Jedro

Soglasje sodedičev je potrebno ne samo za izredna dejanja in ukrepe uprave, ampak tudi za dejanja redne uprave. Izjemoma lahko sodedič deluje sam, brez soglasja z drugimi, na primer če je treba odvrniti grozečo nevarnost uničenja ali poškodbe predmeta dediščine (taka situacija pa v konkretnem primeru ni bila podana). Dolžnost skupnega razpolaganja dedičev (odsvojitev ali obremenitev) velja za razpolaganje z dediščino kot celoto, kot tudi za razpolaganje s stvarnimi in z drugimi, zlasti obligacijskimi pravicami.

Toženci se v odgovoru na revizijo neutemeljeno sklicujejo na določbo drugega odstavka 67. člena SPZ v zvezi s petim odstavkom 72. člena SPZ, ki določa za posle rednega upravljanja v primeru, ko gre za skupno lastnino, zgolj soglasje večine solastnikov. Določba petega odstavka 72. člena SPZ le smiselno dopušča uporabo določb o solastnini pri skupni lastnini, pa še to, če ni z zakonom drugače določeno. Predstavljena posebna zakonska ureditev ZD to splošno ureditev izključuje.

Tudi za posle rednega upravljanja je v primeru, ko gre za skupno lastnino dedičev do delitve, potrebno soglasje vseh dedičev.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (prva alineja II. točke izreka) spremeni tako, da se zavrne pritožba tožencev in se v izpodbijanem delu (druga alineja II.1. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve**

1. Tožnica kot solastnica spornih nepremičnin zoper tožence uveljavlja več nedenarnih in denarnih tožbenih zahtevkov zaradi vznemirjenja svoje solastninske pravice. Predmet preizkusa v revizijskem postopku je dajatveni negatorni zahtevek za odstranitev betonske plošče, ki jo je prvi toženec zabetoniral med parc. št. 13/2 in 13/3, k. o. ....

**Dosedanji potek postopkov**

2. Sodišče prve stopnje je v spornem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in prvemu tožencu naložilo, da mora v roku dveh mesecev odstraniti betonsko ploščo, ki jo je zabetoniral med parc. št. 13/2 in 13/3, k. o. ..., in vzpostaviti prvotno stanje (druga alineja II. 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje). Prvemu tožencu in njegovim izpolnitvenim pomočnikom je prepovedalo, da na tak ali podoben način v bodoče posegajo v solastninsko oziroma skupno lastninsko pravico tožnice na parc. št. 13/1 (II. 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev v spornem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v drugi alineji II. 1. točke izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prva alineja II. točke sodbe sodišča druge stopnje). Prepovednega zahtevka v spornem delu, torej glede parc. št. 13/1 ni zavrnilo, ampak je sodbo sodišča prve stopnje v II. 2. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (druga alineja II. točke sodbe sodišča druge stopnje).

4. Sodišče prve stopnje je v razlogih ugotovilo, da je prvi toženec v letu 2016 na parc. št. 13/1, med parc. št. 13/2 in 13/3, zabetoniral ploščo. Parc. št. 13/1, k. o. ..., je do ½ last A. A., do ½ pa last prvega toženca. A. A. je v letu 2013 umrl, njegovi dediči so tožnica (hči) ter B. A. (sin) in C. A. (žena). Zapuščinski postopek po pokojnem očetu možu še ni končan in dediči so v dediščinski skupnosti. Prvi toženec je poseg izvedel brez soglasja tožnice. C. A. je podala pisno izjavo, da z deli soglaša. 5. Sodišče druge stopnje je v razlogih ugotovilo, da je bil poseg prvega toženca (betonska plošča je bila izdelana v sklopu ureditve dvorišča in odvodnjavanj) posel rednega upravljanja. Sporna parcela je kot celota solastnina, pri čemer pa je polovični delež na njej tudi v skupni lastnini dedičev. Določilo drugega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je treba razumeti tako, da lahko vsak dedič pokojnega A. A. poda v notranjem razmerju do prvega toženca kot solastnika izjavo, ali soglaša z izvedbo posla, ki spada v redno upravljanje solastne stvari kot celote (14. točka sodbe sodišča druge stopnje).

