Jedro

Špediter ima res obveznost naročitelja opozarjati na pomanjkljivosti v njegovem naročilu in posredovani dokumentaciji, vendar je neutemeljeno pričakovati, da bo špediter sam podal kvalifikacijo tovora ali naročitelja opozoril, da je kvalifikacija tovora, ki izhaja iz predloženih listin, ki spremljajo tovor, napačna.

V 868. členu OZ je res določeno, da so v primeru, ko je dogovorjena špedicija s fiksnim plačilom, v ceni zajeti vsi stroški. Ker pa tožnica ob sklenitvi pogodbe ni mogla predvideti, da utegne priti do prekvalifikacije tovora, je pravilen sklep, da morebitnih dodatnih stroškov iz tega naslova ni mogla že vračunati v skupno vsoto; zato ima na podlagi 5. člena Splošnih pogojev poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije, ki so sestavni del sklenjene pogodbe, pravico do povračila potrebnih, dodatnih stroškov nastalih ob špediciji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.251,19 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica (upnica) je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 26. 5. 2004 od sodišča zahtevala, naj toženki (dolžnici) naloži, da v 8 dneh od prejema sklepa plača njeno terjatev, in sicer glavnico v višini 8,537.423,80 SIT (sedaj 35.626,04 EUR), zakonske zamudne obresti od zneska 8,537.423,80 SIT (sedaj 35.626,04 EUR) za čas od 18. 12. 2003 do plačila in izvršilne stroške skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi do plačila ter predlagala, da se za zgoraj navedene zneske dovoli izvršba z rubežem denarnih sredstev na tekočem računu dolžnice.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. Ig 2004/04956, s 15. 6. 2004, predlagano izvršbo dovolilo ter odmerilo stroške izvršbe na 112.534,25 SIT (sedaj 469,60 EUR). Zoper omenjeni sklep je toženka pravočasno podala ugovor in predlagala, da se omenjeni sklep o izvršbi razveljavi ter se predlog za izvršbo zavrne, oziroma podrejeno, da se ugovoru dolžnice ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega ugovora razveljavilo 2. točko omenjenega sklepa, to je del, v katerem dovoljuje predlagano izvršbo in sklenilo, da bo o zahtevku odločilo okrožno sodišče v pravdnem postopku.

3. V tako začetem pravdnem postopku je tožnica spremenila svoj tožbeni zahtevek in zahtevala, naj sodišče razsodi, da ji je toženka dolžna plačati znesek 10,877.995,80 SIT (sedaj 45.393,07 EUR) skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 8,537.423,80 SIT (sedaj 35.626,04 EUR) za čas od 18. 12. 2003 do plačila ter od zneska 2,340.572,00 SIT (sedaj 9.767,03 EUR) za čas od 1. 9. 2004 do plačila, skupaj s pravdnimi stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prve sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo, opr. št. VI Pg 329/2004, s 24. 4. 2006, najprej razveljavilo 1. in 3. točko sklepa o izvršbi, opr. št. Ig 2004/04956 s 15. 6. 2004, dopustilo spremembo sodbe, nato pa deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 9,648.024,77 SIT (sedaj 40.260,49 EUR) in zakonske zamudne obresti od zneska 7,881.913,30 SIT (sedaj 32.890,64 EUR) od 18. 12. 2003 do 16. 5. 2005, zakonske zamudne obresti od zneska 7,307.452,77 SIT (sedaj 30.493,46 EUR) od 17. 5. 2005 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 2,340.572,00 SIT (sedaj 9.767,03 EUR) od 1. 9. 2004 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožnice za znesek 655.510,50 SIT (sedaj 2.735,40 EUR) in zakonske zamudne obresti od zneska 655.510,50 SIT (sedaj 2.735,40 EUR) od 18. 12. 2003 do plačila ter zaradi umika tožbe za plačilo zneska 574.460,53 SIT (sedaj 2.397,18 EUR) in zakonskih zamudnih obresti od zneska 574.460,53 SIT (sedaj 2.397,18 EUR) od 17. 5. 2005 do plačila pa je postopek v tem delu ustavilo.

