Jedro

Revizijsko sodišče je ugovor druge tožene stranke o pomanjkanju stvarne in krajevne pristojnosti sodišč v Republiki Sloveniji obravnavalo v okviru 3. odstavka 16. člena ZPP in sicer kot ugovor zoper obstoj slovenske jurisdikcije. Spor med pravdnima strankama je spor z mednarodnim elementom (1. odstavek 1. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 43/82, v nadaljevanju ZUKZ), ker sta toženi stranki tuji osebi. Ta zakon vsebuje med drugim tudi določbe o pristojnosti sodišč (2. odstavek 1. člena) in še posebej določbe o pristojnosti v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti (53. člen). Nanj zato napotuje tudi ZPP z določbo, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom (v tem primeru ZUKZ) ali z mednarodno pogodbo (27. člen ZPP). V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pa je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona, ali če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (1. odstavek 53. člena ZUKZ).

Tožena stranka neutemeljeno ugovarja morebitno deljeno odgovornost za nastalo prometno nesrečo. Glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče je sodišče pravilno uporabilo 4. odstavek 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Krivda enega izmed voznikov za prometno nesrečo, v kateri je udeleženih več premikajočih se motornih vozil, ne more vplivati na njihovo solidarno objektivno odgovornost "drugim" (1. in 4. odstavek 178. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki 700.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 13.5.1988. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve tožene stranke in glede nje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Zavrnilo pa je pritožbo druge tožene stranke in glede nje potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper ugoditveni del drugostopne sodbe je vložila revizijo druga tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta toženi stranki enotna sospornika in solidarna dolžnika, zaradi česar njun uspeh v pravdi ne sme biti različen. Nadalje trdi, da sodišče v Republiki Sloveniji ni ne stvarno, ne krajevno pristojno za obravnavani spor. Sicer pa meni, da druga tožena stranka ni v celoti odgovorna za nastalo škodo. Glede razlogov za deljeno odgovornost se sklicuje na pritožbo. Končno trdi, da je tožnici prisojena tudi previsoka odškodnina za vse vrste škode. Zaradi tega predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o njej ni izjavil, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je ugovor druge tožene stranke o pomanjkanju stvarne in krajevne pristojnosti sodišč v Republiki Sloveniji obravnavalo v okviru 3. odstavka 16. člena ZPP in sicer kot ugovor zoper obstoj slovenske jurisdikcije. Spor med pravdnima strankama je spor z mednarodnim elementom (1. odstavek 1. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 43/82, v nadaljevanju ZUKZ), ker sta toženi stranki tuji osebi. Ta zakon vsebuje med drugim tudi določbe o pristojnosti sodišč (2. odstavek 1. člena) in še posebej določbe o pristojnosti v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti (53. člen). Nanj zato napotuje tudi ZPP z določbo, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom (v tem primeru ZUKZ) ali z mednarodno pogodbo (27. člen ZPP). V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pa je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona, ali če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (1. odstavek 53. člena ZUKZ). Predmet tega spora je škoda, ki je nastala na regionalni cesti Podčetrtek - Sodna vas, torej na območju Republike Slovenije. Zato je sodišče v Republiki Sloveniji pristojno za razsojo tega spora.

Tožena stranka v reviziji tudi zmotno zatrjuje, da mora biti izid spora, v primeru, ko gre za solidarne dolžnike, enak. To velja samo v primeru, če so solidarni dolžniki tudi enotni sosporniki. Prva in druga tožena stranka nista enotna sospornika temveč navadna sospornika, zato je izid pravde za njiju lahko različen.

Tožena stranka nadalje neutemeljeno ugovarja morebitno deljeno odgovornost za nastalo prometno nesrečo. Glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče je sodišče pravilno uporabilo 4. odstavek 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Krivda enega izmed voznikov za prometno nesrečo, v kateri je udeleženih več premikajočih se motornih vozil, ne more vplivati na njihovo solidarno objektivno odgovornost "drugim" (1. in 4. odstavek 178. člena ZOR).

Končno druga tožena stranka neutemeljeno ugovarja višini prisojene odškodnine. Ta ugovor je postavila povsem pavšalno. Revizijsko sodišče ga je zato preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa materialnega prava. Ugotovilo je, da je odškodnina povsem v skladu z 200. členom ZOR.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da sodišči tudi nista storili nobene procesne kršitve, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.