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

6. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo za posel rednega upravljanja s stvarjo oziroma pravico v dediščinski skupnosti potrebno soglasje vseh dedičev.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** **Navedbe revizije**

7. Tožnica vlaga revizijo. Navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge, predvsem pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi, v izpodbijanem delu (prva alineja II. točke izreka sodbe in sklepa) pa razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter v tem delu zavrne pritožbo tožencev in v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje (druge alineje II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter tožencem naloži povrnitev vseh revidentki nastalih pravdnih stroškov, povečanih za 22 % DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

8. Poudarja, da je sodišče druge stopnje tožeči stranki z neustrezno razlago 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in 72. člena SPZ ter 67. člena SPZ kršilo ustavno zagotovljene pravice iz 22., 25. in 33. člena Ustave Republike Slovenije. Pri sporni nepremičnini je bil imetnik solastnega idealnega deleža do ½ pokojni A. A. Dediči po njem so tožnica, C. A. in B. A. Zapuščinski postopek po pokojnem še ni zaključen in dediščina še ni razdeljena. Navedeni solastni delež torej spada v dediščinsko skupnost po pokojnem in predstavlja skupno lastnino vseh dedičev. Prvi toženec je na navedeni nepremični zabetoniral betonsko ploščo, za kar pa ni imel potrebnega soglasja vseh dedičev. Po zmotnem stališču sodišča druge stopnje naj bi zadostovalo že, da s skupno lastnino upravlja eden izmed dedičev, torej le eden izmed več imetnikov skupne lastnine. V konkretnem primeru je dala soglasje prva tožencu dedinja C. A.. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD nastane v trenutku zapustnikove smrti med sodediči skupnost glede podedovanega premoženja, ki traja praviloma, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj. V teoriji prevladuje stališče, da je skupnost sodedičev po svoji pravni naravi nedeljena kolektivna skupnost ali vsaj njej podobna skupnost. Navedeno pomeni, da so subjekt dediščine vsi dediči kot celota. Vsem skupaj pripadajo pravice in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino. Vsak sodedič sicer pod določenimi pogoji lahko razpolaga s svojim dednim deležem, vendar pa ne more razpolagati z deležem na posameznih zapuščinskih stvareh oziroma pravicah. Do delitve dediščine posamezni sodedič nima nobenega deleža. Dedni deleži veljajo torej glede zapuščine kot celote: deljena je dedna pravica kot taka, ne pa delež na posamični stvari oziroma pravici (sklicuje se na dr. Viktorijo Žnidaršič Skubic; Dediščinska skupnost, Pravosodni bilten; PB, št. 2/2016, str. 78/79). V okviru dediščinske skupnosti sodediči upravljajo in uporabljajo dediščino skupno in soglasno v skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD. Torej ne odloča večina glasov, računano po številu dedičev ali velikosti dednih deležev. Soglasje sodediča je potrebno ne samo za izredna dejanja in ukrepe uprave, ampak tudi za dejanja redne uprave. Izjemoma lahko sodedič deluje sam, brez soglasja z drugimi, na primer če je treba odvrniti grozečo nevarnost uničenja ali poškodbe predmeta dediščine, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Dolžnost skupnega razpolaganja dedičev (odsvojitev ali obremenitev) velja za razpolaganje z dediščino kot celoto, kot tudi za razpolaganje s stvarnimi in drugimi, zlasti obligacijskimi pravicami. Upravljanje dediščine v okviru skupnosti sodedičev je na ta način zelo zapleteno, zato je težava v veliki meri olajšana, če zapustnik predvidi izvršitelja oporoke ali pa sodediču prepusti opravljanje upravitelju dediščine. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso pritožbenih sodišč ter na stališče Vrhovnega sodišča. Sodišče druge stopnje ne razlikuje med določitvijo dednih deležev v zapuščinskem postopku na celotni zapuščini (214. člen ZD) in določitvijo deleža na posameznih stvareh oziroma pravicah, ki spadajo v zapuščino. Zapuščinsko sodišče deležev praviloma na določa, razen če se dediči v zapuščinskem postopku sporazumejo o načinu delitve in sodišče odločitev (dedni sporazum) povzame sklep (tretji odstavek 214. člena ZD). Do delitve dediščine v konkretnem primeru še ni prišlo, saj niti zapuščinski postopek še ni zaključen.

9. Neutemeljeni so tudi razlogi sodišča druge stopnje, da ni mogoče na drug način zagotoviti uresničevanja gospodarske funkcije lastnine v smislu 67. člena Ustave RS in da gre za pravila logičnega sklepanja. Lahko se postavi upravitelja dediščine, prav tako bi lahko tretji zahteval, da se postavi skrbnika za poseben primer in ta odloči o poslu redne uprave (267. člen ZD). Enako določa tudi sedmi odstavek 67. člena SPZ. Logično sklepanje ne predstavlja pravnih argumentov. Argument sodišča druge stopnje pa niti ni logičen, ker se ga ne da preveriti s pravili logike.