4. Zoper sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča se je pravočasno pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Toženka navaja, da je bila problematičnost politične situacije v regiji, v katero je bil poslan tovor, splošno znano dejstvo, o katerem so poročali vsi, tudi slovenski mediji in bi ga moralo sodišče upoštevati pri presoji višje sile brez dodatnega dokazovanja strank. Ne glede na to, ali bi sodišče presodilo, da je šlo za višjo silo ali ne, pa bi problematičnost opravljanja prevozov v regiji Zakavkazja, kamor spadata tudi Gruzija in Armenija morala tožnica kot dober strokovnjak pri sklenitvi pogodbe upoštevati in se pred sklenitvijo pogodbe prepričati, ali je prevoz po predvideni poti mogoč, ali pa bi bilo bolje, da se tranzit opravi kako drugače, saj je izbira ustrezne poti njena obveznost. Toženka meni, da je zaključek drugostopenjskega sodišča, da se tožnica razmeram v Gruziji ni mogla izogniti, napačen, saj bi tožnica te razmere morala upoštevati in je tako kršila svoje obveznosti, ki ji jih nalagata 856. in 857. čl. Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Navaja tudi, da je drugostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe 337. čl. ZPP, saj ji ni dopustilo dodatnega dokazovanja problematičnosti političnih razmer v regiji in je predložene članke zavrnilo kot novoto. Toženka tudi meni, da je sodišče napačno ocenilo delež preostanka poti od Potija do Erevana. Pri oceni je namreč upoštevalo le razmerje med prevoženo potjo in celotno potjo, ne da bi ob tem upoštevalo tudi zapletenost in nepredvidljivost preostanka poti, ki je tožnica ni opravila. Toženka v reviziji nasprotuje tudi samemu izračunu, saj meni, da je tožnica opravila največ 60% poti in ne 85%, kot je ocenilo sodišče. 6. Toženka v reviziji tudi poudarja, da je sodišče tožnici neutemeljeno prisodilo povračilo dodatnih stroškov, saj bi jih ta lahko preprečila s tem, da bi tovor pravilno kvalificirala ali pa bi njo o prekvalifikaciji pravočasno obvestila, s čimer bi ji omogočila, da bi pravočasno priskrbela vsa potrebna dovoljenja. Toženka navaja, da bi tožnica, kot strokovnjak za prevoze morala in mogla vedeti, da utegne priti do prekvalifikacije v vojaški tovor, na kar bi morala biti pozorna, če ne že prej, vsaj ob sklenitvi pogodbe o zavarovanju tovora z Zavarovalnico. Ta je polico sklenila le ob upoštevanju klavzule o izključitvi kemičnega, biološkega, bio-kemičnega, elektromagnetnega orožja in kibernetičnega napada, s čimer je, po mnenju toženke, jasno izkazano dejstvo, da bi bil tovor lahko opredeljen tudi kot vojaška oprema. Toženka meni, da je tako napačen zaključek sodišča, da je v zvezi s prekvalifikacijo tovora prišlo do okoliščin, na katere tožnica ob sklenitvi pogodbe ni mogla računati, saj dejansko ni prišlo do nobenih pomembnih sprememb za prevoz. Toženka meni, da mora stroške, ki so nastali zaradi prekvalifikacije prevzeti nase tožnica, saj ji je bila ob podpisu izročena vsa dokumentacija o tovoru, tovor si je ogledala, a pri tem očitno ni ravnala z dolžno skrbnostjo in toženke ni opozorila na možnost prekvalifikacije, kot je tudi ni nemudoma obvestila o sami prekvalifikaciji in od nje zahtevala nadaljnja navodila, kot to določa 854. člen OZ. S prevozom je nadaljevala, čeprav je lahko pričakovala nadaljnje povečanje stroškov. Toženka meni, da je pravilna kvalifikacija tovora v profesionalni sferi tožnice. Predlaga, naj revizijsko sodišče ugodi njeni reviziji in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da omenjeni sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

7. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in ji prizna njene revizijske stroške.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče skladno z določbami 370. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Ker toženka v svoji reviziji ni navedla, katera kršitev pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP je bila storjena v postopku pred drugostopenjskim sodiščem, revizijsko sodišče na ta očitek ne odgovarja.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s plačilom sorazmernega dela nagrade za opravljeno delo tožnice. OZ v 853. členu določa, da se za tista razmerja, ki niso urejena v poglavju o špedicijski pogodbi, smiselno uporabljajo pravila o komisijski pogodbi oziroma o pogodbi o trgovskem zastopanju. V tretjem odstavku 799. člena OZ pa je določeno, da ima primeru, če ne pride do izvršitve sklenjenega posla iz vzroka, za katerega ne odgovarja niti komisionar niti komitent, komisionar pravico do plačila za svoj trud.

