV, ni imel pravice do odbitka, saj se je štel za malega zavezanca. V obdobju od 13. 2. 2020 dalje, ko pa je tožnik bil identificiran z redno ID številko za DDV, pa se tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV ne prizna, ker tožnik davčnemu organi ni predložil nobenih dokazil, da so prejeti računi v tem obdobju bili namenjeni opravljanju njegove poslovne dejavnosti.

10.Toženka je tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. V svoji odločbi izpostavlja, da je tožnik med celotnim davčnim nadzorom predložil le dokumentacijo, kot je navedena na četrti strani izpodbijane odločbe. Glede obračuna DDV od pridobitev toženka sledi stališčem prvostopnega organa. Glede odbitka vstopnega DDV pa toženka najprej izpostavi štiri kumulativne pogoje, kot jih je izoblikovala sodna praksa za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Strinja se, da tožnik ni predložil nobenih dokazil, da so prejete storitve bile namenjene opravljanju njegove poslovne dejavnosti. Tožnik prejetih računov niti ni evidentiral, niti ni o njih poročal na obrazcu RPO, niti ni zagotovil kakršnekoli sledljivosti o morebitnem dogovarjanju ali sklepanju poslov. Tudi po presoji toženke v pripombah na zapisnik predložena dokumentacija, ki se nanaša na obdobje poslovanja od 1. 4. 2021 do 11. 5. 2021, ne dokazuje ničesar v zvezi z obdobjem davčnega nadzora. S tujimi družbami, katerim je pritožnik izdal štiri račune, tožnik v obdobju nadzora še ni posloval. Navajanje tožnika, češ da naj bi imel težave s programom in se zato fakture niso izdajale, so pavšalne in nedokazane.

11.Tožnik odločbo izpodbija s tožbo in vztraja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. V izogib ponavljanju vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah, podanih v predhodnem postopku, ter izpostavlja, da bi prvostopenjski organ moral upoštevati, da ima tožnik pravico do odbitka DDV ob izpolnitvi pogojev za uveljavitev te pravice. Pri tem se sklicuje na pojasnilo FURS, češ da sme davčni zavezanec, ki zaradi napake DDV od pridobitve blaga iz druge države članice obračuna prepozno in to naknadno popravi v tekočem obračunu DDV na podlagi 88. b člena ZDDV-1, tako obračunani DDV priznati kot odbitnega. To pravico pa ima tudi, kadar prepozno obračunan DDV ugotovi davčni organ v postopku nadzora. V njegovem primeru je iz znanih razlogov prišlo do zmanjšanja oziroma celo do prekinitve poslovne aktivnosti, kar pa ne pomeni, da bi v takem obdobju (gre za COVID obdobje) davčnemu zavezancu pravica do odbitka DDV ugasnila. Meni, da so v njegovem primeru izpolnjeni vsi pogoji za uveljavitev odbitka DDV. Sodišču predlaga, da zasliši zakonito zastopnico tožnika in da izpodbijano odločbo odpravi, postopek pa ustavi, predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

12.V odgovoru na tožbo toženka pojasnjuje, da v tem primeru ni šlo za pridobitve blaga ampak za prejete storitve, ki jih je tožnik prejemal od davčnih zavezancev iz Evropske unije. Tožnik je bil identificiran kot redni davčni zavezanec šele od 13. 2. 2020 dalje, od 14. 6. 2018 do 12. 2. 2020 pa je bil identificiran kot posebni davčni zavezanec glede prejemanja storitev od davčnih zavezancev iz Evropske unije (posebna ID tipa EU storitve). Ker je bil tožnik identificiran s posebno ID, si od pridobitev ni smel odbijati DDV, DDV je moral plačati po 3. točki prvega odstavka 76. člena ZDDV-1. Od redne identifikacije dalje pa si tožnik ni smel odbijati DDV, ker ni predložil nobenih dokazil, da so prejeti računi in storitve (iz obdobja 1. 6. 2018 do 30. 9. 2020) bili namenjeni njegovi poslovni dejavnosti. Izdani računi za I. v letu 2021 brez kakršnihkoli dodatnih pojasnil in dokumentacije ne izkazuje nobene povezave s prejetimi računi iz inšpiciranega obdobja.