10. Kršena je določba 22. člena Ustave RS, saj je sodišče neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Kršena je tudi pravica zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS). Zgolj zato, ker je upravljanje premoženja v kolektivnih skupnostih pravno zapleteno, se ne more od udeležencev teh premoženjskih skupnosti enostavno spregledati in njihove volje ter pravice izključiti oziroma zanemariti. Kršena je nadalje tudi določba 25. člena Ustave RS, saj je bila tožnica z nedvomno napačno odločitvijo sodišča druge stopnje prikrajšana za pravico do pravnega sredstva. Z odločitvijo sodišča je bila zadeva takoj tudi že pravnomočna, česar pa tožnica ni mogla uveljaviti z nobenim pravnim sredstvom. Sklicuje se tudi na to, da je bila izjava C. A. z dne 1. 9. 2021 kot tudi številne druge izjave podpisane pod prisilo, zaradi ustrahovanja in groženj prvega toženca in da se je morala podpisovati na prazne liste, na katere je nato prvi toženec natipkal besedilo z namenom zavajanja sodišč. Prav nasprotno je zapisala, da nikoli ni dovolila prvemu tožencu, da izvaja gradbena dela na predmetnih nepremičninah, da je bila hudo bolna, nemočna in ustrahovana ter prisiljena v podpis.

**Navedbe odgovora na revizijo**

11. Toženci so odgovorili na revizijo. Predlagajo njeno zavrnitev, tožnici pa naj se naloži vračilo stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

12. Poudarjajo, da je bila betonska plošča izdelana v okviru ureditve dvorišča in odvodnjavanja, kar je že samo po sebi v interesu vseh solastnikov. Glede dediščinske skupnosti je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da se za skupno lastnino skladno s petim odstavkom 72. člena SPZ smiselno uporabljajo določbe o solastnini, če ni z zakonom določeno drugače, pri čemer so deleži skupnih lastnikov določljivi. Določilo drugega odstavka 67. člena SPZ je treba razumeti tako, da lahko vsak dedič poda v notranjem razmerju do prvega toženca kot solastnika izjavo, ali soglaša z izvedbo posla, ki sodi v redno upravljanje solastne stvari kot celota. Samo tako se lahko učinkovito zagotavljajo uresničevanje gospodarske funkcije lastnine v smislu 67. člena Ustave RS. Sklicujejo se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2182/2019. Ko gre za posle rednega upravljanja pri skupni lastnini, je za takšne posle v skladu z drugim odstavkom 67. člena SPZ potrebno soglasje le večine solastnikov, ki je bilo v konkretni zadevi podano. Sklicuje se tudi na nekatere druge odločbe višjih sodišč. Poudarjajo, da sodediči niso omejeni, da za potrebe skupne stvari (zapuščina), torej v korist vseh pridobijo določene koristi oziroma pravice. V izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje ni kršitev Ustave. Zanika trditve tožeče stranke v zvezi z vsebino izjave C. A. z dne 1. 9. 2021. **Odločitev o reviziji**

13. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano, so naslednje: – Prvi toženec je v letu 2016 na parc. št. 13/1 med parc. pt. 13/2 in 13/3, k. o. ..., zabetoniral ploščo. – Parc. št. 13/1, k. o. ..., je do ene polovice last A. A., do ene polovice pa last prvega toženca.

– A. A. je v letu 2013 umrl, njegovi dediči so tožnica (hči) ter B. A. (sin) in C. A. (žena bivša). Zapuščinski postopek po pokojnem očetu oziroma možu še ni končan in dediči so v dediščinski skupnosti.

– Prvi toženec je poseg izvedel s pomočjo drugega in tretjega toženca brez soglasja tožnice, C. A. pa je podala pisno izjavo, da z deli soglaša. 14. Sodišče druge stopnje je kot pravno odločilne razloge navedlo, da je bil poseg prvega toženca (betonska plošča je bila izdelana v sklopu ureditve dvorišča in odvodnjavanja) posel rednega upravljanja. Sporna parcela je kot celota v solastnini, pri čemer pa je polovični delež na njej tudi v skupni lastnini dedičev. Določilo drugega odstavka 67. člena SPZ pa je treba razumeti tako, da je lahko vsak dedič pokojnega A. A. podal v notranjem razmerju do prvega toženca kot solastnika izjavo, ali soglaša z izvedbo posla, ki spada v redno upravljanje solastne stvari kot celote (14. točka sodbe sodišča druge stopnje).

