Jedro

Tožnik je pridobil stanovanje kot hišnik in je imel pravico do začasne uporabe. Ker ni imel stanovanje pravice, ni upravičen do privatizacije po stanovanjskem zakonu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v L., G. pod pogoji za privatizacijo, ki jih določa Stanovanjski zakon. Ugotovilo je, da ima tožnik na spornem stanovanju pravico do začasne uporabe v smislu 40. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. To pravico je pridobil kot hišnik na podlagi pogodbe s skupnostjo stanovalcev. S to pogodbo je stanovanje opredeljeno kot hišniško stanovanje. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za odkup stanovanja po določbah o privatizaciji Stanovanjskega zakona.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Pogodbo z dne 16.1.1985 je štelo za veljavno in zato ni sprejelo pritožbene trditve, da je tožnik v stanovanju brez pravnega naslova.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbi prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izključna lastnica spornega stanovanja tožena stranka. Lastniki ostalih stanovanj niso solastniki spornega stanovanja. Stanovanje je bilo opredeljeno kot hišniško šele s pogodbo med tožnikom in skupnostjo stanovalcev. Ta pa ne more spremeniti namembnosti stanovanja. Zato pogodba nima pravne veljave. Tožnik je od leta 1985 dalje prebival v stanovanju brez pravnega naslova in zato pridobil stanovanjsko pravico ter s tem upravičenja po 117.čl. Stanovanjskega zakona.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 5. odst. 40.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) je imel pravico oddati hišniško stanovanje hišni svet. Enako je določal 76. čl. Zakona o stanovanjskem gospodarstvu. Pogodbo o začasni uporabi stanovanja z dne 16.1.1985, na podlagi katere je tožnik kot hišnik dobil sporno stanovanje v začasno uporabo, je podpisal predsednik hišnega sveta J. M. Hišni svet in njegov predsednik sta bila po tedanjih predpisih organa skupnosti stanovalcev. Zato je pogodbo sklenila prava stranka in v tem ni nobenega razloga za njeno neveljavnost. Dejstvo je, da je tožnik stanovanje dobil kot hišnik, da ga je zato dobil v začasno uporabo na podlagi 40. čl. ZSR in da torej ni pridobil stanovanjske pravice na tem stanovanju. Za uveljavljanje upravičenj do odkupa stanovanja po določbah 117.čl. in naslednjih Stanovanjskega zakona pa je to odločilno. Pravico do odkupa pod pogoji, ki veljajo za privatizacijo po Stanovanjskem zakonu, so imeli samo imetnik stanovanjske pravice in njegovi ožji družinski člani. Tožnik, ki ni prejšnji imetnik stanovanjske pravice, torej nima zakonske podlage za uveljavljanje pravice do odkupa tega stanovanja po določbah o privatizaciji.

Pogodba o začasni uporabi stanovanja z dne 16.1.1985 je veljavna. Tožnik jo je z vselitvijo in bivanjem v stanovanju realiziral. S pogodbo so natančno opredeljene pravice in obveznosti pogodbenih strank. Tožnikov položaj je s to pogodbo urejen skladno z dejstvom, da za hiše G., in opravlja hišniška dela. Zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da je v stanovanju brez pravnega naslova.

Nasprotno: njegov status je z navedeno pogodbo opredeljen v skladu s tedaj veljavnimi predpisi tako, da ima položaj imetnika pravice do začasne uporabe stanovanja, nima pa položaja imetnika stanovanjske pravice.

Po ugotovitvah sodbe prve in druge stopnje so že pred tožnikom stanovanje uporabljali tedanji hišniki, ki so ob prenehanju tega dela stanovanje izpraznili. To kaže, da je bilo sporno stanovanje že prej opredeljeno kot hišniško. Vendar to spoh ni odločilno v tem sporu, prav tako ne, da pri privatizaciji stanovanj v tej hiši niso bili upoštevani deleži lastnikov stanovanj na spornem stanovanju. Za odločitev o tožnikovem zahtevku na sklenitev prodajne pogodbe je odločilno, ali ima tožnik položal imetnika stanovanjske pravice ali ne. Glede na ugotovljeno dejstvo, da uporablja sporno stanovanje kot hišnik na podlagi pogodbe o začasni uporabi stanovanja in ker je taka ureditev skladna z določbo 40. čl. ZSR, tožnikov tožbeni zahtevek na odkup stanovanja ni utemeljen.

Z izpodbijanima sodbama je odločeno na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP).

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393.čl. ZPP.