Dokazni sklep

13.Sodišče je v okviru dokazovanja vpogledalo v upravni spis, kot prepoznega (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) pa je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožnika. Tožnik tega dokaznega predloga v upravnem postopku ni podal, v dopisu sodišču z dne 4. 4. 2025 pa je kot razlog navedel dejstvo, da davčni organ v upravnem postopku ni razpisal glavne obravnave, poleg tega pa je bila v času davčnega nadzora epidemija Covid z vsemi spremljajočimi posledicami. Sodišče ugotavlja, da noben od razlogov ni utemeljen razlog v smislu 52. člena ZUS-1, saj podajanje dokaznega predloga ni odvisno od tega, ali je prvostopenjski organ razpisal glavno obravnavo, prav tako ni jasno, zakaj bi epidemija Covid ovirala tožniku podati ta dokazni predlog v postopku DIN, ki je trajal od 4. 11. 2020, zapisnik o DIN je bil izdan dne 24. 5. 2021, odločba pa je bila izdana 12. 7. 2021. Sodelovanje zakonite zastopnice v postopku DIN v smislu izvajanja pravice tožnika do sodelovanje v postopku in do izjave (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) pa ne predstavlja dokaznega predloga za zaslišanje zakonite zastopnice tožnika v postopku DIN. Nobena od strank dokaznemu sklepu ni ugovarjala.

14.Tožba ni utemeljena.

15.Sodišče je tožbo presojalo v okviru tožbenih navedb. Tožnik se je sicer v tožbi uvodoma skliceval tudi na navedbe v svojih predhodnih vlogah v upravnem postopku, zlasti na pripombe na zapisnik (in prav tako na glavni obravnavi), kar pa ni ustrezno podajanje tožbenih navedb in razlogov. Tožba je samostojno procesno dejanje v postopku upravnega spora, ki mora vsebovati sestavine, kot jih določa prvi odstavek 30. člena ZUS-1, med drugim tudi razloge, zakaj tožnik toži. V skladu z 20. členom ZUS-1 sodišče razišče dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča

16.tožnik s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tj. obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog. Tožbeni predlog, po razlagi Vrhovnega sodišča, pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP, o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. To pomeni, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Zato je sodišče presojalo tožbeni ugovor glede nepriznanja pravice do odbitka vstopnega DDV za prejete storitve, v zvezi s katerimi je v izpodbijani odločbi tožniku odmerjen DDV.

17.Prvostopenjski organ je tožniku DDV za davčna obdobja od 1. 6. 2018 do 30. 9. 2020 odmeril po postopku odmere davka v posebnih primerih (68. člen ZDavP-2), pri čemer je na podlagi podatkov iz sistema VIES ugotovil, da je tožnik v inšpiciranem obdobju od davčnih zavezancev, ki v Sloveniji nimajo sedeža, prejel storitve v skupni vrednosti 352.511,89 EUR. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 je prvostopenjski organ od teh storitev obračunal DDV. Tožnik obračunu DDV v tožbi ne ugovarja, ugovarja pa, kot že navedeno, nepriznanju pravice do odbitka tega DDV kot vstopnega DDV.

18.Nepriznanju pravice do odbitka vstopnega DDV tožnik ugovarja s sklicevanjem na uradno objavljena pojasnila davčnega organa, češ da iz teh pojasnil izhaja, da sme davčni zavezanec, ki zaradi napake DDV od pridobitve blaga iz druge države članice, obračuna prepozno in to naknadno popravi v tekočem obračunu DDV na podlagi 88. b člena ZDDV-1, tako obračunani DDV uveljavljati kot odbitnega. To pravico pa ima tudi takrat, kadar prepozno obračunan DDV ugotovi davčni organ v postopku nadzora. Vendar pa sodišče ugotavlja, da davčna organa pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku nista zavrnila iz razloga, ker je bil DDV na podlagi 3. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 tožniku odmerjen v postopku DIN, temveč med drugim tudi zato, ker tožnik v postopku DIN ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je prejete storitve uporabil ali nameraval uporabiti za namene svojih obdavčljivih transakcij, kar je eden od vsebinskih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka. Prvi odstavek 63. člena ZDVV-1 namreč določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

19.Sodišče se s to ugotovitvijo davčnih organov strinja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in tudi listin v upravnem spisu izhaja, da je prvostopenjski organ tožnika po elektronski pošti z dne 15. marca 2021 obvestil o podatkih, ki jih je pridobil iz sistema VIES (to je o izvajalcih storitev, datumu opravljene storitve, državi sedeža in vrednosti storitve) ter mu s sklepom št. DT 0610-2540/2020-8 z dne 26. 3. 2021 naložil, da predloži račune za te storitve in tudi vso preostalo dokumentacijo v zvezi s temi storitvami, ki je bila, tudi po oceni sodišča, potrebna za presojo vsebinskih pogojev v zvezi s pravico do odbitka vstopnega DDV (prvi odstavek 63. člena ZDDV-1). Enako kot davčna organa, tudi sodišče ugotavlja, da tožnik te dokumentacije ne v postopku DIN in ne v upravnem sporu ni predložil. Tožnik očitku nesodelovanja v postopku DIN ugovarja, češ da je bila zakonita zastopnica tožnika v času DIN bolniško odsotna, čemur pa sodišče ne more slediti, saj dokumentacija, kot je bila tožniku naložena po elektronski pošti 15. marca 2021 in s sklepom z dne 26. 3. 2021, ni bila predložena niti k tožbi v tem upravnem sporu. Pri tem gre ravno za dokumentacijo za ugotavljanje vrste in vsebine prejetih storitev iz tujine za namene ugotavljanja njihove povezave s tožnikovimi izhodnimi transakcijami. Pri tem je za pravico do odbitka vstopnega DDV potrebno tudi to, da gre za DDV obdavčene transakcije (prvi odstavek 63. člena ZDDV-1).