15. Materialnopravno razlogovanje sodišča druge stopnje je napačno. Dediči po pokojnem A. A. so glede navedenega solastnega deleža v dediščinski skupnosti, upoštevaje, da zapuščina še ni bila razdeljena. Pravno pravilno presojo takšnih dejanskih okoliščin je treba zato poiskati v prvem odstavku 145. člena ZD - v okviru dediščinske skupnosti sodediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno in soglasno. Med sodediči nastane v trenutku zapustnikove smrti skupnost glede podedovanega premoženja, to je dediščina, ki traja praviloma vse dotlej, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj. Skupnost sodedičev je po svoji pravni naravi nedeljena kolektivna skupnost ali vsaj njej podobna skupnost. To pomeni, da so subjekt dediščine vsi dediči kot celota. Vsem skupaj pripadajo pravice in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino. Vsak sodedič sicer pod določenimi pogoji lahko razpolaga s svojim dednim deležem, vendar pa ne more razpolagati z deležem na posameznih zapuščinskih stvareh oziroma pravicah. Do delitve dediščine posamezni sodedič nima nobenega deleža. Dedni deleži veljajo torej glede zapuščine kot celote: deljena je dedna pravica kot taka, ne pa delež na posamični stvari oziroma pravici.1

16. Ne odloča torej večina glasov, ki bi se lahko izračunala po številu dedičev ali velikosti dednih deležev. Soglasje sodedičev je potrebno ne samo za izredna dejanja in ukrepe uprave, ampak tudi za dejanja redne uprave. Izjemoma lahko sodedič deluje sam, brez soglasja z drugimi, na primer če je treba odvrniti grozečo nevarnost uničenja ali poškodbe predmeta dediščine (taka situacija pa v konkretnem primeru ni bila podana). Dolžnost skupnega razpolaganja dedičev (odsvojitev ali obremenitev) velja za razpolaganje z dediščino kot celoto, kot tudi za razpolaganje s stvarnimi in z drugimi, zlasti obligacijskimi pravicami.2

17. Varstvo gospodarske funkcije lastnine v takih primerih v smislu 67. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, je zagotovljeno na podlagi upravičenj oziroma možnosti, ki jih v takih primerih dediči imajo, in sicer lahko imenujejo upravitelja dediščine ali pa postavijo skrbnika za poseben primer ter ga pooblastijo za odločanje o poslih redne uprave na nepremičnini, ki je predmet zapuščine. Opisana specialna ureditev skupnosti dedičev je določena prav zaradi varstva njih samih, še posebej, ko zapuščinski postopek še ni končan in so lahko odprta tudi vprašanja glede dednih pravic, obsega zapuščine in podobno. Časovna točka, ki prekinja zakonski režim upravljanja s skupno lastnino, ki jo predstavlja zapuščina, pa predstavlja delitev zapuščine med dediči (kar pa ni konkretni primer).

18. Toženci se v odgovoru na revizijo neutemeljeno sklicujejo na določbo drugega odstavka 67. člena SPZ v zvezi s petim odstavkom 72. člena SPZ, ki določa za posle rednega upravljanja v primeru, ko gre za skupno lastnino, zgolj soglasje večine solastnikov. Določba petega odstavka 72. člena SPZ le smiselno dopušča uporabo določb o solastnini pri skupni lastnini, pa še to, če ni z zakonom drugače določeno. Predstavljena posebna zakonska ureditev ZD to splošno ureditev izključuje in terja drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje.

19. Ob povedanem je materialnopravno pravilen odgovor na dopuščeno vprašanje lahko le, da je tudi za posle rednega upravljanja v primeru, ko gre za skupno lastnino dedičev do delitve, potrebno soglasje vseh dedičev.

20. Ker je bilo materialno pravo v okviru dopuščenega vprašanja v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožencev zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

21. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo, kot izhaja iz sodbe in sklepa sodišča druge stopnje. Zato v ta stroškovni del ni posegalo. Sodišče druge stopnje oziroma sodišče prve stopnje bosta v nadaljevanju odločila o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka v celoti, ko bo (pravnomočno) odločeno o vseh tožbenih zahtevkih.

22. O stroških revizijskega psotopka bo prav tako odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej v teoriji: Žnidaršič Skubic V. v Dediščinska skupnost, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2016, str. 78-79, in Rijavec V. v Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Juhart M. et alt., str. 372-373, GV Založba, Ljubljana 2004. 2 Glej Ibid, str. 82-83. Takšno razumevanje upravljanja in uporabljanja dediščine je zavzeto tudi v sodbi in sklepu VS RS II Ips 405/1999, sodbi VS RS II Ips 357/2003 z dne 1. 7. 2004, in sodbi VS RS II Ips 881/2008 z dne 19. 4. 2012.