Jedro

Napačna uporaba materialnega prava s strani organa, ki je sicer dolžan pravilno uporabljati materialno pravo, sama po sebi še ne izkazuje protipravnosti kot elementa civilnega delikta.

Vmesna sodba pomeni prekluzijo vseh ugovorov v zvezi s podlago odškodninskega zahtevka tudi glede obstoja škode in vzročne zveze.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 556.321,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2011 do plačila, po podlagi utemeljen. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina za škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je s sprejemom nezakonitega Odloka o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora (v nadaljevanju: Odlok) tožeči stranki prepovedala gradnjo in postavitev vseh vrst objektov na parcelah, ki jih je tožeča stranka kupila zato, da bi na njih v skladu z veljavnimi prostorskimi načrti zgradila večstanovanjski objekt. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka izkazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da je podlaga tožbenega zahtevka podana. Pritožba zaključke prvostopnega sodišča izpodbija kot zmotne, z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče obravnava v nadaljevanju.

6. Če sodišče izda vmesno sodbo v odškodninskem sporu, mora ob obravnavanju podlage zahtevka ugotoviti vse elemente civilnega delikta; protipravnost, odgovornost, vzročno zvezo in škodo, pri čemer mora obstoj škode ugotoviti z veliko stopnjo verjetnosti; obseg škode pa je predmet obravnavanja v nadaljnjem postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je kot protipravno ocenilo ravnanje tožene stranke, ker je z izdajo Odloka dne 17.10.2008 ravnala v nasprotju s 3. točko 2. odstavka 81. člena ZureP-1. Upravno sodišče RS je ugotovilo, da je Odlok nezakonit in ga s sodbo RS I U 800/2009-15 z dne 24.8.2010 odpravilo (11. točka obrazložitve). Pritožba ima prav, da zgolj dejstvo, da je tožena stranka v nasprotju s 3. točko 2. odstavka 81. člena ZUreP-1 sprejela sporni Odlok, (ki ga je Upravno sodišče RS kasneje odpravilo), ne zadostuje za oceno, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Napačna uporaba materialnega prava s strani organa, ki je sicer dolžan pravilno uporabljati materialno pravo, sama po sebi še ne izkazuje protipravnosti kot elementa civilnega delikta. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke je v prvem odstavku 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS), po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Pojem protipravnosti iz 26. člena URS je pravni standard, ki ga je sodna praksa že napolnila. Ne gre ga enačiti z nedopustnim ravnanjem kot enim od štirih elementov civilnega delikta. Gre namreč za oblastno ravnanje, v naravi takega ravnanja pa je, da je poseg v premoženjsko ali nepremoženjsko sfero prizadetega nujna posledica ravnanja oblasti. Kriteriji za protipravnost pri odškodninski odgovornosti za nepravilno sodno in upravno odločbo (ali upravnim aktom) so si podobni. Na podlagi pravnega mnenja, sprejetega na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 14. 12. 1995 pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Podobno velja tudi za odločanje upravnega organa (ali organa lokalne skupnosti). Niti sodiščem niti upravnim organom (ali organom lokalne skupnosti) ni mogoče očitati protipravnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi drugačne razlage pravnega predpisa od kasnejše razlage ustavnega sodišča, če je njihova razlaga v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje. O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če ni uporabil povsem jasne določbe ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (glej sodbo II Ips 101/2010).

8. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je bilo zakonsko določilo 3. točke drugega odstavka 81. člena ZUreP-1, po katerem se začasni ukrepi lahko sprejmejo le za območje prostorske ureditve, za katero še ni sprejet občinski lokacijski načrt, nedvoumno. Iz tega je mogoče sklepati, da je štelo, da tožena stranka ni pravilno uporabila povsem jasnega predpisa. Vendar tega stališča, da je šlo za tako jasen predpis, da kakršnakoli drugačna razlaga že izpolnjuje znake „protipravnosti“, sodišče ni obrazložilo. Pri preizkusu jasnosti oz. nedvoumnosti predpisa je treba izhajati iz vseh možnih razlag zakona, ki pridejo v poštev, in ne zgolj samo iz jezikovne razlage. Mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 16. 3. 2011 (B3), na katerega se pritožba sklicuje, vsebuje po oceni pritožbenega sodišča racionalno sprejemljive argumente za drugačno razlago sporne zakonske določbe, t.j. izven okvirja, ki jo nudi le jezikovna razlaga. Po stališču MOP razlogi Upravnega sodišča RS, ki je odpravilo sporni Odlok, vodijo k dejanski nezmožnosti uporabe določila 3. točke 2. odstavka 81. člena ZureP-1, t.j. k splošni neoperativnosti določbe o sprejemanju začasnih ukrepov za zavarovanje prostora, saj „brisanega prostora“ ni, ker je ta že povsod urejen z obstoječimi prostorskimi akti. Pritožbeno sodišče poudarja, da ne polemizira s stališči iz sodbe Upravnega sodišča, pač pa izključno z razlogi izpodbijane sodbe, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno zato, ker je napačno uporabila (jasno in nedvoumno) zakonsko določilo. To namreč ne drži, saj mnenje MOP z razumnimi razlogi ponuja eno od možnih teleoloških razlag navedenega predpisa.

9. Pritožba tudi utemeljeno napada zaključek prvostopnega sodišča o podani subjektivni odgovornosti tožene stranke, ker bi ob dolžni skrbnosti lahko predvidela, da bo s sprejemom (protipravnega) Odloka tožeči stranki povzročila škodo. Kot že zgoraj povedano, je odgovornost državnega organa, lokalne skupnosti oz. nosilca javnih pooblastil po 26. členu Ustave odgovornost, ki izvira iz oblastnih pozicij teh organov. Sodišča, upravni organi, lokalne skupnosti ipd. imajo od države dana pooblastila, da odločajo o pravicah in obveznostih fizičnih in pravnih oseb, da z oblastnimi ukrepi prisilno posegajo v njihov pravni in dejanski položaj in s svojimi (pravilnimi in napačnimi) odločitvami tako skoraj neizogibno povzročijo (komu od udeleženih subjektov) škodo, ki je v glavnem tudi predvidljiva. Ali gre za pravno priznano škodo in odgovornost organa zanjo pa je vprašanje, ki je prav iz tega razloga nujno povezano z vprašanjem protipravnosti. Začasni ukrep s prepovedjo gradnje na določenem prostoru je ukrep, ki vsem, ki bi želeli na tem prostoru graditi, lahko povzroči škodo. Ni dvoma, da je škoda predvidljiva. Vendar pa je pravno priznana le, če je nastala v posledici protipravnega ravnanja. Skrbnost, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo ocenjevati, je skrbnost tožene stranke pri presoji materialnega prava ob sprejemu spornega Odloka, ta pa je v izpodbijani sodbi izostala.

10. Sicer pa tožeča stranka protipravnosti ravnanja tožene stranke niti ni utemeljevala na nezadostno skrbni presoji določila 2. odstavka 83. člena ZureP-1. Ne drži namreč pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazovala namerno nepravilne razlage predpisa s strani tožene stranke. Neprerekane so bile trditve tožeče stranke, da je tožena stranka isti dan, ko je tožeči stranki izdala predhodne projektne pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, sprejela Sklep o začetku priprave sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta za plansko celoto CS 14/1 – V., na njegovi podlagi pa sporni Odlok, s katerim je izključno in samo tožeči stranki na njenih parcelah prepovedala gradnjo. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka sporni Odlok sprejela z izključnim namenom le tožeči stranki onemogočiti gradnjo na njenih parcelah, in da so bila vsa toženi stranki očitana ravnanja usmerjena le proti tožeči stranki (in ne v strategijo razvoja prostora in uresničevanje celostne vizije prostorske ureditve). Teh trditev sodišče prve stopnje ni ocenilo, četudi so po mnenju pritožbenega sodišča za presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke pomembnejše od vprašanja zmotne uporabe materialnega prava pri sprejemanju Odloka.