20.Tožnik je imel dokazno breme glede teh vsebinskih pogojev za odbitek vstopnega DDV (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2), davčni organ pa je postopek DIN vodil tako, da mu je bilo izpolnjevanje dokaznega bremena omogočeno, saj ga je z ustrezno pojasnjenim sklepom pozval k predložitvi relevantne dokumentacije. Tožnik ni dokazal narave prejetih storitev in kako so bile le - te potrebne za namene tožnikove obdavčenih transakcij oziroma transakcij, v zvezi s katerimi po 63. členu ZDDV-1 pripada pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je v pripombah na zapisnik zgolj navajal (in z ničemer dokazal), da gre za storitve programiranja in povezovanja programa z različnimi trgovskimi on-line platformami ter storitve v zvezi s samo platformo, kot so njena grafična podoba, design, reklame ipd. Tožnik je k pripombam na zapisnik sicer predložil štiri izdane račune svojim naročnikom (dva z datumom 8. 4. 2021 in dva z datumom 11. 5. 2021), vendar pa tudi sodišče ugotavlja, da ti računi za opravljene storitve (pri čemer tudi vsebina in davčna kvalifikacija teh zaračunanih storitev iz računov ne izhaja, saj je na računih zgolj splošen opis, da gre za "I."), prav tako ni jasno, kako so bile prejete storitve povezane s tožnikovimi izhodnimi transakcijami.

21.Prvostopenjski organ (pa tudi toženka v odgovoru na tožbo) kot dodatni razlog za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV navajata dejstvo, da je bil tožnik v obdobju od 14. 6. 2018 do 12. 2. 2020 identificiran s t.i. posebno DDV številko na podlagi četrtega odstavka 78. člena ZDDV-1, šele kasneje pa je bil identificiran kot redni DDV zavezanec. Davčna organa navajata, da je identifikacija s posebno DDV številko zgolj za obračun DDV kot prejemnik storitev zadosten razlog za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV od storitev, ki jih je tožnik prejel v tem obdobju do redne identifikacije za DDV. Sodišče sodi drugače, saj nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV zgolj iz razloga neizpolnjevanja formalnega pogoja redne identifikacije za DDV (brez presoje vsebinskih pogojev za odbitek, upoštevajoč tudi rok za odbitek) ni v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije. Vendar pa to na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva, saj je bilo v postopku DIN tožniku omogočeno dokazovanje vsebinskih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV po prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, a tožnik tega dokaznega bremena ni zmogel, kar je zadostni razlog za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

22.Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS - 1 zavrnilo kot neutemeljeno.

23.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da je tožba zavrnjena. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1VSRS, Sodba X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017, točka 15.

2Ki določa, da morda DDV plačati vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV, katerima se opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena tega zakona, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji.

3Ki določa, da mora, ne glede na drugi odstavek tega člena, vsak davčni zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev in vsak davčni zavezanec, za katerega se na ozemlju Republike Slovenije opravijo storitve, za katere je v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena dolžan plačati DDV, predložiti davčnemu organu zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.

4Tako je Sodišče EU v zadevi C - 385/09, Nidera Handelscompagnie BV razsodilo, da je treba Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi bila lahko zavezancu za davek na dodano vrednost, ki v skladu z določbami te direktive izpolnjuje vsebinske pogoje za odbitek davka na dodano vrednost in se v razumnem roku od opravljenja transakcij, na podlagi katerih je pravica do odbitka nastala, registrira kot zavezanec za davek na dodano vrednost, možnost uveljavljanja te pravice odvzeta z nacionalno zakonodajo, ki prepoveduje odbitek davka na dodano vrednost, ki je bil plačan ob nakupu blaga, če se ta davčni zavezanec ni registriral kot zavezanec za davek na dodano vrednost, preden je to blago uporabil za svojo obdavčeno dejavnost.