11. Res je, da je tožnica, ki opravlja dejavnost špediterja, po 854. členu OZ dolžna svetovati naročitelju o izbiri ustreznega prevoznega sredstva in ustrezne poti, pri tem pa upoštevati tudi politične razmere in pravne predpise, ki določajo pogoje prevoza. Tudi, če bi bilo mogoče pritrditi toženki, da politične razmere v G. v času, ko se je opravljal prevoz, ne predstavljajo okoliščine, na katero tožnica kot špediter ob sklenitvi pogodbe o špediciji in prevzemu svojih obveznosti ni mogel računati, pa je treba upoštevati, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da bil enakovreden vzrok za neizpolnitev pogodbe tudi prekvalifikacija tovora iz civilnega v vojaško opremo. Špediter je strokovnjak za organiziranje prevoza in urejanje carinskih in ostalih tranzitnih obveznosti, vendar pa se pri tem naslanja na podatke o tovoru, ki mu jih posreduje naročitelj. Res ima obveznost naročitelja opozarjati na pomanjkljivosti v njegovem naročilu in posredovani dokumentaciji, vendar je neutemeljeno pričakovati, da bo špediter sam podal kvalifikacijo tovora ali naročitelja opozoril, da je kvalifikacija tovora, ki izhaja iz predloženih listin, ki spremljajo tovor, napačna. V obravnavanem primeru je to še bolj očitno, saj vozilo za razminiranje ni tovor, ki bi ga špediterji pogosto prevažali. Revizijsko sodišče je tako ocenilo, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnici ni mogoče očitati, da bi ob sklenitvi pogodbe o špediciji morala vedeti, da lahko kasneje, med prevozom pride do prekvalifikacije tovora. Zato je pravilna odločitev, da je kljub temu, da ni v celoti izpolnila svojih obveznosti po sklenjeni pogodbi, na podlagi določb tretjega odstavka 799. člena OZ upravičena do sorazmernega dela plačila. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da toženka v postopku ni predložila nobenih dokazov, ki bi podprli njene navedbe o napačni oceni sorazmernega dela pogodbenih obveznosti, ki jih je dolžna poravnati, zato je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo njeno pritožbo glede izračuna opravljene poti.

12. Neutemeljena pa je revizija tudi v delu, ki se nanaša na odločitev sodišče druge stopnje glede njene obveznosti, da tožnici povrne potrebne stroške, ki jih je ta imela ob opravljanju špedicije. V 868. členu OZ je res določeno, da so v primeru, ko je dogovorjena špedicija s fiksnim plačilom, v ceni zajeti vsi stroški. Ob pravilni oceni sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ob sklenitvi pogodbe ni mogla predvideti, da utegne priti do prekvalifikacije tovora, je pravilen nadaljnji sklep, da morebitnih dodatnih stroškov iz tega naslova ni mogla že vračunati v skupno vsoto. Zato je pravilna odločitev, da ima na podlagi 5. člena Splošnih pogojev poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije, ki so bili sestavni del sklenjene pogodbe, pravico do povračila potrebnih, dodatnih stroškov nastalih ob špediciji.

13. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka šele v pritožbi podala ugovor, da je tožnica opustila obvestilo o prekvalifikaciji tovora in da zato ni upravičena do povrnitve stroškov. Tožena stranka v reviziji ni izkazala, da je ta ugotovitev napačna, tako da je neutemeljena tudi revizijska trditev, da bi moralo sodišče ta njen ugovor upoštevati pri odločitvi.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora toženka tožnici tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.251,19 EUR (1350 točk po 0,46 EUR, kar znaša 621 EUR, 20 % DDV, kar znaša 124,2 EUR, 2% mat. stroške, kar znaša 12,42 EUR in 493,57 EUR sodne takse).