11. Pritožba je utemeljena tudi v delu, ki napada razloge izpodbijane sodbe v zvezi z obstojem škode in vzročne zveze. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva povrnitev škode v višini 556.321,77 EUR spp. Navedeni zahtevek je strukturiran, saj predstavlja seštevek različnih vrst škod, ki predstavljajo bodisi navadno škodo bodisi izgubljen dobiček. Tako je tožeča stranka iz naslova navadne škode terjala povrnitev 8.000,00 EUR za izdelavo idejne zasnove projekta, 21.840,00 EUR za izdelavo projekta PGD, 20.202,77 EUR računovodskih stroškov, sodnih taks, obresti kredita, stroškov notarskih storitev in odvetniških storitev ter stroškov tiska, 62.950,00 EUR razlike med nakupno in prodajno ceno zemljišč, ki jih je bila zaradi vrnitve kredita prisiljena predčasno prodati in 443.329,00 EUR iz naslova izgubljenega dobička, ki bi ga tožeča stranka pridobila s prodajo stanovanj, če bi realizirala načrtovano investicijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se nekatere od v zahtevku uveljavljanih škod med seboj izključujejo in da bi, če bi jih priznalo, prišlo do dvakratnega obračunavanja škode. Pojasnilo je, da, če bi se pri tožeči stranki vzpostavilo stanje, kot da ni bilo škodnega ravnanja tožene stranke in bi ustvarila dobiček iz naslova prodanih stanovanj v večstanovanjskem objektu, ne bi bilo podlage za povračilo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z začeto in nerealizirano investicijo (za izdelavo idejne zasnove in PGD projekta), saj bi ji ti v vsakem primeru nastali. Če pa bi se izkazalo, da izgubljenega dobička ni (ker bi bili stroški gradnje in financiranja višji, prodajne cene pa bistveno nižje), bi bila tožnica upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela z začeto in nerealizirano investicijo. Zavzelo pa je stališče, da je vsaj škoda zaradi razlike med nakupno in prodajno ceno zemljišča zelo verjetna.

12. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s prvostopnim sodiščem, da je tožbeni zahtevek koncipiran tako, da se posamezne vrste škod, ki jih tožeča stranka uveljavlja, med seboj izključujejo. Vendar pa se navedena ugotovitev nanaša tudi na škodo, katere obstoj je sodišče prve stopnje štelo kot verjeten. Če gre namreč tožeči stranki (hipotetična) škoda iz naslova izgubljenega dobička, ki bi ga pridobila s prodajo stanovanj v večstanovanjskih objektih, ji ne gre navadna škoda v višini razlike v ceni zemljišč, ki jih je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke prodala. Ti dve škodi (iz naslova izgubljenega dobička in razlike v ceni zemljišč) se prav tako izključujeta, saj tožeči stranki ni mogoče priznati (škode iz) dvakratne prodaje nepremičnin. V primeru priznane in ugotovljene škode iz naslova izgubljenega dobička bi bilo treba le to zmanjšati za kupnino od prodaje zemljišč.

13. Z ozirom na navedeno pa ostaja povsem odprto, katero škodo (je) bo sodišče prve stopnje priznalo, katera je zelo verjetno nastala in katera je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tudi v razlogih izpodbijane sodbe se vprašanje obstoja vzročne zveze in obstoja škode odpira kot pomembno dejansko in pravno vprašanje, ki v postopku na prvi stopnji ni bilo rešeno. V takšnih okoliščinah pa ni pogojev za izdajo vmesne sodbe. Vmesna sodba namreč pomeni prekluzijo vseh ugovorov v zvezi s podlago odškodninskega zahtevka tudi glede obstoja škode in vzročne zveze. Ob tem je opozoriti na stališča sodne prakse, da v primeru, ko je z vmesno sodbo pravnomočno odločeno o odškodninski odgovornosti, pri odločitvi o višini ni več dopustno razpravljati, da tožniku ni nastala pravno priznana škoda (II Cp 1878/09). Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na različne vrste škod (npr. na navadno škodo in izgubljeni dobiček), bi imela vmesna sodba prekluzivni učinek v mejah celotnega uveljavljanega zahtevka (II Cp 699/2004).

14. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je bila tožeča stranka prekludirana, ker je projekt PGD predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožeča stranka se je na projekt PGD sklicevala v svojih vlogah, ki jih je v spis vložila pred prvim narokom za glavno obravnavo, na prvem naroku (dne 11.10.2012) pa je napovedala, da bo PGD projekt priložila naknadno, kar je 24.10.2012 tudi storila (list. 45). Sodišče je navedeni dokaz vročilo toženi stranki dne 6.11.2011, drugi narok za glavno obravnavo pa je bil razpisan 5.12.2012. Namen 286. člena ZPP je v tem da se pravočasno zagotovi procesno gradivo za uspešno izvedbo glavne obravnave in da se torej naroki ne prelagajo zaradi pridobivanja procesnega gradiva. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje narok preložilo zaradi izvedbe dokazov z zaslišanjem prič in ne zaradi pridobitve PGD projekta. Po prvem naroku je opravilo še dva naroka, zato takoj po prvem naroku predloženi projekt PGD ni v ničemer povzročil zastoja v postopku, tožena stranka pa je tudi imela dovolj časa, da se o predloženih dokazih izjavi že na drugem naroku (glej sodbo VS RS III Ips 97/2009). Njen procesni položaj je bil torej enak, kot, če bi tožeča stranka PGD projekt predložila na prvem naroku za glavno obravnavo.

15. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravice tožene stranke do izjave in ji ni odvzelo možnosti enakega obravnavanja pred sodiščem, ker je zavrnilo dokaz z izvedencem projektantske stroke, ki ga je tožena stranka predlagala v dokaz trditev, „da je bil projekt tožeče stranke neskladen s prostorsko ureditvenimi akti in da tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev, da bi soglasjedajalci izdali potrebna soglasja in da tožeča stranka gradbenega dovoljenja ne bi pridobila“. Navedena trditev tožene stranke je bila presplošna in nekonkretizirana, predlagani dokaz pa informativne narave. Zamujenega tožena stranka ne more nadoknaditi v pritožbi, zato predstavljajo pritožbeni ugovori zoper vsebino projektne dokumentacije nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu v zvezi z zaključkom, da tožena stranka ni izkazala razlogov, zaradi katerih tožeča stranka ne bi uspela pridobiti gradbenega dovoljenja do sprejetja novega zazidalnega načrta. V primeru trditve „tožeča stranka ne bi uspela pridobiti gradbenega dovoljenja“ namreč ne gre za pravo negativno trditev, ki bi povzročila prevalitev trditvenega in dokaznega bremena na nasprotno stranko, oz. je ta le navidezna. V resnici je trditev pozitivna v smislu „obstajale so ovire za pridobitev gradbenega dovoljenja“, zato ostane v trditvenem in dokaznem bremenu stranke, ki jo zatrjuje.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Zaradi kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Z ozirom na povedano se predmetna zadeva ne izkazuje kot primerna za izdajo vmesne sodbe, saj ta odpira več spornih vprašanj, kot jih rešuje.

17. Če bo sodišče v ponovljenem postopku v luči vseh dejstev, s katerimi jo je tožeča stranka utemeljevala, ponovno ocenilo, da je izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, naj v nadaljevanju ugotovi, ali je v posledici tožeči stranki nastala pravno priznana škoda, in če, katera in v kakšni višini. V zvezi z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička pritožbeno sodišče opozarja na stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi III Ips 38/2011, ki se utegnejo izkazati kot koristen napotek tudi v obravnavani zadevi. V zvezi s stroški izdelave idejnega projekta in PGD projekta pa naj ponovno pretehta ugovore tožene stranke, da so bile navedene storitve neopravljene, fiktivno zaračunane in neplačane. Izpodbijana sodba ima v tem delu nejasne razloge, iz katerih bi se dalo razumeti, da je sodišče prve stopnje (kljub temu, da o višini škode ni odločalo) zavrnilo vse ugovore tožene stranke in priznalo obstoj teh stroškov tako po temelju kot višini. Pritožbeno sodišče opozarja, da je tožeča stranka zatrjevala, da je izdelavo PGD projekta naročila po pridobitvi projektnih pogojev od soglasjedajalcev; in da je treba v dokaz trditve, da je terjatev prenehala s kompenzacijo (pobotom), dokazati ne samo obstoj dogovora o kompenzaciji (ki nadomešča pobotno izjavo), pač pa tudi in predvsem pobotno terjatev.