Jedro

Varovanje zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ne gre tako daleč, da bi imelo prednost v koliziji z lastninsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da morata tožnici vrniti v neposredno posest stanovanje, ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjske hiše, tako, da ji izročita dvojnik ključev vhodnih vrat v stanovanjsko hišo ter ključe vhodnih vrat stanovanja v prvem nadstropju te stanovanjske hiše. Toženca je zavezalo, da morata tožnici povrniti 299.857,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2000 dalje. Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožujeta toženca in navajata, da sta že v odgovoru na tožbo povedala, da v stanovanju, katerega vrnitev zahteva tožnica, živita in stanujeta. To dejstvo je odločilno, saj sta se toženca prav v zvezi z njim sklicevala na ustavno pravico do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Sodba o tem njunem ugovoru nima razlogov. Na naroku za glavno obravnavo sta predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem tožencev. Čeprav takega vabila z opozorilom na pravne posledice izostanka nista prejela, in je pooblaščenec izrecno predlagal in vztrajal pri njunem zaslišanju, sodišče tega dokaza ni izvedlo. S tem jim je odvzelo možnost obravnavanja, saj je izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnice, na katerega je tudi oprlo svojo odločitev. To pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pa tudi če bi bila toženca pravilno vabljena, je sodišče z zaslišanjem le tožnice kršilo določbe 258. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pooblaščenec tožencev je namreč na naroku dne 30.11.2000 opravičil odsotnost druge toženke z boleznijo, kar izkazuje tudi zdravniško spričevalo Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 1.12.2000. Izrek sodbe je nejasen, v nasprotju z razlogi in s podatki v spisu. S sodbo je tožencema naloženo, da tožnici izročita dvojnik ključev vhodnih vrat ter ključe (torej vse?) vhodnih vrat v stanovanje v prvem nadstropju hiše. Sporno stanovanje je dom tožencev. Glede na postavljen zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo, bi prišlo do situacije, ko bi morala toženca izročiti tožnici ključe stanovanja, v katerem živita. To bi pomenilo, da lahko tožnica kadarkoli prihaja v njuno stanovanje in ga skupaj z opremo tudi uporablja. Ugoditev takemu zahtevku bi pomenila poseg v ustavno zajamčeno pravico tožencev do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Sodišče mora imeti vselej pred očmi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah, med katere sodita tudi pravica do nedotakljivosti stanovanja in pravica do zasebnosti. Pritožba ni utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora tožencev, da je sodno varstvo lastninske pravice, kot ga zahteva tožnica, v nasprotju z njeno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Sodišče prve stopnje je namreč ta njun ugovor zavrnilo in svoje stališče tudi argumentiralo (gl. 3. odstavek 4. strani izpodbijane sodbe). Zavrniti je treba tudi pritožbeno kritiko, da naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Tožencema je res naloženo, da morata tožnici izročiti dvojnik ključev vhodnih vrat stanovanjske hiše in ključe vhodnih vrat stanovanja. Vendar to ni v nasprotju z razlogi. V njih je namreč navedeno, da toženca tožnici nočeta izročiti dvojnikov ključev vhodnih in stanovanjskih vrat (kar pomeni, da kršita njeno pravico do posesti) ter da sta ji dolžna omogočiti neposredno posest nad stanovanjem in ji v ta namen izročiti ključ vhodnih in stanovanjskih vrat (kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe). Očitani kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej nista podani. Kot izhja iz povratnic, sta bila toženca vabljena na glavno obravnavo z vabilom, v katerem je bilo tudi navedeno, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla (kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane kršitve postopka iz 8. tčke 2. odstavka 339. člena ZPP). V skladu z 2. odstavkom 258. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje zaslišalo le tožnico. Res je po tem, ko je bila ta že zaslišana, pooblaščenec tožencev navajal, da je druga toženka bolna ter da bo o tem po potrebi predložil zdravniško potrdilo (kar bi bilo mogoče razumeti kot predog za preložitev glavne obravnave). Vendar pri tem ni pojasnil, zakaj bi bilo toženkino zaslišanje sploh potrebno, kajti vsa pravno relevantna dejstva (t.j., da je tožnica lastnica spornega stanovanja ter da ga toženca zasedata brez njenega dovoljenja) so med strankama nesporna, toženca pa niti v pritožbi ne povesta, katere njune trditve bi potrdilo toženkino zaslišanje, oz. dokazanost katerih tožničinih trditev bi ovrglo. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za preložitev glavne obravnave, in ko je kot stranko zaslišalo le tožnico, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na pravico do zasebnosti in na pravico do nedotakljivosti stanovanja. Res je, da mora imeti sodišče v sporih, ki jih obravnava, pred očmi tudi določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Vendar gre v konkretnem primeru za varstvo lastninske pravice, ki spada tudi med ustavno zagotovljene človekove pravice (33. člen Ustave Republike Slovenije). Zato se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da varovanje zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ne gre tako daleč, da bi imelo prednost v koliziji z lastninsko pravico. Odločba ustavnega sodišča (Up 32/94), na katero se sklicujeta toženca se namreč nanaša na konkurenco med pravico do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja ter pravico do posestnega varstva (ki ni z ustavo zagotovljena pravica osebnosti). Razen tega sodišče prve stopnje tudi ni vzpostavilo nekakšne souporabe stanovanja, kot izpodbijano sodbo zmotno pojmujeta pritožnika, marveč jima je naložilo, da stanovanje izročita tožnici v izključno posest, ne pa, da ji omogočita imeti (skupaj z njima) soposest tega stanovanja. To potrjuje tudi določba izreka izpodbijane sodbe, ki tožencema nalaga, da morata tožnici izročiti dvojnik ključev vhodnih vrat v stanovanjsko hišo ter ključe (ne pa njihove dvojnike) vhodnih vrat stanovanja. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.