Jedro

V obravnavani zadevi je prišlo do sklenitve sporazuma oziroma do izdaje odločbe o arondaciji na podlagi določil Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč. Ta je v določilu 42. člena vseboval določbo, da se denarna odškodnina za pripojeno zemljišče (nadomestno zemljišče je dobil kmet, nekmet pa odškodnino), odmerja po predpisih, ki veljajo za odmero odškodnine pri razlastitvi. Tak predpis je bil Zakon o razlastitvi, ki pa je bil z določbo Ustave SFRJ iz leta 1963 o pravični odškodnini usklajen šele s spremembo, objavljeno dne 7.2.1968 (Ur. l. SFRJ, št. 5/68) z veljavnostjo od

15.2.1968 dalje. Kolikor bi bil torej posel iz 5. člena ZDen sklenjen pred navedeno uskladitvijo določb o odškodnini z Ustavo iz leta 1963 oziroma pred 15.2.1968, bi bila predlagateljica upravičenka do denacionalizacije, ob dokazanosti okoličin sklenitve posla iz 5. člena ZDen.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 673, 1203, 1205/1 in 738, vse vl. št. 811 k.o. T..

Prva nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se na zemljiščih parc. št. 673, 1203, 1205/1 in 738, vse vl. št. 811 k.o. T., vzpostavi lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca S.Š.. Hkrati je zavrnilo zahtevek za vrnitev nepremičnin parc. št. 738, 1203 in 1205/1 v posest in še odločilo, da se zemljišče parc. št. 673 vrne v last in posest pokojnega denacionalizacijskega upravičenca. Odločilo je tudi, da je zavezanec za vrnitev nepremičnine druga nasprotna udeleženka in da se premoženje daje v začasno upravljanje skrbnici I.Š..

Proti takšni odločitvi sta nasprotni udeleženki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka.

Prva nasprotna udeleženka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predlagateljičinega zahtevka, ki naj ji povrne tudi nastale stroške postopka. Po njenem mnenju so citirana zemljišča prešla v družbeno lastnino na podlagi sporazuma, ki predstavlja veljaven pravni posel. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v D., opr. št. P 224/98. Sodišču očita, da je nekritično sledilo izpovedbi predlagateljice, ki je navedla, da jim odškodnina ni bila izplačana, ter da naj bi bilo pok.

upravičencu ob sklepanju sporazuma rečeno, da mu bodo zemljišča odvzeta s silo, če ne podpiše sporazuma. Na ta stavek je sodišče oprlo celotni sklep, pri čemer pa gre le za izjavo predlagateljice, ki logično izpoveduje sebi v prid. Iz ničesar drugega ne izhaja, da bi bil pravni posel sklenjen zaradi sile, grožnje ali zvijače. Poleg tega pa je bil pravni prednik prve nasprotne udeleženke, ki je s pokojnim upravičencem sklenil sporazum gospodarska družba, ne pa državni organ oziroma predstavnik oblasti. Iz podatkov spisa nikjer ni razvidno, da bi katerikoli državni organ ali predstavnik oblasti nad pokojnim upravičencem vršil silo, grožnjo ali zvijačo v zvezi s sklenitvijo sporazuma.

Druga nasprotna udeleženka predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da se je glede ugotovitve, da odškodnina ni bila plačana, oprlo zgolj na nasprotujočo si izpoved žene pokojnega upravičenca. S tem, da je sam sporazum kot listina dokaz o plačilu, se sodišče sploh ni ukvarjalo. Omenjeni sporazum pa je bil tudi izterljiva listina. Izrecno je treba poudariti, da gre za leto 1975, ko so bile možnosti glede pravnega varstva strank urejene, kar je splošno znano dejstvo. Ugotavljanje dejstva plačila oziroma neplačilo odkodnine pa pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava. Dokazilo o dejanskem plačilu kupnine namreč temelji na pravnem poslu - sporazumu z dne 25.6.1975. Upravičenec je imel po takratnih obligacijskih predpisih v določenem roku možnost uveljavljati izpolnitev sporazuma - plačila kupnine, če ta ne bi bila plačana.

Zakon o denacionalizaciji kot specialni predpis pa obligacijskega roka za uveljavljanje izpolnitve pogodbe - sporazuma, ne podaljšuje, oziroma ga ne odpira na novo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritrditi je treba stališčema pritožbe o neutemeljenosti zahteve za denacionalizacijo, vendar ne iz razlogov, ki jih v pritožbi izpostavljata nasprotni udeleženki. Druga nasprotna udeleženka je v odgovoru na zahtevo za denacionalizacijo izrecno izpostavila kot pravno relevantno okoliščino, da čas sklenitve pravnega posla iz leta 1975 denacionalizacijo izključuje. Navedla je, da so podlaga za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), lahko le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, ki so navedeni v 3. in 4. členu ZDen.

Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sprejelo stališče, da podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, ki so zajeti v 3. in 4. členu ZDen (takšno je tudi pravno mnenje občne seje VS RS, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS RS, št. 1/93, str. 30). Vendar pa je menilo, da je bistveno v tej zadevi, da je bil pravni posel oziroma sporazum z dne 25.6.1975 in odločba Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine občine D. z dne 3.7.1975 sklenjena na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki pa je naveden v 29. točki 3. člena ZDen. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je materialnopravno pomanjkljiv.

Zakonodajalec je krog upravičencev za denacionalizacijo omejil na določeno obdobje in sicer obdobje, ko so se dogajale krivice na podlagi predpisov, katerih cilj je bil vzpostaviev državne oziroma družbene lastnine in ki so posebej navedeni v 3. členu ZDen. Ker pa se je pri tem zavedal, da v 3. členu ZDen niso našteti vsi predpisi, na podlagi katerih je bilo premoženje podržavljeno, je v 4. členu ZDen določil, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, katerih premoženje je bilo neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRj iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Ker zakonodajec ni delal razlik med upravičenci, ki jim je bilo premoženje odvzeto na različne načine, je v 5. členu ZDen posebej navedel tudi prehod premoženja s pravnim poslom, ki je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače predstavnika države. V tem določilu sicer ni izrecno navedel časovne meje, ki izhaja iz prejšnjih členov. Toda logična in zgodovinska razlaga po namenu zakona narekuje, da 5. člen ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. Po koncu obdobja, ki izhaja iz navedenih določil, so bili primeri podržavljenja praviloma zakoniti, legitimni, in v skladu s standardi v civilizirani demokratični družbi. Po navedenem časovnem obdobju so splošne družbene razmere namreč prinesle okoliščine, v katerih podržavljenja (po oceni zakonodajalca) niso bila več krivična in so družbene razmere omogočale fizičnim osebam uspešno izpodbijanje pravnih poslov, sklenjenih z napako volje. Ustava SFRJ iz leta 1963 je časovna meja zato, ker je bila po tej ustavi že predpisana pravična odškodnina za razlastitev premoženja in zagotovljen sodni nadzor nad upravnim odločanjem. Tej ustavi pa je morala slediti tudi ustrezna zakonodaja.

V obravnavani zadevi je prišlo do sklenitve sporazuma oziroma do izdaje odločbe o arondaciji na podlagi določil Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč. Ta je v določilu 42. člena vseboval določbo, da se denarna odškodnina za pripojeno zemljišče (nadomestno zemljišče je dobil kmet, nekmet pa odškodnino), odmerja po predpisih, ki veljajo za odmero odškodnine pri razlastitvi. Tak predpis je bil Zakon o razlastitvi, ki pa je bil z določbo Ustave SFRJ iz leta 1963 o pravični odškodnini usklajen šele s spremembo, objavljeno dne 7.2.1968 (Ur. l. SFRJ, št. 5/68) z veljavnostjo od

15.2.1968 dalje. Kolikor bi bil torej posel iz 5. člena ZDen sklenjen pred navedeno uskladitvijo določb o odškodnini z Ustavo iz leta 1963 oziroma pred 15.2.1968, bi bila predlagateljica upravičenka do denacionalizacije, ob dokazanosti okoličin sklenitve posla iz 5. člena ZDen. V obravnavani zadevi pa je bil tak posel sklenjen

25.6.1975. Čas sklenitve pravnega posla v obravnavanem primeru torej izključuje denacionalizacijo. Predlagateljičino zahtevo je bilo zato treba zavrniti že iz tega razloga. V skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 56. členom ZDen, je bilo zato treba zaradi napačne uporabe materialnega prava sklep sodišča prve stopnje spremeniti in odločiti kot v izreku te odločbe.

Prva nasprotna udeleženka je zahtevala plačilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka. Po določilu 2. odst. 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo. Za postopke, ki jih vodijo sodišča v nepravdnem postopku, se v skladu s tem zakonskim določilom uporablja določba 35. člena ZNP. V 1. odst. tega člena pa je postavljeno pravilo, da vsak udeleženec nepravdnega postopka trpi svoje stroške, razen če zakon ne določa drugače. Za denacionalizacijske postopke zakon ne določa drugače. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da prva nasprotna udeleženka, ki je edina zahtevala povrnitev stroškov, te krije sama.