Jedro

V obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je toženec vedoma izplačal nedolg iz naslova invalidnine za teleso okaro, do katere tožnik ni bil upravičen. Izplačila so bila očitno posledica pomanjkljive skrbnosti. Do neupravičenih izplačil je prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami pri nosilcu zavarovanja. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahteva njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pride v poštev, saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna. Zmota pri izplačilih invalidnine izključuje uporabo 191. člena OZ. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato nedvomno podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 11. 2020 in iste št. z dne 18. 5. 2020 (I. tč. izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijani odločbi o ugotovljenem preplačilu in obročnem vračilu 1.596,12 EUR v 12-ih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pravilni in zakoniti. Hkrati je izreklo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku in priglaša stroške pritožbe.

Strinja se, da je odločba z dne 8. 12. 2005, po kateri ni upravičen do izplačevanja invalidnine za telesno okvaro (TO) pravnomočna, in da je bilo od 1. 5. 2017 do 29. 2. 2020 izplačane 1.596,12 EUR invalidnine. Vendar se sodišče ni opredelilo do navedb, da je toženec plačal nekaj, kar ni bil dolžan in si ni pridržal pravice zahtevati nazaj izplačanih zneskov. Sodbo je oprlo na 194. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2) v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika2 (OZ), čeprav bi moralo uporabiti 191. člen OZ. V 191. členu OZ je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Zaključek sodišča, da je tožena stranka od 1. 5. 2017 do 29. 2. 2020 pomotoma izplačevala invalidnino za TO je zmoten, saj je bila glede na vse postopke vključno s sodnimi dolžna vedeti, da mu je pravica prenehala. Dne 30. 2. 2010 je celo prenehala izplačevati invalidnino, iz česar evidentno izhaja, da je vedela, da obveznost ne obstaja več. Že drugič se je zmotila v izplačevanju invalidnine. Povsem neverjetno je, da bi bila od 1. 5. 2017 do 29. 2. 2020 v zmoti glede obstoja obveznosti iz naslova plačevanja invalidnine za TO. Zahtevek za vračilo 1.596,12 EUR zato ni utemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevane niti drugih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč poudarja predvsem naslednje.

5. Gre za izpodbojno tožbo zoper odločbi z dne 24. 11. 2020 in z dne 18. 5. 2020. S slednjo je ugotovljeno, da je tožnik od 1. 5. 2017 do 29. 2. 2020 neupravičeno prejel invalidnino v skupni višini 1.596,12 EUR in odrejeno, da je neupravičeno prejeti znesek dolžan vrniti obročno v 12 mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe (4. tč. obrazložitve) med drugim izhaja, da je bila tožniku leta 2005 priznana pravica do invalidnine za TO; da je bila v revizijskem postopku odločitev spremenjena tako, da je bila zahteva za priznanje te pravice zavrnjena; da je bilo o isti denarni dajatvi ponovno odločeno leta 2010 in pravica zavrnjena tudi v sodnem postopku in da je bilo o preplačilu denarnega prejemka od 1. 1. 2006 do 30. 4. 2010 razsojeno s sodbama III Ps 815/2011 z dne 28. 6. 2013 in Psp 468/2013 z dne 27. 2. 2014. Ker je toženec invalidnino ponovno izplačeval od 1. 9. 2010 do 29. 2. 2020, je z upravnima aktoma, ki sta predmet tega sodnega spora ugotovil preplačilo in odredil vračilo nezastaranih periodičnih zneskov denarnih prejemkov za tri leta nazaj.

Ni sporno, da je bila tožniku od 1. 5. 2017 do 29. 2. 2020 izplačana invalidnina za TO, čeprav za izplačilo ni bilo podlage, temveč je sporno le, ali je neupravičeno prejete zneske dolžan vrniti ali ne.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim toženi zavod, je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Po 1. odst. 194. člena ZPIZ-2 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami OZ. V okoliščinah konkretnega primera torej v skladu s 190. členom OZ, ki izrecno določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti (1. odst.), in da obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odst.).

8. Gre za klasični obogatitveni zahtevek po 1. odst. 190. člena OZ. Po ustaljeni sodni praksi4 je vračilo nedolga izključeno samo v primeru vedenja o neobstoju dolga. Ko torej nekdo vedoma plača, kar ni dolžan. Le če izplačevalec ve, da ni dolžan in kljub temu plača, ima po 191. členu OZ pravico zahtevati nazaj, če si je pravico pridržal. A contrario ima po nasprotnem razlogovanju vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico zahtevati vračilo. Zmota pri plačilu nedolga je tipičen primer neupravičene obogatitve. Po teoriji besedna zveza iz 191. člena OZ "kdor ve da ni dolžan" pomeni, da solvens plača hote. Vednost v tem primeru vsebuje tudi _namen, hotenje_. Potrebna je _volja izpolnitve_. Le v tem primeru pride v poštev načelo, ki je podlaga ureditvi, _volenti non fit inuria_. V obravnavnem primeru je bilo plačilo očitno opravljeno po pomoti. Tisti ki je v zmoti, plačila ni opravil _volens_. Po teoriji za pravico _solvensa_, da zahteva vrnitev pomotoma plačanega, ni treba, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena. To še zlasti, ko je tudi _accipiens_ vedel, da prejema plačilo brez pravne podlage. Pritožnik je zagotovo vedel, da prejema invalidnino, do katere ni bil upravičen.

9. V obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je toženec vedoma izplačal nedolg iz naslova invalidnine za TO, do katere tožnik ni bil upravičen. Izplačila so bila očitno posledica pomanjkljive skrbnosti. Do neupravičenih izplačil je prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami pri nosilcu zavarovanja. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahteva njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pride v poštev, saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna.5 Zmota pri izplačilih invalidnine izključuje uporabo 191. člena OZ6. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato nedvomno podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Ne gre za to, da bi toženec vedoma izplačal nedolg, ampak so bila izplačila posledica pomanjkljive skrbnosti, zato lahko in je celo dolžan zahtevati vrnitev neutemeljeno izplačanih zneskov invalidnine. Neskrbno plačilo nedolga utemeljuje zahtevek iz neupravičene obogatitve in ne pomeni privolitve v plačilo nedolga.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani upravni odločbi pravilni in zakoniti, je tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu pritožnik glede na 165. člen v zvezi s 154. členom ZPP krije sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Npr. sodba VIII Ips 203/2016, Psp 494/2015, idr. 5 Npr. sodba opr. št. III Ips 84/2007. 6 Npr. sodba opr. št. VIII Ips 294/2011. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.